Vučićeva prisotnost v Banja Luki: manifestacija ali komemoracija vzporednih vezi?

Svojo odločitev udeležbe na praznovanju dneva Republike Srbske je premier Srbije Aleksandar Vučić nemara obrazložil z eno obveznostjo in eno pravico.

Obveznost mu, pravi, predstavlja dejstvo, da je Srbija garant (sik) Daytonskega sporazuma (verjetneje je, da je Srbija stranka s prevzetimi obveznostmi).

Pravica, ki ga "žene" proti Banja Luki, naj bi bila pravica, pridobljena z Daytonskim sporazumom, do posebnih in vzporednih vezi države, katere premier je, ter bosansko-hercegovske manjše entitete RS.

Odločba Ustavnega sodišča BiH o neustavnosti prazničnega dneva je izrečena. RS je naloženo, da v roku šestih mesecev od dneva prejema odločbe spremeni in uskladi svoj zakon o praznikih v skladu z Odločbo Ustavnega sodišča BiH.

Na žalost akt Ustavnega sodišča še ni bil poslan strankam v ustavnem sporu.

Kljub dejstvu, da je obeleževanje tega praznika v RS tudi 9. januarja v skrajnem primeru zakonito z vidika institucij RS, to ni zakonito tudi z vidika Vučićeve vlade.

Člen III/2.a Aneksa IV DMS (Ustave BiH) daje entitetam pravico do vzpostavitve posebnih vzporednih odnosov s sosednjimi državami.

Ta pravica je omejena s členom III/3b, katerega uporaba ne sme kršiti načel suverenosti in ozemeljske celovitosti BiH.

Ob upoštevanju določb člena II/4 Ustave BiH (prepoved diskriminacije) je mogoče sklepati, da bi udeležba institucij Srbije pri obeleževanju neustavnega datuma resnično pomenila prekoračitev ustavnih možnosti uveljavljanja pravice do posebnih in vzporednih odnosov bosansko-hercegovske entitete RS in sosednje države Srbije.

Sodba Ustavnega sodišča pravzaprav temelji na kršitvi mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije, kar bi Vučićeva prisotnost prezrla in ignorirala, v skrajnem primeru pa tudi spodbudila, v nasprotju z nadrejenostjo mednarodnega prava nad domačim pravom.

Tako ignoriranje mednarodnega prava bi zagotovo kompromitiralo državo kandidatko za pristop k EU, kar bi lahko povzročilo škodljive posledice na tej poti.

Država podpisnica okvirnega mirovnega sporazuma iz Daytona (Srbija) bi s tem dejanjem grobo kršila obveznosti, prevzete z Daytonskim sporazumom, in morda potrdila slutnje o svoji dvojni igri pri izvajanju daytonskih rešitev v Bosni.

Vučić je seveda dovolj pragmatičen in moder, da zaradi svojega nespornega državnega patriotizma ne bi bil pripravljen žrtvovati morda še bolj poudarjenega vsesrbskega nacionalizma.

Če bi Srbija prezrla vsa ta mednarodnopravna in ustavna dejstva ter se vseeno udeležila obeleževanja že tako neobstoječega praznika, bi ta žalostni shod bolj spominjal na komemoracijo kot na manifestacijo.

Upajmo, da bodo tokrat zmedene institucije BiH vedele, kaj storiti.