Vučićevo ohranjanje miru z vojaškimi paradami in oboroževanjem do zob

Piše: Delvin Kovač

---

Na vso moč so včeraj v Donji Gradini predsednika RS in Srbije, Milorad Dodik in Aleksandar Vučić, še enkrat promovirali idejo velikosrbske hegemonije, in to na dogodku, kjer politiki definitivno ni mesta ali vsaj ne bi smelo biti - na komemoraciji žrtvam logorov Jasenovac. Dodik, sicer v precej večji meri, vendar to, da je bil morda nekoliko blažji v svojem nastopu, drugega ne odvezuje odgovornosti, da se vseeno ogradi od izjav prvega.

Dodik je nadaljeval po svoje, napovedal samostojno RS in njeno priključitev Srbiji, zanikal genocid v Srebrenici, žalil, kogar je mogel. In mimogrede zelo dobro igral vlogo Vučićevega megafona, izgovarjal tisto, česar ta očitno ni smel. V prid temu govori tudi dejstvo, da je prvi mož Srbije po Dodikovem nastopu molčal kot zalit. In molk, pravijo, pomeni odobravanje.

Že leta nas Šešeljev potrčko, v čigar družbi je s "dežnikom" na ramenu, ki je sejal smrt v času agresije na Bosno in Hercegovino, skakal po bregovih okoli Sarajeva, zasipa s frazami o tem, kako pomemben je mir za regijo in koliko spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine. Toda Vučić ne vidi nič spornega v tem, da Dodik vztraja pri združitvi RS in Srbije. In zakaj bi, saj njegovi predniki vendar niso zaman kovali načrtov o veliki Srbiji!

Vučić se ni poskušal ograditi niti od Dodikove razlage predstavitve vojaške moči Srbije, ko je predsednik RS sporočil, da bo Srbska vojska branila Srbe, kjer koli že so. Pa naj bodo tudi v Bosni in Hercegovini. In tudi če bi srbska vojska morala stopiti na ozemlje druge suverene, neodvisne in mednarodno priznane države. Vrhovni poveljnik Srbske vojske tudi v tem ne vidi nič spornega.

Srbija se v zadnjih letih oborožuje do zob, vsakih nekaj mesecev pa priredi kakšno vojaško parado. Ni treba biti prevelik strokovnjak, da bi Dodikove besede o tem, da bo Srbska vojska branila Srbe, kjer koli so, razumeli, da to oboroževanje pravzaprav edino nevarnost lahko predstavlja za Bosno in Hercegovino. Sicer pa ne smemo pozabiti niti na Kosovo. Vendar, glede na to, da je Srbiji od Bosne in Hercegovine, oziroma RS, precej večji "trn v peti" Kosovo, in da, verjetno, poučeni iz izkušenj s konca 90. let in posredovanja NATA, še vedno niso ničesar poskusili na Kosovu, bi lahko državljani Bosne in Hercegovine morda malo oddahnili. A vendarle spijo z enim očesom odprtim.

- Naša vojska je vse močnejša, vendar bomo morali človeške zmogljivosti še naprej krepiti in dopolnjevati. Naša naloga je, da ohranjamo in ščitimo mir, to pa lahko storite le, če imate močno vojsko - je dejal Vučić na prireditvi "Granit 2023" na vojaškem letališču v Batajnici pri Beogradu. Pravo vprašanje za Vučića je - ali se mir ohranja z molčečim odobravanjem odcepitve dela sosednje države in njegove priključitve državi, ki jo vodi? In poleg tega v ta namen z angažiranjem lastne vojske? Obramba je najboljši napad, v žargonu radi rečejo nogometaši. Možno je, da Vučić namerava to frazo uporabiti tudi v primeru navidezne obrambe RS pred Bosno in Hercegovino.

Vučić verjetno dobro ve, da če bi srbska vojska stopila na tla Bosne in Hercegovine, bi se to štelo za agresivno dejanje. Ali bi to, v slogu svojega idola - ruskega predsednika Vladimirja Putina, tudi sam poimenoval "posebna vojaška operacija"?

Kar je, kot kaže, šlo pod medijskim radarjem, je Vučićevo včerajšnje sporočilo zbranim v Donji Gradini, da je njihova prestolnica Beograd. Morda se je Vučić zmedel in pozabil, da je Sarajevo glavno mesto Bosne in Hercegovine, s tem pa tudi Republike srbske. Ali pa morda misli na nekaj, kar le redki drugi vedo - da je RS že priključena Srbiji? Vendarle bo to le še ena njegova nepremišljena ugotovitev.

In če resnično spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, pa tudi Daytonski mirovni sporazum, je imel včeraj priložnost to tudi pokazati: zakaj zbranim v Donji Gradini ni sporočil, da je njihovo glavno mesto Sarajevo, in naj se obrnejo proti Sarajevu, ne proti Beogradu? Tako kot je to, recimo, bosanskim Hrvatom nekoč govoril nekdanji predsednik Republike Hrvaške Stipe Mesić - domovina vam je Bosna in Hercegovina, glavno mesto pa Sarajevo!

Vučić se zaveda, ali bi se vsaj moral, da je v veliki meri šel po Miloševićevih stopinjah in da bi na koncu, če ne spremeni lastne politike, lahko končal tako, kot Milošević ni, a bi moral, če ga ne bi doletela smrt. In da se zelo boji smetišča zgodovine, je Vučić sam priznal v včerajšnjem nagovoru zbranim v Donji Gradini.

Dodik pa je že tako ali tako globoko in nepreklicno zabredel v blato lastne, pa tudi negotovosti entitete RS, ki jo vodi, ki iz dneva v dan ekonomsko vse globlje tone. Morda celo bolj radikalno kot v 90. letih vojni zločinec Radovan Karadžić, obsojen na dosmrtni zapor. Oba bi se morala zavedati, da nikomur ni do zore sijalo, pa čisto zagotovo ne bo niti njima.