Vučić zagovarja mir in podpira vojno

To, kar je Aleksandar Vučić v soboto na Gazivodah na Kosovu govoril o ideji ohranjanja miru in stabilnosti ter potrebi po boljših odnosih med Srbi in Albanci, mi ne vliva niti najmanj zaupanja.

Vučić, obrit radikal, kot ga je nekoč poimenoval zagrebški univerzitetni profesor Anđelko Milardović – dobro, uporabil je veliko bolj grob termin, a v takšnih primerih je treba dopustiti možnost prilagoditve besedila – je do potankosti razdelal politiko toplo-hladno. Na Kosovu popušča, v Bosni in Hercegovini zateguje. Potem popušča v Bosni, zateguje na Kosovu. In tako v krog. Kaj želim povedati? Za politiko, ki jo vodi srbski predsednik, mir nikakor ne more biti metafora. Nasprotno, lahko rečemo, da sta Vučić in njegova „Srpska napredna stranka“ zelo nazadnjaška in eden glavnih dejavnikov motenj stabilnosti v regiji, še posebej v sosednjih državah. Vučić namreč divja po Bosni in Hercegovini in po Kosovu ter ustvarja zelo slabo politično okolje v teh državah. Včasih ustvari tudi incidentne situacije, kot je bil napad nanj v Srebrenici, ali pa pisani vlak, ki ga je poslal na Kosovo, vse zato, da bi izgledalo, kot da je pravzaprav on žrtev, ne obratno.

Če bi Vučić resnično želel mir tako na Kosovu kot v Bosni in Hercegovini, bi se usedel za pogajalsko mizo z vladami teh držav in razpravljal o odprtih vprašanjih. Namesto tega Vučić vedno znova daje veter v jadra separatistom. Skrajno odvratno, popolnoma idiotsko izgleda, ko za istim govornim odrom Milorad Dodik govori, da Bosna in Hercegovina ni država in da se bo entiteta, ki jo vlada oligarhično, nekega dne odcepila in pripojila Srbiji, nato pa, zdaj že povsem predvidljivo, Vučić začne zgodbo o tem, kako bo Srbija storila vse, da bi ohranila mir na Zahodnem Balkanu, pri čemer ne zanika niti ene Dodikove vojno hujskaške povedi.

Minister v Vladi Kosova Rasim Demiri je nedavno dejal, da se niti kosovski Srbi ne strinjajo, da politiko v njihovem imenu vodi Beograd, vendar o tem malo kdo upa javno spregovoriti. Tisti, ki so si upali govoriti drugače od Vučića, kot je Oliver Ivanović, so bili brutalno umorjeni, izvršitelji pa nikoli niso bili najdeni.

Dimitar Bechev, sodelavec Atlantskega sveta in avtor knjige „Rivalska moč: Rusija v jugovzhodni Evropi“ je večkrat opozarjal na dvojno politiko, ki jo oblast v Srbiji igra med Zahodom in Rusijo. Na ta način, lahko rečemo, Beograd poskuša izlobirati in zgraditi boljši položaj pri velikih silah, kot na primer, da bi Srbiji pozabili odgovornost za vojne zločine med devetdesetimi leti v BiH in na Hrvaškem, ter nekaj let kasneje tudi na Kosovu.