Vučić v Srebrenici

Kaj pomeni Vučićev obisk v Srebrenici. Če bi si želel resnično spravo, ne bi nenehno kombiniral groženj, izsiljevanj in pozivov k miru. Vučić je leta 1992 streljal na državljane Sarajeva. Danes, ko namerava priti v Srebrenico, Sarajevčani pravijo: Samo naj se ne vzpenja na Trebević. 

Človek, ki je streljal na obkoljeno Sarajevo in njegove prebivalce, bi moral imeti vsaj nekakšno moralno zadržanost, ko govori o zločinu, kot je genocid.

Vučićev obisk v Srebrenici, na žalost, nima nobene politične globine, niti, po vsem, posebne človeške razsežnosti. Vučić je, kot nekoč za Sarajevo, danes le resen varnostni problem za Srebrenico.

Čurkin v bosanskem loncu 

Glavna akterja zavrnitve resolucije in ruskega veta sta bila Čurkin in Vučić. Čurkin je znan po izjavi, da se „Muslimani sami granatirajo“, Vučić pa je takrat grozil zahodni vojaški zvezi: „Vi bombardirajte, ubijte enega Srba, mi bomo sto Muslimanov.“

Čurkin je pred Generalno skupščino ZN izjavil pred glasovanjem o resoluciji: „Pognite glavo pred Srebrenico“. Nato pa je vložil veto. 

Vučić je enako napovedal, da bo pognil glavo v Srebrenici. Bo pognil glavo nad vsakim stotim in prvim Bošnjakom v Srebrenici.  

Brant je pokleknil pred spomenikom v Varšavskem getu. Pokloniti se žrtvam Srebrenice je metafora priznanja zločina genocida in kesanja. Kaj pomeni pogniti glavo za Čurkina in Vučića? Verjetno nekakšno gimnastično vajo.   

Istega dne, ko je srbski premier dejal, da bo pognil glavo pred žrtvami Srebrenice, je prišla neznano katera po vrsti protislovna izjava: „Šel bom v Srebrenico ponosno z dvignjenim čelom“... 

Ni dvoma, da je bil nenehno v neposrednem stiku s Čurkinom. O tej povezavi je dal tudi svoje priznanje. „Ko bo besedilo resolucije spremenjeno, bomo spremenili stališče. Spremenila ga bo potem tudi Rusija“.      

Šešelj je nekoč govoril, da je Vučić študiral psihologijo množic in nenehno bral knjige o manipulaciji množic. 

Tudi to, kar se je dogajalo okoli resolucije, je izgledalo kot neskončen niz manipulacij, poskus ustvarjanja napetosti in kaosa za določene cilje. Danes eno, jutri drugo.

„Grem v Srebrenico, resolucija ne bo sprejeta“, je dejal po vsem, kot da bi bil trgovski potnik.

„Grem, da pokažemo razliko med nami in njimi, ter da pokažemo, da smo pripravljeni na spravo“.

Kakšna je razlika med „nami in njimi“? Kakšen je položaj „naših“, kakšen pa „njihovih“?      

Kdo je prikrajšal Miloševića 

Zločin v Srebrenici zahteva iskreno človeško sočutje in dostojanstven odnos do žrtev. Na žalost je nekaterim ljudem naravno manipuliranje z živimi in mrtvimi, žongliranje z laskavimi besedami za ene, kaotične akrobacije in gimnastika za druge. Nekomu očitno povzroča zadovoljstvo igranje s človeškimi dušami.

Totalna panika, ki je vladala pred glasovanjem o resoluciji, kaže, da so še vedno, na žalost, pomembnejši vojaški teritorijalni osvojitvi z zločinom genocida in etničnega čiščenja kot pa kakršnakoli resnica in sprava.

„Vsak poskus rušenja Republike Srbske bo naletel na odpor Srbije“, je priznal Vučić genocidno poreklo tega dela Bosne in Hercegovine.  

Vučić pogosto govori o „99,99 odstotkov častnih in poštenih Srbov“. Druge zna zaokrožiti na sto z grožnjo, da bo „ubil sto Muslimanov“.   

Kako lahko človek govori o odstotkih častnih in poštenih v svojem ali katerem koli narodu? Spomnimo se Miloševićevega: „Vsi Srbi in pošteni Albanci“. Potem „vsi Srbi in pošteni Muslimani“. Vučić je Miloševića nacionalno prikrajšal za en promil.