Vučić in Grabar-Kitarovićeva proti BiH

Aleksandar Vučić, srbski predsednik, je dejal, da bosta Srbija in RS delali na usklajevanju učnega načrta srbskega jezika in književnosti v Srbiji in RS, pa tudi na organizaciji dijaških ekskurzij, mladinskih taborov ter poletnih in zimskih šol v Srbiji in RS.

Ni navedel, kaj se bo zgodilo z Bošnjaki in Hrvati, drugima dvema konstitutivnima narodoma v tem, večinoma etnično »očiščenem« entitetu Bosne in Hercegovine? Del javnosti BiH meni, da Srbija počne isto, kar je storila Hrvaška v Bosni in Hercegovini: Dve šoli pod eno streho. Delitev te države do zadnje kaplje krvi se nadaljuje.

Vučićeva izjava je prišla v času, ko mediji mednacionalne odnose med Srbi in Hrvati opisujejo enkrat kot »ljubezen«, drugič kot sovraštvo.

Hkrati hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović še naprej ustvarja konstrukcije o terorističnih grožnjah iz Bosne in Hercegovine. Vse se zdi kot zborovski napadi na Bosno in Hercegovino ter njeno suverenost. 

Analitiki menijo, da imata oba enako težavo. Vse drugo je nepomembno. Edina težava je Sodišče v Haagu in nobene druge ni. To mednarodno sodišče bo kmalu izdalo dokončno sodbo za Prlića in njegovo skupino, ki je bila prvostopenjsko obsojena za združeni zločinski podvig in agresijo na državo Bosno in Hercegovino. V nekaterih prejšnjih poročilih se je pogosto navajalo, da sta bila Prlić in njegova skupina navadna poslušnika režima v Republiki Hrvaški, ki ga je nedotaknjeno vodil Franjo Tuđman. V devetih dosedanjih sodbah Sodišča za agresijo Hrvaške na BiH se je to dokazalo. 

Nič bolje ni pozicionirana Srbija. Namreč, tudi sodnikom Sodišča v Haagu je jasno, da je bil Ratko Mladić plačan in poslušen častnik Slobodana Miloševića, tako kot sta bila njegova neposredna uslužbenca Franko Simatović in Jovica Stanišić.

Torej, vse napetosti, ki se proizvajajo v Beogradu in Zagrebu, imajo svoje poslušnike v Bosni in Hercegovini. Poslušna Milorad Dodik in Dragan Čović promovirata ideje, v katerih je vse manj Evropske unije in Nata, vse več podpore nekaterih drugih svetovnih sil in centrov moči, pa tudi odprtega podilaženja politiki Rusije na Balkanu. Končni cilj je destrukcija te države, da se jutri ne bi mogla izvesti nobena sodba, tudi tista o agresijah sosednjih držav, ki so bile pred mednarodnimi sodišči dokazane in obsojene.

Sodbe Mednarodnega sodišča v Haagu so edini razlog takšnega ravnanja, v mednarodni diplomaciji in mednarodnem pravu nevidnega odnosa do druge države, še od časov Hitlerjevega nacizma. 

Sodbe Haškega sodišča bodo vsebovale dokaze, da je Bosna in Hercegovina trpela posledice agresije dveh groznih državnih terorizmov Miloševića in Tuđmana, natančneje Srbije in Hrvaške.

Paradoksalno je, da se danes Bosna in Hercegovina obtožuje za terorizem s strani privržencev teh istih režimov.

Namreč, po lastni izpovedi je Franjo Tuđman učitelj Kolinde Grabar-Kitarović. Hkrati je bil Aleksandar Vučić prostovoljec nad Sarajevom, čigar državljani so pretrpeli najhujše zločinsko obleganje, v katerem je umrlo več kot 11 tisoč civilistov. Če obstajata dve osebi, ki lahko rečeta karkoli drugega kot javno opravičilo Bosni in Hercegovini, potem sta to Grabar-Kitarovićeva in Vučić. Vendar imata očitno odlično sodelovanje in usklajen odnos proti BiH.

Velikodržavne politike so se že odprto pokazale v Črni Gori in Makedoniji. Kakšno streznitev potrebujejo ti edinstveni velikodržavni napadi na BiH?