Vučić in Dodik na taktični distanci: Milorad se zahvaljuje Hrvaški v novi fazi regionalne igre

Piše: A. Čorbo-Zećo

Politična simbioza Aleksandra Vučića in Milorada Dodika, ki je leta izgledala nerazdružljiva, v zadnjih dneh kaže prve resnejše razpoke. Medtem ko je Vučić vse bolj zadržan v komentarjih o razmerah v Bosni in Hercegovini in očitno poskuša umiriti ton do Zahoda, se Dodik paradoksalno obrača k Hrvaški in se zahvaljuje Zagrebu za „načelno stališče“ v Varnostnem svetu ZN.

Toliko o trditvah Trojke, da ji je uspelo prekiniti partnerstvo HDZ in SNSD.

Vučićeva izjava, da „kogar hvalijo Hrvati, vedite, da ta ne dela veliko dobrega za srbski narod“, se v regionalnih političnih krogih razlaga kot jasno sporočilo, namenjeno prav Dodiku. Kajti medtem ko Vučić poskuša ohraniti podobo stabilizirajočega voditelja Balkana, Dodik s svojimi nastopi in nenehnimi spopadi z mednarodno skupnostjo postaja za Beograd vse večje breme.

Dodik izkorišča novo situacijo, da pokaže, da ni izoliran. Njegovo „zahvaljevanje Hrvaški“ ni diplomatska vljudnost, temveč politično sporočilo Vučiću, pa tudi Trojki: „Nisem več odvisen samo od Beograda.“ Kajti realno lahko Zagreb prek Bruslja doseže, kar hoče. To vemo prek delovanja Christiana Schmidta.

Zahvaljujoč Hrvaški Dodik poskuša legitimirati svoj narativ o „enakopravnem dialogu konstitutivnih narodov“, ker ta koncept ustreza tudi hrvaški politiki do BiH. V tem trikotniku Dodik–Čović–Zagreb vidi priložnost za uravnoteženje pritiskov tako iz Beograda kot z Zahoda, ki mu je vse bolj naklonjen.

Kar se zdaj dogaja, ni dramatičen razkol, temveč taktična korekcija odnosov. Vučić Dodika ne brani več, a ga še vedno uporablja kot ventil, skozi katerega lahko plasira nacionalistična sporočila, v rezervi pa ima vedno na primer v tem trenutku Drška Stanivukovića. Kajti ni izključeno, da Dodik postane „zmeren“ voditelj, opozicija pa zavzame njegov današnji kurz.

Za Dodika to pomeni izgubo politične opore, ki mu je leta zagotavljala varnost in legitimnost. Zato poskuša najti nove naslove podpore od Zagreba do Moskve in Washingtona.

Simbolično gledano trenutek, ko se Dodik zahvaljuje Hrvaški, Vučić pa ga skozi sarkazem javno opozarja, označuje konec politične idile med, kot rada rečeta zase, dvema bratoma.

Os, ki je leta delovala na medsebojnem interesu, se zdaj spreminja v hladen, previden zaveznik, v katerem vsaka stran gleda, kako preživeti politični pritisk od zunaj in obdržati oblast doma.