Vučić med Brusljem in Moskvo

Avtor: Amir Suzanj

Dolgo pričakovani obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina v Beogradu je za nami. Navdušeni državljani, ki so prišli na ulice pozdravit Putina – zgolj zunanji izraz dogodka – so bili kmalu izločeni iz njega, še preden so enote komunalnih služb začele vzpostavljati red na lokaciji – ploščadi pred Hramom sv. Save. Beogradski mediji, vsaj tisti, ki so naklonjeni srbskemu predsedniku Vučiću, bodo še vsaj 2-3 dni ponavljali izjave obeh predsednikov, nagnjene k temu, da Vučića prikažejo kot cenjenega državnika, ki ga spoštujejo in cenijo svetovni voditelji.

Po vsem tem bo Aleksandar Vučić ostal sam, s svojimi vtisi, povsem zavedajoč se dejstva, da je zdaj razdvojen med Rusijo in Evropo. Pred tem je prevzel določene obveznosti v Bruslju in Moskvi, za katere je prejel plačilo in celo politični predujem, ne da bi te obveznosti izpolnil. Zdaj je čas, da »poravna račune«.

Hkrati se dobro zaveda, da je Putin prevelik igralec v svetovnem kontekstu, da bi lahko obisk izkoristil v političnem smislu, kot zgolj znak podpore Rusije njegovi politiki.

Pravi razlog Putinovega obiska v edini državi na Balkanu z večinsko prorusko usmerjenostjo je, da jo trajno veže na Rusijo. To pa v praksi pomeni ogromno politično breme in ne pomeni le nekakšen razhod z EU in doslej razglašenih (in politično dobro izkoriščenih) evropskih teženj Srbije. To je zavestno vstopanje v resno politično konfrontacijo z Brusljem in Washingtonom, in v korist Vladimirja Putina, s precej megleno in mračno perspektivo glede političnih koristi za Srbijo.

Ali je Vučić po letih akrobatskega manevriranja končno izbral stran? Težko bi prišli do kakšnega zaključka iz vsega, kar smo opazili med Putinovim obiskom v Beogradu. Njegovo večmesečno politično potepanje, ki je povzročilo tudi neodločnost glede kosovskega »vozla« po zahtevah Zahoda, je namenjeno le krepitvi njegovega lastnega negotovega položaja v prihodnjih pogovorih z evropskimi uradniki. Tveganje je veliko, vendar je Vučić prisiljen improvizirati. Njegova končna opustitev Kosova bi neizogibno pomenila njegov dokončni politični fiasko, saj Zahod nikoli ne bi razmišljal o njegovem obdržanju na oblasti, če ne bi priznal neodvisnosti Kosova.

Hkrati pa naraščajoči val protirežimskih protestov v Srbiji prinaša politično nepredvidljivost, tako da lahko prej ali slej, kljub njegovi popolni kontroli nad državnim aparatom, policijo in mediji, doživi usodo Slobodana Miloševića in ga strmoglavijo v nemirih.

Vučićevo stisko povzroča njegovo nenehno odlašanje glede vprašanja Kosova. Zdaj mu skorajda ni več izbire – ali bo sprejel situacijo ali pa bo na nek način, vsaj posredno, v drugačni obliki retorike, priznal Kosovo, kar od njega pričakujejo zahodne države; ali pa se bo moral v celoti obrniti na Rusijo in zapreti vrata evropskim perspektivam za Srbijo, ki so ga doslej obdržale na oblasti.

Za Srbijo bi to pomenilo veliko politično in gospodarsko negotovost, nekakšno izolacijo in morda celo soočenje z zahodnimi sankcijami zaradi odnosov z Rusijo.

Na podlagi izkušenj številnih prejšnjih državnikov se Vučić dobro zaveda možnih posledic vojaške in politične zveze z Rusijo brez alternativnih političnih odnosov, na katere bi se lahko zanesel z drugimi vplivnimi državami. Poleg dejstva, da vsak ruski popust predstavlja nekakšen politični dolg za njegovo državo, je težko pričakovati gospodarsko podporo države s svojimi težavami, vključno z mednarodnimi sankcijami.  

Vučić bi se moral zavedati, da so vsi, ki so se brezpogojno zanašali na »dobronamernost«, se pravi politično tutorstvo Rusije, izgubili svojo pravo neodvisnost in suverenost, pogosto pa so izgubili tudi sebe, izginili v zapletenih geopolitičnih procesih.

Vučić je dovolj moder, da ve, da se Rusija kot globalni politični igralec nenehno geostrateško pogaja z drugimi velesilami, in to v različnih delih sveta, Srbija pa je, če smo povsem iskreni, le majhen denar za drobiž v teh velikih poslih.

Kdo bo Vučiću zagotovil, da položaj Srbije ne bo jutri prodan za kakšne koncesije v Ukrajini ali, bolj verjetno, v Siriji?

Vučić je resnično na razpotju – Kosovo je ključ do vsega, čas za kosovsko dramo se izteka brez prostora za racionalen politični manever!

Glede visoke nagrade, ki jo je ruski predsednik podelil Vučiću – medalje Aleksandra Nevskega – noben srbski uradnik ne bi smel biti vesel, saj po mnenju nekaterih zlobnežev predstavlja nekakšen zelo slab preroški znak. Pred Vučićem so jo prejeli štirje prejšnji srbski voditelji – Karađorđe, ki so ga Srbi umorili, kralj Milan Obrenović, ki je moral pobegniti, da bi rešil svoje življenje, Nikola Pašić, dolgoletni predsednik vlade, ki je dobil kap, ko je slišal, da ne bo ponovno izvoljen, in nazadnje kralj Aleksandar Karađorđević, ki je bil umorjen v Marseillu.

Toda kdo naj verjame kakšnim prekletstvom! Medalja je le kos blaga in kovine, podeljen za različne zasluge – včasih za že pridobljene zasluge, drugič kot nekakšno zadovoljstvo za nezadovoljne, a zaslužne državljane in državnike, včasih celo kot nekakšen predujem, depozit, za kar koli pričakuje prostovoljni dajalec medalje od srečnega prejemnika. 

Ker gre za izjemno občutljiva politična vprašanja, ali pa koncesije, kot bi nekateri rekli, je morda prav tu tista točka, kjer bi se moral Aleksandar Vučić ustaviti in globoko razmisliti o medalji, ki mu jo je podelil ruski car. Navsezadnje je dovolj izobražen in dovolj star, da pozna star pregovor – ko Rusija objame, kosti počijo.