Čas protiterorizma: Ko postane sumica enaka zločinu

Četniki so vojska, ki se je vedno neuspešno borila za idejo tako imenovane velike Srbije. Ideologija zla, ki danes koraka po delu BiH, je zagrešila genocid v Srebrenici in grozljive zločine nad Bošnjaki v drugih mestih, piše novinarska agencija Patria.

Po genocidu in zločinih proti človeštvu se je ta bratija registrirala kot Združenje občanov in postala nekakšen folklorni ansambel. Na shodih nosijo kame, pištole, govorijo o vojni in pojejo o klanju. Danes ni jasno, čemu služi sodba Svetovnega sodišča za pravosodje, da je bil v Srebrenici storjen genocid? V imenu česa so sodili in obsodili celotno politično in vojaško vodstvo Srbije in Republike Srbske na sodišču, če četniki korakajo po krajih zločinov. 

Danes iz tega državljanskega združenja izrekajo javne sramotne laži, da so se borili proti teroristom. Teroristi pa so druge vrste brade, ki jih imenujejo včasih vahabiti, včasih selefisti. Težava je, ali so res enaki pred državo.

Kolektivna sramota in kamere 

Seveda je vsak prizadet Bošnjak začutil sramoto, ko je tisti morilec Topalović umoril hrvaško družino v Kostajnici, ko je tista bomba v Bugojnu ubila enega in ranila drugega policista. Občutili smo kolektivno sramoto, ko je tisti Jašarević streljal po ameriškem veleposlaništvu. Nihče ga ni vprašal, ali je imel kakšne naročnike tega, kot naročenega, sramotenja te države.

Kakšen odnos do države imajo vodje MUP Federacije, ki so snemali aretacijo 11 osumljencev za terorizem in to iz vseh kotov.

Imamo težavo s protiterorizmom. Osumljence za terorizem aretirajo, kot da so storili zločin, ne pa pokazali nejasnih namer delovati. Sum glede njihovih namer se obravnava kot nečija potrditev obtožnice.

Ali smo vsi enaki pred zakonom? Ni domneve nedolžnosti v tistem zadnjem in vsakem drugem lovu na domnevne teroriste. Če ne bi bilo tako, se s kamerami ne bi krepila konstrukcija domnevne krivde in s tem silila obsodba pred preiskavo in obtožnico.

Zakaj se nekdo igra lov na čarovnice in lov na teroriste, vse na račun države. Če ni dokazov o teroristični grožnji, je treba takšne aretacije obravnavati kot resen problem. Režiserski posegi Dragana (zveznega) Lukača in njegovega političnega šefa Aljoše Čampare zahtevajo odgovornost zaradi rušenja ugleda te države.

Nedavno je profesor kriminalistike Goran Kovačević javno pozval k previdnosti: Kako vemo, da gre za terorizem tudi v primeru zadnje aretacije? Še nimamo poročila tožilstva o umoru policista v Zvorniku. Nimamo poročila o umoru dveh vojakov oboroženih sil BiH in potrditve, ali je bil to teroristični akt.

Česa nimamo, imamo pa sklepe in enake sume. 

Ne dogajajo se več navadni umori iz koristoljubja ali ljubosumja, vse to so teroristični akti. Na vsak umor imamo nujne in redne opravičila in obsodbe bošnjaških državnih funkcionarjev. To pove, koliko je to pravna država, in koliko te iste državne face držijo do pravne države in neodvisnega pravosodja.     

Lov na čarovnice terorizma

Odkar je nastopil čas protiterorizma, je medijski prostor postal omejen tako za genocid kot za zločine proti človeštvu. Novice o množičnih grobiščih, aretacije zločincev, za katere obstajajo vložene obtožnice, so skoraj nepomembne v primerjavi s spektakularnimi aretacijami domnevnih teroristov. Za katere se veže le sum.

Če nekdo lovi neobstoječi terorizem, ga lovi s kaljenjem imena te države. Če dokazi obstajajo, naj se izstopi v javnost. Če dokazov za veljavno obtožnico ni, se mora človek vprašati: Kje v svetu institucije, ki naj bi gradile državo, sramotijo svojo državo? 

Čemu sploh služijo takšni izpadi, kot je ta aretacija z kamerami javnega servisa? Javni linč je najhujše, kar se lahko zgodi državni instituciji. V tem primeru ni jasno, kje se začne verodostojnost institucij in kje se ruši njihova kredibilnost.