Vojinov dernek je podjednako slab privid domoljubja kot lažna slika SDP-ja kot državljanske multietnične stranke!

Napisal: Rasim Belko @rasimbelko

Malo je pojavov, ki bi jih bilo v postdejtonskem Sarajevu mogoče bolje unovčiti kot razglašeno zvestobo tistih, ki so bili med leti agresije zunaj obkoljenega in osvobojenega prostora naše države. In pri tem je povsem nepomembno, ali so bili vojaško zavezani po razglasitvi mobilizacije za obrambo države ali pa so bili otroci nekje v okolici ali v belem svetu.

In ker je ta tematika vedno spolzka, moram poudariti, da pod takšnimi ne mislim ljudi, kot so Miro Lazović, Bogić Bogićević, Slaviša Šućur in podobni… Še posebej pa ne mislim na bosanske Srbe, junake obrambe Bosne in Hercegovine pod zastavo edine legalne Armade.

Absolutno pa mislim na 99 odstotkov tistih, ki so pod pretvezo življenjske potrebe po ohranjanju nekega multietničnega privida prišli v Sarajevo kot nekakšna antifašistična čerga, da bi prodajali antifašizem, evropejstvo in skupnost. Nič v teh ljudeh in med njimi ni bilo niti bosansko niti naravno. In v bistvu so se vsi izkazali kot kakovostni paraziti na magloviti pogon.

Če bi bilo drugače, ne bi bili danes priča paranormalnemu pojavu, ko politične organizacije na multikulturni pogon morilsko ignorirajo potencialno eno najpomembnejših sodb Evropskega sodišča za človekove pravice za antifašistično in evropsko prihodnost Bosne in Hercegovine. Pravzaprav so šle še korak dlje od tega ignoriranja, saj so nam s zaslona ponudile zgodbo, da je vloga Slavena Kovačevića neka zgodba Željka Komšića. In ko to slišite od Ivane Marić, ki je blizu SDP-ju in Naši stranki, se ne morete ne vprašati, kakšen je ta oblika antifašizma, socialdemokracije in socialnega liberalizma, ki jo nosi politični duet, znan kot BH blok.

Če pa se ozremo malo širše okoli sebe, se bodo vprašanja množila, prav tako pa bodo odgovori postali kristalno jasni.

In pri tem oziranju okoli dnevno-politične osi bo en pojav vseprisoten. Svoječasno se je ta pojav imenoval 100-odstotni Srb, 101-odstotni Bosanec. In ko smo to prevedli, smo dobili 100-odstotnega Srbina in 1-odstotnega Bosanca Vojina Mijatovića. In ta 1-odstotni Bosanec Vojin Mijatović je najdražje plačani lojalist sarajevske multikulturne politične estrade.

Za nevedne, gre za diplomanta vprašljive, če ne celo inkriminirane, zasebne univerze Megatrend v Beogradu. Gre za univerzo, ki ji dovoljenja nenehno dajejo in jemljejo, plejada diplomantov pa je v koreninah povezana z režimom Aleksandra Vučića in njegovimi službami.

1-odstotni Bosanec je na politično sceno Bosne in Hercegovine prišel kot 100-odstotni SNSD-ovec Milorada Dodika. Družinski pedigre, povezan tako s prejšnjim kot s sedanjim režimom, tukaj in čez Drino, mu je omogočil položaj v državni vladi kot namestniku ministra. V tistem času je govoril, da bo večno slavil 9. januar, ne glede na to, kaj bo o tem odločilo Ustavno sodišče BiH.

In verjamem, da Vojin to nekje slavi. Tako skromno v krogu družine in prijateljev v kavarni ali doma, kot praznuje Dan državnosti BiH.

Kdaj je Vojin začel slaviti 25. november in 1. marec?

Odgovor je preprost: takrat, ko so se pipci takratnih in svetovalci sedanjih služb zavedli, da je dober material za prodajo postdejtonskemu Sarajevu. Resda Vojin ni prvi, bilo jih je kar nekaj pred njim, a Vojin se je najbolj povzpel.

Začel je mahati in si na rever pripenjati državne zastave, zatohli multikulturni sceni v Sarajevu prodajati zgodbo o 100-odstotnem Srbinu in 101-odstotnem Bosancu, ko pa so še slišali, kako tekoče govori ekavico, rdeči melankoliki niso imeli dvomov, da ga ne bi namestili na sam vrh Socialdemokratske stranke.

Danes je Vojo 100-odstotni minister in 101-odstotni Srb. Če bi ostal tisti 1-odstotni Bosanec, kot se je nekoč izrekel, ne bi bil ne minister ne namestnik zveznega premierja. Torej, tisto Bosanec je zlorabil, ker so njegovi projektanti natančno vedeli, kaj manjka sarajevski rdeči zatohlosti.

In Vojo danes sprejema zakone, odloča o naši usodi, v premorih med pijankami z državnim pedigrejem pa nam drži lekcije, kaj je domoljubje, kdo so antifašisti in kdo ne. Diplomant najbolj vprašljive regionalne univerze si drzne pridigati in predavati vsem, patološki idioti v sarajevskem medijskem spektru pa v ekstazi te njegove Megatrend lekcije plasirajo, vzklikajoč – domoljub, domoljub!

In v tej porazni dejstvu se skriva odgovor na vprašanje, zakaj je obstoj Bosne in Hercegovine danes bolj ogrožen kot nekoč, ko je Ratko Mladić s zločinsko hunto prišel do obronkov Igmana.

Če napišete samo eno ime poleg Vojina Mijatovića, vam bo še veliko bolj jasno, zakaj so kavarniške strankarsko/državne pijanke Vojina Mijatovića enako slab privid domoljubja kot lažna slika SDP-ja kot državljanske multietnične stranke!

Vojin Mijatović ali Slaven Kovačević?

Kako to razložiti, tovariši? Vojin Mijatović je sin voznika, ki je Slobodana Miloševića vozil na pogajanja o delitvi Bosne, izobraženec univerze z žigom državne varnosti in politični produkt Milorada Dodika!

Slaven Kovačević je doktor političnih in docent pravnih znanosti z UNSA, deklariran antifašist, otrok Sarajeva, pripadnik Armije RBiH in vlagatelj, ki se je v Strasbourgu boril proti Hrvaški, Schmidtu, v Sarajevu pa proti Trojki, da bi zagotovil antifašizem, kot ga slavimo 25. novembra.

Če želite razumeti tisto s začetka besedila o previsoki ceni za navidezno multikulturalnost, vpišite ti dve imeni v spletne iskalnike in marsikaj vam bo postalo jasno.

In še nekaj, 25. novembra smo objavili, da je Bosanska Dubica gostila slovesnost ob obeležitvi Dneva državnosti Bosne in Hercegovine, ki je zbrala državljane, domoljube in goste iz Bosanske Dubice, Bosanskega Novega, Prijedora, Bosanske Gradiške, Bosanske Kostajnice in Siska.

To je fotografija s tega srečanja:

Foto: Fena
In to je ena od fotografij s pijanke Vojina Mijatovića:

Foto: Srpskacafe

Ali ni potem odveč v prihodnosti komentirati beg nametnjenih oblastnikov pod zastavo SDP-ja od uradne proslave Dneva državnosti. In bom povsem odkrit, čeprav mislim, da je to že nekdo napisal, ali lahko pijanko v Banjaluki obravnavamo tudi kot beg pred uradnim obeleževanjem v Predsedstvu BiH, da se ne bi zamerili upornim bosanskim Srbom in Hrvatom v liku in nedelu Milorada Dodika in Dragana Čovića.

Lahko, ali pa tudi ne. Dovolj je videti, v kakšnem okolju SDP obeležuje Dan države, pa tudi dan, ki ga lahko v ožjem smislu uvrstimo tudi pod njegovo antifašistično dediščino. Povsem dovolj, da spoznamo, da SDP že dolgo nima multietnične sestave v svojem bistvu, nasprotno, le tako je bil zapolnjen, da bi projektanti določenih politik lažje namestili svoje kadre na oblast.

Če bi bilo drugače, bi bil SDP najglasnejši zagovornik vloge Slavena Kovačevića.

A ni, ker le v političnem blatu, kakršno nam je zameglil Dayton, lahko SDP igra multikulturno stranko, v kateri Bošnjaki z obrambnih območij volijo, Schmidt vsiljuje, Vojin ekavica pa je minister in kontrolor ravni antifašizma v krvi.

In to je narobe. In težko. Težko kot ‘93.