Vogošća se tudi danes spominja najhujših zločinov UNPROFOR-ja nad Bošnjaki

Sarajevska občina Vogošća je po skoraj štirih letih okupacije s strani Vojske Republike Srbske in paravojaških enot iz Srbije od leta 1992 do 1995 ponovno pripadla mestu Sarajevo, in sicer na današnji dan pred 19 leti, 23. februarja 1996, piše bosansko-hercegovška tiskovna agencija Patria. 

Med okupacijo so bili v Vogošći storjeni nekateri najhujši zločini, predvsem nad bošnjaškim prebivalstvom. Mnogi ljudje so bili ubiti na svojih domovih.

Občina, v kateri se nahaja ena od tovarn največjega svetovnega proizvajalca avtomobilov, nemškega VW, bo v zgodovini zločinov ostala znana po taborišču “Sonja”, kjer je bilo posiljenih in ubitih veliko Bošnjakinj, zločine pa je zagrešil tudi kanadski general Lewis MacKenzie, takratni prvi mož UNPROFOR-ja za BiH. Med svojim bivanjem v Vogošći je posiljeval Bošnjakinje.

Vzeli so mi dojenčka

Ena od izjav o zločinih posilstva s strani generala MacKenzieja glasi:

- Zvečer, okoli 21. ure, je v sobo vstopil major Vlado iz Vogošče in mi naročil, naj se pripravim in grem z njim. Prinesel mi je vrečko, v kateri je bilo čisto, a že nošeno žensko perilo. Ko sem se pripravila, so mi vzeli dojenčka in Vlado me je odpeljal do svojega džipa, s katerim me je skupaj z dvema vojakoma odpeljal v večjo počitniško hišo.

Povedal mi je, da moram biti zelo pametna, če želim videti svojega dojenčka, saj me bo v počitniški hiši obiskal gospod, tujec, ki mi lahko veliko pomaga, če bom dobra do njega. Zaklenil me je v počitniško hišo, ki je obsegala eno zelo prostorno sobo in sanitarije v pritličju ter tri manjše spalnice v mansardi. V počitniški hiši sta bila televizor in radio. Strah me je bilo svojega položaja, še bolj pa me je skrbelo, kaj je z mojim dojenčkom.

Kmalu zatem je v sobo vstopil starejši častnik z dvema spremljevalcema. Prepoznala sem generala Lewisa MacKenzieja, ki mi je pristopil z iztegnjeno roko in me nagovoril z “gospodična” (v angleščini).

Zločinec z vrtnico

V desni roki je držal popk rdeče vrtnice, ki mi ga je prestrašeni in nespretno potisnil v roke. Medtem ko je to počel, sta njegova spremljevalca izstopila iz sobe in zaklenila vrata. General MacKenzie me je vprašal, kako mi je ime, od kod sem... Molčala sem in se pretvarjala, da ničesar ne razumem. Slegala sem z rameni in se počasi umikala, medtem ko mi je general MacKenzie v angleščini rekel:

“Gospodična, zelo dobro govorite angleško in vse razumete. Tukaj sem, da vam pomagam. To je v vašem interesu. Ljubezen, vodena z interesom, je najmočnejša ljubezen.”

Sprijaznila sem se s svojim položajem. Ujeta, ločena od svojega devetmesečnega dojenčka. Oba sva bila nemoči in ujeta. Vsak odpor bi bil nor. Uprla bi se, če bi bila sama, če bi od mene nihče ne bil odvisen.

Tako sem mislila na svojega sina in bila pripravljena prenesti trpljenje, ponižanje ter fizično in duševno bolečino, samo da bi se srečala z njim, čeprav v pogojih ujetništva in negotovosti, ki ju ujetništvo prinaša. Ob šund glasbi iz Srbije, ki je prihajala iz radia, je general priznal svojo strast, jaz pa sem branila svojega ujetega dojenčka. Z zatrtimi zobmi, stisnjenim srcem... To je trajalo, z manjšimi prekinitvami, več kot dvajset minut. General me je obiskal sedem-osem krat. Prosila sem ga, naj vpliva na četnike, da mi vrnejo dojenčka in naj naju izpustijo.

Vedno je govoril: “Jutri, jutri, potrpi…”

Po približno dvajsetih dneh sta me dva vojaka iz počitniške hiše odpeljala v Vogoščo in me predala majorju Vladi. General MacKenzie me ni prisilil k spolnemu odnosu s pestmi. Ni me podrl. Sama sem legla. Ni me pretepal, silil, vendar me je imel kot nemočno, ujeto osebo. Medtem ko se je pretvarjal, da je džentelmen z vrtnico, je bila soba zaklenjena, okoli hiše pa je bila četniška vojaška straža. To pričevanje dajem brez kakršne koli prisile, da bi si oddahnila, da bi mi bilo lažje v želji, da se nekoč srečam z generalom Lewisom MacKenziejem, še posebej, da bi mu javno na televiziji postavila nekaj vprašanj in ga pogledala naravnost v oči velikega prijatelja četniško-srbskih vojnih zločincev.“

Občina Vogošća je danes ena od devetih občin Kantona Sarajevo, piše Patria.