Vllasi za NAP: Med Kosovom in entitetom RS ni nikakršne zgodovinske ali ustavno-pravne podobnosti

Piše: Azem Vllasi

---

Teza “Zakaj RS ne more biti neodvisna država, če je Kosovo lahko?” se plasira v okviru stalnega ponavljanja fraze Aleksandra Vučića, da “ne more Kosovo (Albanci) dobiti vse, Srbija pa nič!”

Vučić ve, da na Kosovu ne more dobiti ničesar, ker je Kosovo že država s svojimi mejami, ozemljem in ustavnim sistemom. Neodvisnost Kosova je rezultat razpada Jugoslavije, v kateri je imelo Kosovo svojo ustavno identiteto in je bilo konstitutivni element Federacije. Rezultat je tudi dejstvo, da je Srbija, v nasprotju z določbami Ustave SFRJ, ki je takrat še veljala, leta 1989 z nasiljem in protiustavno, na silo pogazila takratni zakoniti ustavni status Kosova. S tem je pogazila človekove in etnične pravice Albanaca, ki jih je bilo na Kosovu več kot 80 %. Albanci se s tem niso sprijaznili. Tako je Srbija zamajala temelje Jugoslavije, kakršna je bila do takrat.

Vučić, ko govori, da mora Srbija dobiti nekaj, v resnici cilja na RS, torej na polovico BiH. Zato Milorad Dodik dodaja: “Če bo Kosovo država, potem bo RS po isti osnovi zahtevala neodvisnost!”

Bosna in Hercegovina je bila po zadnji Ustavi SFRJ republika kot vse druge. Ko je postalo jasno, da se Jugoslavija nahaja pred disolucijo (razpadom), je Evropska skupnost oblikovala t.i. Badinterjevo komisijo z nalogo, da ugotovi ali razloži načela mednarodnega prava, po katerih lahko nastanejo nove države. To je bila pomoč, da bi se izognili kaosu in vojnam v procesu disolucije Jugoslavije. Po načelih Badinterjeve komisije je BiH dobila pravico do državne samostojnosti kot druge republike. Seveda, kot tudi v okviru SFRJ, država enakopravnih narodov in državljanov, ki v njej živijo.

Vendar pa so politični predstavniki srbskega entiteta ob neposredni podpori iz Beograda ultimativno zahtevali, da BiH ostane del ostanka Jugoslavije, brez Slovenije in Hrvaške, ki bi se po zamislih iz Beograda transformiral v nekakšno “Razširjeno Srbijo”.

Bošnjaki, Hrvati in drugi državljani iz BiH, kot tudi dober del Srbov, ki so Bosno imeli za svojo domovino, na to niso pristali. Izjasnili so se za neodvisno državo, glede na to, da SFRJ po Ustavi iz leta 1974 ni več obstajala. Po razglasitvi neodvisnosti je bila BiH mednarodno priznana in sprejeta v članstvo OZN, kot tudi Slovenija, Hrvaška, Makedonija.

Kosovo je bilo takrat pod srbsko okupacijo in je z nasiljem ostalo v okviru Srbije. Črna gora je prostovoljno, po “Zabljaškem ustavu” še ostala v t.i. Zvezni republiki Jugoslaviji. Vse do izrekanja za neodvisnost Črne gore leta 2006. Znano je, kako je državnost Črne gore Srbija pogazila leta 1918.

Albanci s Kosova se niso sprijaznili z nasilnim gaženjem ustavnega položaja Kosova leta 1989, z stanjem okupacije in apartheida. Ker se je represija Srbije nad Albanci pojačala, so nudili odpor. Pomembni dejavniki mednarodne skupnosti so podprli legitimne pravice Albanaca. Končno, leta 1999, ob pomoči demokratičnega sveta in ob odporu Albanaca, je bilo Kosovo osvobojeno Srbije. Varnostni svet ZN je sprejel Resolucijo 1244, s katero je na Kosovu uvedena Začasna administracija ZN (UNMIK), dokler se ne reši končni status Kosova. Nameščen je bil kontingent NATO (KFOR) za ohranjanje miru. S to Resolucijo je bilo na Kosovu ukinjeno vsako področje suverenosti Srbije (vojska, policija, administracija, ustavna pooblastila in vse drugo).

Leta 2008, spet ob pomoči Varnostnega sveta ZN, s t.i. Ahtisaarijevim načrtom, je bilo Kosovo razglašeno za neodvisno državo. Torej, ni “enostransko razglašeno”, kot to vztrajno ponavljajo v Beogradu. Mednarodno sodišče pravice je, prav z obravnavo zahteve Srbije, izrazilo stališče, da razglasitev neodvisnosti Kosova ni v nasprotju z mednarodnim pravom in ni v nasprotju z Resolucijo 1244 VS ZN.

Kosovo je kot država priznano s strani 115 držav, med katerimi so ZDA in druge države Zahodne Evrope.

Glede na to, nobene podobnosti z zgodovino in dejstvi, kako je Kosovo pridobilo neodvisnost, entitet RS nima.

RS je prvotno nastala na hudih zločinih, ki niso bili vidni v Evropi po drugi svetovni vojni. Genocid, etnično čiščenje, vojne zločine, zločine proti civilnemu prebivalstvu, rušenje bogomolj... In to ob neposredni pobudi in podpori iz Beograda, ob pomoči JLA, nato pa je pustila v posest celoten arzenal orožja te armade v roke tistih, ki so te zločine zagrešili. Vse to je dokazano s sodbami Haškega sodišča za vojne zločine in kaznimi za ustanovitelje RS.

“Daytonski sporazum” je imel za osnovni cilj zaustavitev teh zločinov in vojnih grozot. Hkrati je Bosno in Hercegovino ta sporazum naredil nefunkcionalno državo. Vzpostavljena sta bila dva entiteta, kakršnih nikoli ni bilo, z določenimi pristojnostmi. Kljub vsem tem pomanjkljivostim Daytonski sporazum brez alternative priznava Bosno in Hercegovino kot neodvisno in samostojno državo v mejah in z ozemljem, ki ga je imela kot zvezna enota SFRJ. Kot taka je bila in ostala članica OZN. RS je po tej ureditvi le ENTITETA v okviru države BiH in nič več.

Prizadevanja, da se ta entitet promovira v državo, ki bi se pripojila Srbiji, je le priklicanje prikazni nedavne preteklosti z namenom, da se BiH kot država razvrednoti. Bosna je vedno, tudi pod tujimi oblastmi, bila to, kar je, s svojimi specifičnostmi in svojo identiteto. Kljub dogovorom in prizadevanjem sosedov, da jo uničijo in si jo prisvojijo. Toda zahodno od Drine nikoli ni bilo Srbije, zato je tudi ne bo.

Pravzaprav vsa prizadevanja v tej smeri samo škodijo Srbiji kot državi, bosanskim Srbom pa ustvarjajo iluzije in otežujejo normalno življenje v svoji državi Bosni in Hercegovini.

Najkrajše, očitno je, da med Kosovom in entitetom RS ni čisto nobene podobnosti. To vsi vedo. Posebej to vedo v Srbiji. Vendar pa oblastniki iz Beograda, zaradi svojih notranjih potreb, še naprej držijo bosanske Srbe kot talce velikosrbskih iluzij.