Vlaisavljevićeva odgovorila Arnautoviću: Vidimo se ponovno na sodišču

Zelo cenim prizadevanje Novinske agencije Patria, da se drži poklicnih pravil in objavlja demantije. Enako me veseli dejstvo, ki kaže na dobre odnose s sarajevsko javnostjo in akademsko sceno. Ob branju demantija, objavljenega 25. 1. 2016, z naslovom „Odgovor Samirja Arnautovića na sporočilo za javnost Sanje Vlaisavljević“, glede sporočila s sodne obravnave v sodnem sporu, ki ga je Samir Arnautović sprožil proti meni 14. 8. 2014, po mojem članku, objavljenem na Patrii, ne morem mimo nekaterih zanimivih dejstev:

Vsakdo lahko opazi, da so ključne besede demantija hude kvalifikacije, ki vsebujejo elemente sovražnega govora: „neistine“, „izkrivljanje dejstev“, „klevetniške namere“, „povzročanje trajne škode tožniku“, „ponareja dokumente“, „konstruira plagiate“, „najobičajnejši manipulator in kverulant, ki se iz krvnika želi preleviti v žrtev“, „potrditev medijske harange in nenehnega iznašanja neresnic o tem sodnem sporu“, „po teoriji znanih 'mojstrov' propagande“, „elaborirajoč to kot metodo pravnega in verbalnega nasilja tožene stranke“, „jasno kaže, da gre za ponaredek, ki ga je pridobila na nelegativen način“…

Arnautović v svojem „demantiju“ izpostavlja celo hujše kvalifikacije, pri čemer uvaja osebo, ki nima nobene zveze s sodnim sporom, in ji s tem povzroča trajno škodo: „V tem smislu želi tožena stranka portale, ki kritično pišejo o nepotističnem načinu njenega pridobivanja univerzitetnih diplom, nezakonitem ustvarjanju materialne koristi in plagiatorstvu njenega moža, predstaviti kot medije v lasti tožnika, kar je popolna neresnica!“ Popolnoma nejasno je, v kakšnem kontekstu je ta ulični jezik povezan s sporočilom s sodne obravnave, ki ga je vaš portal objavil? Poleg eksplicitnih kvalifikacij, da je tožena stranka „nepotistično pridobila diplomo“, „nezakonito ustvarjala materialno korist“ in da je njen mož „plagiatorka“, ni najti nobene povezave s sporočilom. Na žalost bodo te grobo izražene trditve predmet sodnega spora proti javno izrečeni kleveti, objavljeni na Patrii, ki jo podpisuje Samir Arnautović.

V katerem „znanem slogu“ je Sanja Vlaisavljević objavila neresnice, v demantiju, ki je bil objavljen, ni navedeno, vendar pa ostajajo nedvoumno jasne kvalifikacije na račun osebnosti Sanje Vlaisavljević. Želim opozoriti, da Sanja Vlaisavljević nikoli v nobenem javnem nastopu ni izrekla neresnice v zvezi s sodnim sporom, tako tudi ne v primeru, o katerem govori Arnautović. Če bi to storila, bi prejela opozorilo sodišča ali bi se Arnautović odzval prej.

Popolnoma nejasno je, zakaj se Arnautović odziva šele zdaj, čeprav je to zamudil, ko je bila to njegova zakonska obveznost. Dejstvo, da je to zamudil, dejansko govori v prid trditvi, da tožnik s sodno tožbo ni želel zmanjšati škode, ki bi jo morda povzročilo sporno besedilo, temveč povzročiti škodo toženi stranki. To počne tudi tokrat, saj v demantiju piše o vsem drugem kot o vsebini sporočila s predmetne obravnave.

Ne glede na to, kdo je poročevalec s sodnega spora v tem primeru, je to povsem nepomembno, glede na dve dejstvi: 1. Arnautović je po drugem naroku zavrnil kakršno koli obliko komunikacije z mediji, kar je zabeleženo v zapisniku naroka. 2. Na naroku so bili poleg strank v sporu tudi drugi državljani.

Prav tako, tudi če bi Sanja Vlaisavljević napisala sporočilo s sodne obravnave, sporočilo navaja, da je moje. Sporočila se v novinarski praksi pišejo in predstavljajo medijem, poročilo pa je povsem druga oblika, ki nima nobene zveze s sporočilom.

Sanja Vlaisavljević je sodišču ponudila, všeč komu ali ne, materialne dokaze, da so trije stavki, zaradi katerih je bila tožena, dejansko utemeljeni, in vsi dokazi so objavljeni v njenih knjigah: „Plagijarizem za začetnike. Vodnik skozi plagiatarstvo rednega profesorja Samirja Arnautovića (I in II del). Te knjige se nahajajo v Narodni univerzitetni knjižnici in na internetu ter so na voljo vsem, ki so ljubitelji pisane besede in resnice. Hkrati so v teh knjigah navedeni in s preprosto primerjavo evidentirani številni dokazi Arnautovićevih plagiatorstev.

Vsebina spornega sporočila se nanaša na „izgubo prijateljev in projektov“, na kar se Arnutović v demantiju ne ozira. Na žalost je edini priča Samirja Arnautovića na sodišču, nekdanji rektor Faruk Čaklovica, izjavil, kar je vneseno v zapisnik, da se njiju dva enako družita kot prej in da še danes vodita „največji projekt na Balkanu“. Ker je ključni vidik tožbenega zahtevka izguba prijateljev in projektov, je Sanja Vlaisavljević na zadnjem naroku, prav z sklicevanjem na besede edine priče tožnika, dokazala, da je tožnik v tožbi navedel neresnico. To dejstvo, in hkrati edino, ki se nanaša na vsebino sporočila, Arnautović v demantiju spregleda, in je lahko lahko preverljivo z vpogledom v zapisnik in transkript z naroka.

Insinuacija, izražena kot kategorična trditev o „ponarejenih dokumentih“, je zelo lahko preverljiva. V vsebini ene od omenjenih knjig se nahajajo overjeni dopisi Rektoratu UNSA ter dokumenti, ki so bili uradno pridobljeni z istega naslova, in sicer v skladu z Zakonom o prostem dostopu do informacij. Zato tudi na tem mestu Arnautović zelo nepremišljeno izreka kvalifikacije in kategorične trditve, ki so lahko le predmet nekega novega sodnega spora proti kleveti.

Bralcem bo verjetno ostala nejasna naslednja trditev iz Arnautovićevega demantija: „Prav tako smo pokazali, da Sanja Vlaisavljević, pozabljajoč na datume, ponareja dokumente o ‚lastništvu‘ na način, da institucija, ki jo predstavlja kot lastnika nečesa, postane lastnik, še preden je sploh obstajala!“ Da ne bi bilo dvoma, Arnautović zelo neprevidno na sodni obravnavi izreka, da on nikakor ni mogel biti odgovoren za pisanje na portalu Ekran.ba, ker je bil portal ustanovljen, še preden je bilo ustanovljeno združenje, na čelu katerega je on in v lasti katerega je portal Ekran.ba. To je absolutna resnica! Arnautović je storil kaznivo dejanje v zvezi s tem. Za registracijo domene je prijavil združenje, ki bo registrirano naknadno, in sicer na naslovu, kjer je registriran tudi portal (Branislava Đurđeva, stavba SDP-ja), predsednik tega združenja pa je prav Samir Arnautović, kar pomeni, da je on v pravnem prometu odgovoren za vse v zvezi z združenjem, tako tudi za delovanje portala, ki je v njegovi lasti. Ekran.ba je registriran (registracija na nic.ba) 15. 04. 2013., in Združenje za razvoj akademskih svoboščin (rešitev v registru) 26. 12. 2013.; str. 162. Knjiga 2.

Sanja Vlaisavljević morda „konstruira plagiatorstvo“, vendar pa že s samim pogledom na Arnautovićeve članke in članke izvirnika je lahko videti, da je Arnautović prepisoval iz izvirnih besedil in to na najočitnejši način.

Sodnim spisom, ki jih je Samir Arnautović predložil sodišču, je Sanja Vlaisavljević že objavila na internetu, da bi generacije učencev in študentov lahko spoznale, kaj je sovražni govor, ulični jezik in hujskaški govor.

In na koncu želim poudariti, da poleg tega, da so pred sodnikom na predzadnjem naroku Arnautovićevi odvetniki izrazili željo po poravnavi, nikoli od tistega trenutka do zadnjega naroka niso izrazili niti enega predloga, kar govori le v prid domnevi, da se Arnautović dejansko boji morebitnega izida sodnega spora.

Vsebina demantija, ki ga je podpisal redni profesor Samir Arnautović, je lahko le še en argument več v prid trditvi, da Arnautović širi ulični jezik in sovražni govor v javnem prostoru.

S spoštovanjem,

Sanja Vlaisavljević