Vera in politika: Vzajemna uporaba

Spomladi 2018. sem na enem portalu pisal o politizaciji vere in sakralizaciji politike. Ta tema je večna – včasih bolj ali manj aktualna, v našem, bosanskohercegovskem kontekstu, pa še posebej v zadnjih petindvajsetih letih dramatično aktualizirana, saj se je v BiH vodila vojna, ki je bila v zelo pomembnem vidiku tudi verska vojna.

Tragedija je v tem, da verske elite in najvišje verske institucije niso potegnile ustreznih naukov iz te strašne vojne, ki je bila hkrati verska in agresorska (agresija iz sosednjih držav), ampak se tudi danes gre v isto smer: poistovetenje nacionalnega in verskega, nujno nasprotujočega drugim nacionalnim in verskim korpusom. Zaradi te stalne aktualnosti negativnega odnosa med verskim in političnim/nacionalnim se bom skliceval na lastno besedilo, v upanju, da mi ne bo zamerjeno.

Religije in vojne – to je trden zaveznik, star kot človeštvo. Zgodovino človeškega rodu zaznamujejo vojne, mir pa so le epizode v tej nenehni človeški nesposobnosti, da bi se končno naučili humanosti, ali humanosti kot končnosti.

Ta nenehen odnos med religijami in vojnami pomeni, da človeštvo od nekdaj živi v nekakšnem paradoksu, saj vera/verovanje v svojem bistvu ni združljivo z bojevanjem – tistim agresivnim, ki ga je treba ločiti od nujno obrambnega. V vsaki veri je Bog – v svojem bistvu, torej teološko neponarejen – nepredstavljiv kot morilec drugih, drugačnih ljudi/narodov: ni spodbujalec pustošenja in zločinov, ampak medsebojnega spoznavanja.

Kljub temu pa sta religija in politika od nekdaj v nekakšnem paktu, natančneje – duhovščina in politiki (čast izjemam prav zato, ker so izjeme!) se praviloma združujejo zaradi medsebojnega uresničevanja moči in vpliva, celo bolj kot bogastva, in v tem zavezništvu obe strani povzročata veliko, temeljno nasilje.

Verske skupnosti, oziroma njihove najvišje institucije (seveda tudi duhovščina), menijo, da so le one poklicane k razlagi vere v vseh vidikih, nato pa – v skladu s tem – pripadnike drugih ver ne le opredeljujejo kot drugačne, ampak kot antagoniste, kot stalno potencialno grožnjo; tako se postavljajo tudi drugi, ker se soočajo s sumljivostjo, antagonizmom, grožnjo in podobno.

Pri tem imamo na naših tleh specifično, rekel bi celo dodatno negativizirano situacijo – da so religije poistovetene z narodi (večinskimi), zato verske institucije menijo, da z »zaščito« in »afirmacijo« svoje vere »ščitijo« in »afirmirajo« svoj narod. To je prva stopnja temeljne institucionalne ponarejenosti, ker je vsaka vera v svojem bistvu nadnacionalna ali internacionalna.

Zato smo ob dramatičnem razpadu Jugoslavije doživeli situacije, ko so nekatere verske skupnosti/duhovščina s sakralno-nacionalnim avtoritetom spodbujale k pustošenju in ubijanju drugih, ko so vojake in roparske horde s svojimi verskimi blagoslovi, torej kot vrhovni avtoriteti, pošiljale na zločinske podvige.

V takih razmerah – ko se poistovetita nacija in religija in posledično drugačnost označuje kot antagonizem in potencialno nevarnost – na to področje usodnega in destruktivnega ponarejanja stopi politika, ki se čuti poklicano k »afirmaciji« in »zaščiti« svojega naroda in njegove vere, kar v tukajšnjih zgodovinskih in aktualnih okoliščinah nujno pomeni – žal, to dokazuje resničnost – antagonizem do drugih, vse do najbolj dramatičnih spopadov.

S tem se vstopa v novo fazo ponarejanja, ki je dramatična, tragična prav z vidika vere, kar bom predstavil v obliki naslednjega skica.

Politika in vera sta bistveno različni, oziroma sta nezdružljivi v pomembnih, temeljnih postavkah. Navedel bom le nekatere, ker ta problem zahteva celotno študijo. Pred tem poudarjam, da sta na območju nekdanje Jugoslavije v zelo močni zvezi religija in politika, natančneje rečeno – verske institucije in politiki. To opozorilo je nujno imeti v mislih.
Religija pripada sferi univerzalnega in večnega, Vzvišenega; »se ukvarja« z najvišjimi in stabilnimi vrednotami.

Politika se ukvarja – ne glede na to, kako pretenciozna je – s partikularnim in začasnim, skoraj trenutnim; je nezanesljiva, ker je njen najvišji interes pragmatizem in profitiranje, za čigar uresničitev nujno spreminja stališča, usmeritve, preference... Politika je veščina manevriranja; vera je privrženost trajno stabilnim vrednotam in načelom kot dragocenostim. Zato bi bilo normalno stanje stvari, da se politike usmerjajo v skladu s to stabilnostjo, da jim vera predstavlja stalni in zanesljiv korektiv, ker predstavlja stabilen in vzvišen duhovni, etični kodeks ali sistem.

Z drugimi besedami, jasno je, da avtentična, stabilna vera oziroma njene institucije in kler ne smeta dovoliti, da bi bila uporabljena, da bi bila infrastruktura katere koli politične stranke ali voditelja; verska skupnost/institucija je nujno nadstrankarska.

Tako bi moralo biti, a tako ni. V naši resničnosti je od nekdaj močna zveza duhovščine in politikov, oziroma religije in politike, tako da je v naših okoliščinah mogoče govoriti o pošastni inverziji: o (škodljivi) politizaciji religije in hkrati o (prav tako škodljivi) sakralizaciji politike. Tak odnos daje porazne rezultate, s katerimi bom zaključil to predstavitev.

Skorajda je nemogoče slišati, da duhovniki v verskih prostorih ali na splošno v javnosti kritizirajo ali – bog ne daj! – anatematizirajo politike, za katere je znano, da drvijo v bogoslužja, hkrati pa je znano, da so predani mitu, korupciji, nepotizmu – vsemu tistemu, kar vera obsoja. Duhovniki tega večinoma ne počnejo, ker nimajo verniške moči in doslednosti, da bi si zamerili tiste, od katerih tudi sami črpajo moč in razne druge ugodnosti.

Politiki s svoje strani s svojo »pobožnostjo« in navidezno zaščito vere svojega naroda nudijo tudi samim verskim institucijam določen avtoritet pred narodom, ali vsaj pred njegovimi deli, ki se štejejo za pomembne. To je dvostranska izmenjava energije, ki je v svojem bistvu negativna, ker oba zlorabljata, prodajata svojo vero; spremenila sta jo v trgovino, ki je tako bedna kot bogokletna z vidika verskih načel. Kakšen vernik in kakšna molitev je namreč pri kateri koli duhovščini, ki ne obsoja delovanja politikov, ko je to globoko v nasprotju z vero?!

To pomeni, da je takšna duhovščina v lažnem avtoritetu, da je hinavska v odnosu do lastne vere in Boga oziroma verovanja.

Hkrati pa politiki, ki izkoriščajo nevernost duhovščine in se formalno držijo obredov kot poze, čeprav se v političnih dejavnostih ukvarjajo z vsem mogočim, kar je v nasprotju z vero – taki so prav tako hinavci najvišjega ranga. Obe strani se predstavljata kot voditelja! Merjeno s človeškimi merili – a Bog najbolje ve! – sta bogokletna oba (seveda, čast izjemam, ponovno) toliko bolj, ker to počneta zavestno in zaradi relativno kratkoročnih interesov. Religija mora biti nad tem. Verske institucije morajo biti nadstrankarske. Vendar, ker gre tukaj za zvezo, ki je nekakšna hudobna bolezen, na obeh straneh, je negativna energija tega zavezništva ogromna.

Na ta način se že od tod pristopa k Vratom Pekla.

Pred nedavno opravljenimi volitvami v BiH je bila z najvišje instance ene verske skupnosti poslana povsem odvečna – vsaj odvečna in škodljiva za versko skupnost – sporočilo o tem, kako narodi »ne smejo izbirati predstavnikov drug drugemu«.

Toda po končanih volitvah je iz druge verske skupnosti – prav tako z njene najvišje instance – poslano absolutno šokantno sporočilo. Namreč, sklicujoč se na izvolitev Željka Komšića za člana predsedstva BiH, avtor sporočila pravi: Tudi Hitler je zakonito prišel na oblast.

Takšna primerjava ima vrsto fatalno napačnih in škodljivih vidikov in konotacij. Po tem sledi, da se pripadnik enega naroda identificira izključno po tem, kateri verski skupnosti in kateri politični stranki pripada. Nadalje, državljanom se bistveno zmanjša pravica, da BIRO KOGA HOČEJO, in potem se pojavi nekaj, česar nikjer na svetu ni razen pri nas: VOLITVE NE SO VOLITVE; so lažne, defektne; sploh niso svobodne, če se tako bistveno zmanjšajo.

Navsezadnje, in to je najbolj strašno, s to drugo izjavo se gospod Željko Komšić primerja s Hitlerjem, kar je napačno in strašno. Strašno je zato, ker se s sporočilom – glede na njegovo tako visoko »avtorsko instanco« – ustvarja kontekst nadaljnje sovražnosti, nezaupanja, strahu, predsodkov; to je poziv najvišjega verskega avtoriteta k ustreznemu odporu proti domnevnemu Hitlerju v BiH (poziv k vojni in kaosu!!), vse to z namenom, da se uresniči najvišji oblika zveze politike in vere in da bo takšna zveza uspešna naložba za prihodnje razdore.

Primerjava volitev Hitlerja in Željka Komšića je resnično presegla vse dosedanje uporabe vere za destruktivne cilje propadle politike. Večnost je zapravljena za deviantno trenutnost.

Preprosto je neizrekljiv ves negativni naboj takšnega sporočila v dani situaciji.

Izjava, ki jo obravnavam na koncu te predstavitve, preprosto kliče po drugačni vrsti »blaženja«, kot je na primer opozarjanje na napačen prenos medijev in podobno.