Vikić in drugi: Pričali svojci ujetih vojakov

SARAJevo, (Patria) - Na sojenju za umore osmih rezervistov Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Velikem parku v Sarajevu so pričevalci tožilstva BiH pripovedovali, kaj in kako so izvedeli o usodi članov njihovih družin aprila 1992.

Vsi šest prič so podali podobne informacije iz vojaških virov, da so njihovi najdražji krenili v vojaški koloni iz Lukavice proti Ilidži zaradi spopada, ki je izbruhnil 22. aprila, ter da jim je odpadla gosenica s transporterja in da so bili ujeti, ko so izstopili, da bi jo popravili, piše Detektor. 

Snježana Marković je povedala, da se je njen mož Zoran aprila javil na poziv v rezervni sestav JLA in da je odšel v vojašnico v Lukavici. Povedala je, da je bil 22. aprila napad na Ilidžo in da je videla kolono vojaških vozil, ki je šla skozi Kasindolsko ulico, kjer je živela. Ko je slišala, da nekaterih rezervistov ni v vojašnici in da so ujeti, je, kot je navedla, odšla v Lukavico in od majorja Despotovića izvedela, da je njen mož med ujetimi in da se dela na njihovi osvoboditvi.

Markovićeva je dodala, da so bile različne zgodbe in da je s soprogom enega od ujetnikov hodila v Lukavico, vendar da nikoli ni bilo nič od izmenjave. Potrdila je, da je videla papir, ki ga je podpisal Jerko Doko, v katerem je navedeno, da so se ujeti izjasnili, da ne želijo v Armado BiH in da so bili izpuščeni domov. Doko je bil v tistem času minister za obrambo RBiH. Tudi druge priče so navedle, da so videle ta dopis, s tem, da so nekateri povedali, da je bil poleg Doke podpisan Efendić, nekateri pa Delimustafić.

Nedeljka Gojković je povedala, da je slišala, da je njen oče Dragomir Đerić bil v rezervnem sestavu JLA in da je 22. aprila krenil proti Ilidži zaradi spopada ter da je bil odpeljan v neznano smer, potem ko jim je odpadla gosenica s transporterja.

Nevenka Đokanović je povedala, da je njen mož Stevan vodil gostinski lokal v Kasindolski ulici in da je bil 4. aprila mobiliziran. Dodala je, da je 24. aprila izvedela, da je pogrešan, kasneje pa je slišala zgodbe, da so bili odpeljani v Švrakino Selo, nato pa na policijo pri Velikem parku.

Jela Lalović je povedala, da je njen brat Vlajko Golubović bil v transporterju in da je bil ujet. Rajko Kovačević je potrdil, da se je po informacijah o ujetju pozanimal za brata svoje žene Vlajka Golubovića. Navedel je, da je slišal, da je bil ubit v Velikem parku.

Zorica Elez je povedala, da je od matere izvedela, da je njen brat Nedeljko Vujičić dva dni pred ujetjem odšel v Lukavico ali drugam. Povedala je, da so bili posmrtni ostanki njenega brata najdeni in da je šla v Visoko, kjer so ji dali verižico, ki jo je njen brat nosil na vratu. Ostale priče so povedale, da niso bili najdeni posmrtni ostanki članov njihovih družin.

Obrambe obtoženih Dragana Vikića, Jusufa Pušine, Nermina Uzunovića in Mladena Čovčića niso imele vprašanj za današnje priče.

Vikićeva zagovornica Adna Dobojlić je v svojem imenu in imenu svojega varovanca izrazila sožalje pričam, pri čemer je poudarila, da si tudi obramba želi, da se v tem postopku ugotovi resnica.

Vikić je kot nekdanji poveljnik Posebne enote in poveljnik enote rezervnega sestava obtožen, da ni preprečil ali sprejel ukrepov za kaznovanje podrejenih, tako kot Pušina, ki je bil pomočnik ministra za notranje zadeve Republike Bosne in Hercegovine (RBiH). Uzunović in Čovčić sta obtožena kot pripadnika enote rezervnega sestava policije.