Velike politike malih politikov

Za generacije, rojene po podpisu mirovnega sporazuma v Daytonu, se »Bosna in Hercegovina«, kot jo poznajo, zdi poskus končanja vojne za vsako ceno in vzpostavitve miru z minimalnimi možnostmi ponovnega izbruha obsežnih vojaških spopadov, zagotovitve nemožnosti nacionalnega preglasovanja in vzpostavitve prevlade enega nad drugima dvema in obratno naroda..., pri čemer se popolnoma zanemarjajo posebnosti Bosne in Hercegovine, ki so jih prepoznavali celo, kot bi rekli, neupučeni, kot so delegati obeh zasedanj ZAVNOBIH-a, na katerih so bili postavljeni temelji in določene meje ozemlja SR BiH, čigar tradicijo nadaljuje RBiH, za njo pa tudi »Bosna in Hercegovina«.

To je bil kontraproduktiven rezultat poskusa »mednarodne skupnosti«, usmerjenega na značilen multinacionalni mikroprostor, s katerim so se v tistem času (konec 20. in začetek 21. stoletja) reševali podobni problemi v podobnih okoljih po svetu, zlasti na Bližnjem vzhodu, kjer je bilo treba zaradi reformiranja starih in vzpostavitve novih razmerij in delitev na globalni ravni večstoletne, večnacionalne in večkonfesionalne skupnosti preurediti v nevzdržne in medsebojno sprte etnije, da bi ustvarili stalna žarišča konfliktov z dokončnim ciljem odprtja stalnega in donosnega trga za izdelke vojaške industrije in hkrati vzporedno izčrpavanje virov zadevnega geografskega območja / ozemlja in zaščito obstoječih energetskih tras.

Tako je »Bosna in Hercegovina« postala konstrukt brez primere v dosedanji politološki teoriji, še posebej pa v politični praksi, tako in toliko, da zanjo in njeno družbeno ureditev ne obstaja niti ustrezna terminološka opredelitev, ustrezen dovolj deskriptiven naziv, ki bi opredelil, o kakšni vrsti družbene ureditve gre, temveč obstaja le pod svojim zapletenim imenom: Bosna in Hercegovina. 

»Bosna in Hercegovina« velja za »državo primer«, »umetno tvorbo«, sestavljeno(?!) iz dveh entitet, Federacije BiH (FBiH) in Republike Srbske (RS), ter Distrikta Brčko, z nevzdržno zapleteno notranjo organizacijo in nefunkcionalno družbeno ureditvijo, v kateri nobena odločitev ne more biti sprejeta brez soglasja predstavnikov treh večinskih narodov / nacionalnih korpusov, ki so bili predhodno medsebojno sprti in vojskujoči se do nepopravljivosti v vrtincu medsebojnega nasprotovanja in podpiranja. 

»Bosna in Hercegovina« – nedokončana država ali tisočletna tradicija?

»Bosna in Hercegovina« je izjemno (slabo) administrativno organizirana, razdeljena in razslojena država, do te mere, da se zdi, da je namenjena temu, da nikoli in nikakor ne zaživi. 

Temelji družbene ureditve, suverenosti in celovitosti države na (tro)nacionalnem načelu, politični sistem in sistem sprejemanja odločitev na »dogovor narodov«, nepredstavljivo nevzdržen in potencialno zelo omejen, z vsemi vrstami zlorab odprt sistem, je ustvaril ozračje, v katerem je bilo izjemno lahko doseči politični, ekonomski, socialni in vsak drug »status quo«, ki bo postal ena od temeljnih opredelitev večdesetletnega stanja. Pri tem ima v takšnem sistemu vsak narod na voljo celo vrsto administrativnih instrumentov za preprečevanje izvajanja katerekoli – vsake – smiselne, kaj šele pozitivne in k napredku usmerjene odločitve, ki ne ustreza kateri koli interesni skupini, ki je bila medtem ustanovljena za doseganje lastnih, večinoma materialnih interesov. 

Glede na njeno ustavno ureditev »Bosni in Hercegovini« ne vladajo njeni državljani, celo ne ljudje, posledično ne (etno)narodi, temveč »ustanovni narodi«, Bošnjaki, Srbi in Hrvati, preko narodnih gibanj, ki nikoli niso prerasla zgolj najpreprostejše in najcenejše oblike populizma, značilnega za zgodovinsko obdobje med obema svetovnima vojnama, ter (kot patetičen romantičarski poskus obuditve občutka »bratstva in enotnosti«) preko strank s socialnodemokratskim predznakom (v FBiH), ki se v RS paradoksalno ideološko manifestacijsko po ničemer ne razlikujejo od skrajno desnih političnih subjektov. Medtem prihaja do popolnega izkrivljanja oziroma »zadešnjavanja« nacionalnega predznaka; tako ustavna določba člana »Predsedstva BiH iz vrst (na primer bošnjaškega) naroda postane (bošnjaški) član Predsedstva« (enako velja za ostali dve nacionalni denominaciji).

Treba je imeti v mislih, da ko govorimo o politično-nacionalnem pluralizmu Bosne in Hercegovine, v resnici govorimo le o njenem delu, imenovanem Federacija Bosne in Hercegovine, saj je drugi entitet, Republika Srbska, etnično skoraj »čist« in idejno-politično monolitna.

Zato »zaščita nacionalnih pravic« v smislu (nacionalne) enakosti ali pa vztrajanje na »enakopravnosti državljanov« ostajata le floskuli in služita izključno kot sredstva in instrumenti za doseganje skupnega interesa – absolutnega in absolutističnega izkoriščanja vseh razpoložljivih virov, pri čemer med političnimi subjekti v BiH skorajda, razen v retoriki in narativu, ni nobene razlike. 

Državljan, kot edini resnični in polnopravni lastnik in nosilec politične suverenosti in družbene celovitosti, je potisnjen v obskurno kategorijo »ostalih«, ki se na podlagi prevladujoče (tro)nacionalne paradigme prav tako pojmuje v (is)tem nacionalnem kontekstu kot »nacionalno neopredeljeni«, tako da se popolnoma izgubi.
Politični patronat nad »ostalim« v »Bosni in Hercegovini« so prevzele tako imenovane nenacionalne stranke (partije, fronte, zveze...) pogojno rečeno leve provenience. Ta »pogojenost« izhaja iz dejstva, da zadevne stranke – Socialnodemokratska stranka (SDP), Demokratična fronta (DF), Naša stranka (NS) ... svoje levičarstvo kažejo in dokazujejo le in izključno z multietničnim sestavo/članstvom in trditvijo, da niso nacionalne, nikakor pa ne z ideologijo ali praktičnim delovanjem, ponujanjem socialne, ekonomske in politične alternative. Nasprotno, v praksi so pokazale – deloma s koaliranjem z nacionalnimi strankami, deloma pa z samostojnim delovanjem v določenem obdobju (čas »vladavine« Zavezništva za spremembe) – da se v resnici po ničemer bistvenem ne razlikujejo od nacionalnih / nacionalističnih strank.

Etnonacionalne avtosubjektivizacije

Celoten ta nefunkcionalni in latentno koruptivni sistem je še slabši zaradi redukcije narodnih / nacionalnih interesov na tri spoštljive avtosubjektivizacije, politične stranke, partije, skupnosti, in te na tri institucionalizirane osebe ali personalizirane institucije v obliki partijskih prvakov in njihovega najbližjega kroga sodelavcev, raje privržencev, ki bodo z majhnimi osebnimi in nominalnimi spremembami obdržali oblast v državi z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Torej, bosanskohercegovska družbeno-politična paradigma temelji na skupnem interesu vseh političnih subjektov (strank, partij, zvez), pri čemer prednjačijo etnonacionalne stranke, ki so državo reducirale na stranko, stranko na »interesno skupino«, interesno skupino pa na posameznika.

Pomembno je omeniti še eno nenavadno značilnost, svojevrsten »paralelizem v dojemanju resničnosti«, v katerem politične avtosubjektivizacije, vključene v »politično življenje« oziroma oblast, ne glede na raven, živijo in delujejo v povsem dekoncentrirani, izmaknjeni in ekscentrični stvarnostni dimenziji, skoraj virtualni resničnosti, ki obstaja zase in za sebe; ukvarjajo se s stvarmi in problemi, ki nimajo nikakršne povezave ali odraza v resničnem življenju – življenju na ravni vsakdanje bivanjske izkušnje; vsaka etnonacionalna politična (avto)subjektivizacija je prepričana in trdi, da deluje in da je izključno ona ustavna (ustanovna) zastopnica (ustanovne) nacionalne celote, ter v tem samodefiniranem virtualnem kontekstu nastopa v imenu naroda! Lahko bi rekli, tudi brez velike strokovnosti, da gre za svojevrsten kolektivni politološki in sociološki avtizem.

Poleg vsega tega je dejstvo, da je omejen in restriktiven idejni in ideološki pojmovnik iz prejšnjega sistema, ki ga pogosto imenujemo tudi režim, prevzet brez skorajda kakršnih koli bistvenih posegov, le z nujno zamenjavo ideološke z kleronacionalno leksiko in prenesen v nove družbene in zgodovinske okoliščine. Tako ideološko nacionalne stranke in bloki veljajo za »desne«, stranke socialdemokratske provenience, vse nastale s prevzemom dediščine Zveze komunistov SR Bosne in Hercegovine ter postopnim odlivom kadrov iz osnovne, izhodiščne Socialdemokratske stranke, pa za »levo« usmerjene politične tokove in subjekte. Oteževalna okoliščina je dejstvo, da v Bosni in Hercegovini v resnici ni prave, ideološke razlike med »desnimi in levimi«, razen po moči in vplivu.

Dogovor narodov in / ali mirni razkol

S tem je lahko povezati tudi politike spoštljivih narodnih gibanj medtem, nekatera od njih so prerasla v politične skupnosti, stranke in partije, pa tudi svojevrstne nacionalne klane: odcepitev dela ozemlja in oblikovanje »velike Srbije«, Hrvaške v mejah banovine iz leta 1939 in uresničitev kulturne in verske avtonomije bosanskohercegovskih muslimanov ter bledo in neinventivno neoromantično vizijo »Jugoslavije v malem«.

Ta na videz preprosta, nostalgična in romantična, skoraj literarna metafora, v resnici skriva dve nevarni pasti: prva, ki bi jo lahko poimenovali pozitivno, temelji na dejstvu, da implicitno nakazuje, da Bosna in Hercegovina, tako kot Jugoslavija, ni mogoča kot enonacionalna država, ter enako neposredno nakazuje, da pripada vsem njenim državljanom enako. To tezo v spinirani različici uporabljajo nekateri politični subjekti iz srbskega in hrvaškega nacionalnega korpusa v smislu plasiranja teze, da Bosna in Hercegovina, tako kot Jugoslavija, ni vzdržna kot skupnost narodov, ter neposrednega ali posrednega zagovarjanja secesionizma, odcepitve, oziroma neke vrste »mirnega razhoda«.

Jasno je, da »mirni razhod« v Bosni in Hercegovini nikoli ni opcija niti kot razhod, kaj šele kot miren, zato ta kritična točka predstavlja stalno mesto iskerenja. V tem smislu je vsak nacionalni korpus razvil ločen agent, ki z instrumentom »zaščite nacionalnega interesa« uporablja izključno za zaščito lastne in pridobljene skupine. V tem zapletenem družbenem, sociološkem, politološkem in vsakem zamisljivem okolju se sistem izkaže za največjo oviro uveljavitvi države in vzpostavitvi njenih funkcionalnih institucij.

V tej smeri in na tem temelju nacionalistične partokracije gradijo svojo dvodecenijsko oblast, pa tudi, neprimerno slabše od tega, monopol na vsako idejo, od politične do ekonomske, ki se na kakršen koli način upira njihovim; ta monopol se predvsem in najprej kaže v pravici do pripadnosti narodu: če oseba ni član določene stranke – ni in ne more biti dovolj ali sploh dober Bošnjak, Srb, Hrvat, na patriotizem, v obliki nacionalnega patriotizma: le tisto, kar prihaja iz stranke, je patriotska misel, predlog, dejanje... vse drugo je nekaj drugega, celo na dobronamernost: le tisto, kar prihaja iz okrilja določene stranke, je lahko in je dobronamerno; vse drugo ni in ne more biti... Vse to politične subjekte postopoma spreminja v kvazireligijske sekte, aktualno zgodovinsko obdobje pa prireja v obliki, v najboljšem primeru sivem, v resnici pa najtemnejšem srednjevečju. Z drugimi besedami, načelna tronacionalna delitev oblasti v Bosni in Hercegovini in etnonacionalna politika, ki vlada nacionalnim ozemljem po principu kneževine, banovine in begluka, kar ob tesni povezavi nacionalnih voditeljev in verskih voditeljev, torej politike in religije, kaže na še eno fevdalno značilnost (potreba po božanskem legitimiranju oblasti), so v resnici elementi fevdalne družbene ureditve, ki ne pozna niti ne dopušča možnosti izstopa iz mentalnega odnosa suveren – podanik.

Ker opisana paradigma političnega življenja brezhibno deluje, celo zaradi enako izkrivljenega izobraževalnega sistema, zlasti na ravni osnovne šole (ločene šole za otroke različnih narodnosti), sistem proizvaja nove generacije izobraženih nacionalistov, bi se za prvo analizo lahko štelo za glavni vzrok brezidejnosti in resnega pomanjkanja kakršnega koli začetnega »spiritus movensa« v obliki potrebe po iskanju nove ali vsaj drugačne družbene, politične ali kakršne koli druge organizirane dejavnosti v smislu kakršne koli alternative.

Vsaka posamezna navedba posebej in vse skupaj z neštetimi partikularnimi manifestacijami na dnevno-politični ravni tvorijo edinstveno sliko, paradigmo države brez kakršne koli, kaj šele svetle prihodnosti. Jasno je, da v tem kontekstualnem in kvaziideološkem okviru ni ne mentalnega ne kakršnega koli drugega prostora za razmišljanja o državi v kakšnem od socioloških, politoloških in filozofskih konceptov in kontekstov teh pojmov, kot tudi ne o pojavu, izločitvi ali oblikovanju enotnega političnega projekta v obliki politične subjektivizacije, formalne/neformalne skupine (združenja) državljanov, oziroma katerega koli vida organiziranega političnega delovanja v smislu ponovne afirmacije predvsem državnosti, nato pa tudi družbe, ki je (us)postavljena na temeljih civiliziranosti, spoštljivosti, javnega govora, demokracije, svobodnega artikuliranja idej in javnega dialoga.

Zato je razumljivo, da trenutno na političnem prizorišču Bosne in Hercegovine ne obstaja politična in/ali ideološka sila, ki deluje na drugačnih predpostavkah in načelih od omenjenih. To kaže na idejno, ideološko ali celo intelektualno praznino, ali pa gre za obraten primer, da je prav ta (idejna, ideološka in intelektualna) praznina povzročila mrtvilo pod stalnim in smešnim valovanjem površine politične močvirja. Po drugi strani pa ni izključena, celo zelo verjetna, možnost oportunističnega in konformističnega ter celo potrošniškega stališča angažiranih in neangažiranih intelektualcev, od katerih se nekako po pravilu, kot od misleče elite, pričakuje, da ponudijo alternativo.

Totalitaristična zaledje etnonacionalnih strank 

Zgodovina uči, da vsaka oblast sčasoma postaja strožja in bolj totalitarna. Posebnost Bosne in Hercegovine se kaže v dejstvu, da je oblast strukturirana kot tronacionalna, kar se je medtem večinoma spremenilo v trostrankarsko. Ta trostrankarska oligarhija ne deluje na ravni ideologije (če s tem ne mislimo upravljanje in razpolaganje z javnimi sredstvi, čeprav je to v BiH doseglo raven ideologije), temveč nasprotno; vse največje, najštevilčnejše in najvplivnejše partije/stranke, nastale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tik pred razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije, kot reakcionarna, narodna in populistična gibanja, ki so svoje obstoj opravičevala s spopadanjem z enostrankarsko družbeno strukturo prejšnjega režima. Seveda ima vsaka od vodilnih političnih avtosubjektivizacij spoštljivih narodov v Bosni in Hercegovini svoje posebnosti, tako kot stranke z deklarativno socialdemokratskim programom in državljansko politično usmeritvijo. Na primer, Hrvaška demokratska stranka (HDZ) je nastala kot istoimenska »izpostava« HDZ, ustanovljene na Hrvaškem, takrat najštevilčnejša srbska stranka v BiH, Srbska demokratska stranka (SDS), pa je dobila ime po istoimenski stranki, ustanovljeni prav tako na Hrvaškem, a na delih ozemlja s srbsko večino. Dejstvo, da so najštevilčnejšo in največjo bošnjaško stranko ustanovili nekdanji politični preganjanci, obsojenci in zaporniki, dodatno zaplete paradigmo definicije Stranke demokratične akcije (SDA). 

V kratkem, a jedrnatem in poučnem članku pod podnaslovom »Implikacije modela strukture družbene revolucije« Renato Stanković piše: »Iz navedene argumentacije lahko sklepamo, da se lahko temeljna narava družbenega sistema zmanjša na dve značilnosti: strukturiranost in krožnost. Posledice tega so izjemno pomembne. Namreč, značilnost strukturiranosti nam omogoča, da predvidimo proces družbenega preobrata, značilnost krožnosti pa nam omogoča, da smo prepričani, da se bodo družbeni preobrati zgodili v prihodnosti. Poleg predvidljivosti procesa same revolucije in rezultatov, ki prihajajo z njo, je na ta način mogoče predvideti tudi obnašanje sistema, ki nadzoruje sliko sveta skozi določeno družbeno paradigmo. Namreč, ko gre za znanstveno revolucijo, lahko sistem najprej zanika ali ignorira pojav prvih anomalij. Ko se število anomalij poveča, sistem postane šibek in mora pogajati, vendar na koncu nastopi preobrat. Če bi to želeli uporabiti na družbeno revolucijo, je proces enak« (Stanković 2010: 16).

Prav obstoj toliko negativnosti, nepopolnjenih praznin, ideološkega praznega hoda, veliko število prepovedi in odrekanj, nedoslednosti v političnem, administrativnem, ekonomskem in vsakem drugem obliki delovanja države kaže na odprt in svoboden prostor, ki ga je mogoče aktivno in učinkovito izkoristiti v smislu sprožitve pobude za spremembo politične, družbene, socialne, ekonomske... državotvorne paradigme Bosne in Hercegovine po modelu politične ureditve republike, z moderno administrativno-regionalno organizacijo, spoštljivimi institucijami, ki ne žalijo zdravega razuma ali inteligence nobenega prebivalca države ne glede na nacionalno ali nenacionalno pripadnost, ter začetek ponovne izgradnje družbe, v katero bodo predvsem državljani te države imeli zaupanje, nato pa se bodo predstavili kot zanesljiv partner mednarodnim organizacijam in institucijam, resnim investitorjem in njihovim investicijam, pretoku ljudi, idej in denarja, ter v cilju reformiranja bosanskohercegovske družbe v odprto, civilno, civilizirano, kulturno in spoštljivo družbo, ki temelji na splošno sprejetih civilizacijskih normah, ki veljajo za evropske vrednote.

Ideja »Evrope« ponuja nešteto možnosti drugačnega premišljevanja o Bosni in Hercegovini ne le v prihodnosti, temveč tudi v sedanjosti, in to ne le na podlagi vrednot, ki jih neguje: zavest o posamezniku kot osnovni celici družbe ter svoboden duh posameznika, pluralizem perspektiv, demokracija in toleranca, širjenje kroga inkluzije (kroga ljudi, s katerimi delimo – in množimo – skupno »mi«), kultura človekovih pravic na podlagi učenja o naravnem zakonu ter zgodovinska zavest in etične vrednote umetnosti in kulture, temveč tudi, za naše razmere morda pomembneje in bolj pomenljivo, nov pojmovnik, saj je z obstoječim preprosto nemogoče izraziti nove ideje. 

Šele z redefiniranjem podedovanega in definiranjem povsem novega pojmovnika na podlagi vrednot, na katerih vztraja napredna državljanska intelektualna elita – predvsem na izobraževanju in kulturi kot temeljnih opredelitvah nove pozitivne kolektivne identifikacije – bi bilo mogoče pričakovati pojav novih idej, ki se ne morejo objektivno ali subjektivno roditi v obstoječih vsiljenih in samonaloženih okvirih.