Vehid Gunić v novem boju za življenje: Moje je, da stopam

Vehid Gunić je za življenja postal legenda, priljubljen človek v Bosni in Hercegovini. Od vseh del, ki jih je opravljal, je bil najbolj novinar in popotnik. V več kot tridesetih knjigah mu je uspelo obuditi ljudi, ki jih radi pozabljamo, in rešiti pozabe marsikaj v tej državi, kar je bilo obsojeno na pozabo. Človek bi pomislil, da Vehid Gunić nikoli ni počival, glede na količino dela, ki ga je opravil za življenja. Trenutno je v Oslu in spet v novem boju za življenje. Za agencijo Patria pripoveduje o svojem življenju, upanjih, željah, preteklosti in prihodnosti.

PATRIA: Po prvi zmagi nad rakom ste izrekli čudovit stavek: Jaz sem tovarna vedrine, ki ne pade tako lahko. Zdaj se je bolezen vrnila, zato se mnogi sprašujejo, tudi na družbenih omrežjih, kako vam gre po zadnji terapiji. Na družbenih omrežjih je videti, da vas ljudje vedno povezujejo z radostjo in optimizmom, zato pravijo: Kakšna bolezen, naš Vehid bo to spet premagal.

GUNIĆ: Davno je veliki pisatelj Derviš Sušić eno pismo Meši Selimoviću zaključil z besedami: „...V življenju je, bratec, najpomembneje ostati živ...“ Veliko let kasneje je čudoviti pesnik Duško Trifunović, s katerim sem imel srečo sodelovati dvajset let, aforistično vzkliknil: „Življenje je postalo množični pojav.“ Jaz sem torej že osmo desetletje del tega pojava in v tej pojavnosti delam vse, da bi še ostal živ, saj „ni umreti nič novega...“ Pred dnevi sem prejel prvo imunoterapijo, zato še ne morem govoriti o njenih učinkih, razen o enem od več možnih stranskih pojavov. Ena od reakcij je srbenje. Naš narod pravi: ko srbi, ne boli. Meni srbi in boli. Imunoterapija je novost v poskusih zaustavitve širjenja bolezni. Gre za zelo, zelo drago metodo (ena doza stane okoli 5.000 evrov), ki temelji na spoznanju, da je treba v človeško telo vbrizgati določeno količino te snovi (katere sestava je skrivnost), da bi tako okrepljen organizem sam premagal rakave celice, ki so ga napadle. Torej, po prvi dozi se je v meni odprla cela fronta (bojišče), na kateri se, kot v življenju, borita dobro in zlo. Verjamem v zmago prvega.

Pomembno je povedati, da me je vse to doletelo zaradi moje zdravstvene nevednosti, saj sem mesece hodil od zdravnika do zdravnika in iskal olajšanje za moje razširjene vene. Šele v sodobno opremljeni sarajevski kliniki „Čikago“ so mi rekli: „Kakšne vene? Melanom se je vrnil in na dveh mestih zelo napredoval.“ Tako sem, kot bi rekel naš narod; iskal sem iglo – izgubil sem „čuvalduz“. Za vašo informacijo; „čuvalduz“ je velika igla, s katero posteljarji prešivajo odeje in vzmetnice. Veliki Sidran bi rekel: „Bilo, pa je minilo – zdaj ga je...!“

PATRIA: Vaša žena Fatima je bila ubita z granato s tremi njenimi učenci v razredu, med poukom. Bošnjaki so majhen narod, a so razpršeni po vsem svetu. Tudi vaša družina je razpršena po vsem svetu. Tako tudi vaši prijatelji. Mnogi mislijo, da ste zato postali in ostali velik popotnik in popotopisec?

GUNIĆ: Kruto umor moje pokojne Fatime med njenim zadnjim poukom med učenci, umor njenih učencev in ranjavanje mnogih učencev so zagotovo močan razlog moje nenehne vznemirjenosti, trpljenja in iskanja neke resnice in razlogov, zakaj smo mi, kot najbolj evropski narod, obsojeni na nenehno preganjanje, trpljenje in muke. Ali je lahko bolj pošasten zločin kot umor učiteljice pri najbolj častni nalogi, med poukom, med učenci? To ni bila naključno zašla granata, ampak vodena granata iz gnezda tiste pogani v Nedžarićih. Moderna zgodovina nima takšnih primerov iz vojn, ki so se dogajale in se dogajajo po svetu.

Glede potovanj naj povem, da sem v otroštvu razmišljal o tem, da bom, ko odrastem, postal novinar, saj sem si v svojem meglenem pojmovanju novinarstva predstavljal, da novinarji nenehno nekje potujejo. Veliko let kasneje, kot novinar, ki se je podal na potovanja do najbolj oddaljenih točk na planetu, sem nekje izpostavil slogan KDO NE POTUJE – NE ŽIVI. Odpotovati vsaj do Trebinja ali Goražda, če že ne moreš do Tasmanije, na primer. Jaz pa sem, vodjen s poklicno radovednostjo, dvakrat prišel celo do Tasmanije. Sanjal sem, da bi s tovornjakom prepotoval Ameriko. Zahvaljujoč čudovitemu človeškemu velikanu Izetu Izi Dizdareviću se mi je tudi ta san uresničil. Izo in jaz sva s svojim tovornjakom „Volvo“ dvakrat križarila po ameriških cestah in prevozila okoli 27.000 kilometrov. O tem sva skupaj pričala v televizijski seriji „Tako sva odkrivala Ameriko“. O tem bom kmalu pričal tudi s svojo knjigo „Potovanja zaradi vrnitve“, ki sem jo nedavno predal založniku – „Bosanski riječi“ podjetnega pesnika Šime Ešića. Všeč mi je naslov te knjige, saj je bistvo mojih potovanj vsebovano v lepoti vrnitve. Pravzaprav potujem, da bi se vrnil v najlepšo deželo na svetu, deželo, ki ima svoj izvir in izvir dobrih ljudi ter reko, ki tvori njeno hrbtenico. Zato sem tisti čas, parafrazirajoč nekega pesnika, navdušeno in patetično vzkliknil: KAKAV DONAVA, KAKVA SAVA – TO SE BOSNA PODALJŠUJE!

PATRIA: Ko ste prvič zboleli, je Abdulah Sidran molil k Bogu, da ne umrete, ker ste mu tukaj bolj potrebni, tam pa bi, je dodal, tako ali tako lenarili. Napisal vam je tudi epitaf: „Tukaj počiva vid oči svojega ljudstva, pisatelj in popotnik Gunić Vehid.“ Vaše prijateljstvo je prežeto s sočasnimi boji za življenje. Tudi Sidran se je boril proti raku. Človek se vpraša: Kako lahko nekdo v tej bitki nenehno ustvarja, saj vi še bolj ustvarjate ob boju za življenje?

GUNIĆ: Sidran me je učil, da je treba bolezen in zdravljenje razumeti kot vsako drugo delo, ki ga je treba opraviti in dokončati. Ko se mi je pojavil prvi melanom in ko sem končal v bolnišnici, mi je Sidran poslal sporočilo: „Česa si se ustrašil? Jaz sem že premagal tri rakave bolezni. Imam kapacitete še za vsaj dve...“ Ob tem mi je dodal: „Tudi ti raki nam ne morejo nič. Samo ženske nas lahko uničijo.“

Niti Avdo niti jaz se ne predava. Mimogrede, Sidran je v bistvu veliko bolj bolan od mene, a je s svojim spodbujanjem, vedrino in nepredajanjem bolj zdravilen od mojih zdravil, ki jih ponuja sodobna farmakologija. Zelo mi je žal, da on, kot resnično velik genij, ki se nam je zgodil, porablja svoj neprimerljiv talent za polemike z nekimi „luftiguzi“, ki so zasedli položaje v vseh pomembnih državnih skladih in službah, kar ima za posledico, da on, kot eden vodilnih evropskih filmskih scenaristov, že vrsto let ni prejel stimulacije za noben svoj scenarij, niti za svojo kapitalno knjigo, kot je „Odkup sirove kože“. Da ne govorim, kako on, kot eden največjih pesnikov teh prostorov, seveda ob Maku in Skenderju, že dolgo ne piše poezije, ker je panično zaposlen z eksistenčnimi problemi in skrbjo za družino, če bi se po nekem normalnem naravnem zakonu zgodilo, da ga ne bo več, družina pa ostane nezbrinuta. Jaz to njegovo skrb, kot njegov brat po prepričanju, delim z njim in sem enako zaskrbljen kot on.

Fotografija iz bolnišnice, na kateri Sidran ob moji bolniški postelji prosi dragi Alaha, naj me še ne vzame, ker sem mu kot mojemu prijatelju bolj potreben, kot da bi bil nek klatež tam zgoraj v nebeških vrtovih, je bila ljudem zelo všeč. Ne glede na to, da sva oba s Sidranom, kot on rad pravi, Titova komunistična pastorka. Pred lastno boleznijo in pred boleznijo družinskih članov postane nek zmerni ateizem zelo majav. Takrat se prikliče Vsemogočnega, ker samo ON lahko odloči, ali te bo pustil ali te bo poslal v neke daljne kraje.

Vse v vsem, ne glede na redko darilo, da troši tudi, ko nima, Sidran pred eksistenčno zaskrbljenostjo zase in družino, kot Don Kihot, juriša na vetrnice, na neke penzioniste, na neke „hrsuze“ in „uhljupe“, najmanj časa pa si pusti za pisanje, čeprav to zna bolje kot vsi tisti, ki so ga pripeljali v takšno blokado. Bosna bo pogrešala Sidrana, a Sidrana ne bo več. Ostal bo njegov duh, ki bo lebdel nad Sarajevom.

Jaz pa, kar se mene tiče, sem tukaj v Oslu dokončal knjigo potopisov, vodim dnevnik in se z veseljem družim s svojimi vnuki, mojimi dragimi vesolji. V Oslu je pred sto in več leti slavni Ibsen dejal, da za tistega, ki doseže smisel glasbe, obstaja celo novo celinsko območje. Jaz pa mislim, da se za tistega, ki dobi vnuka, odkrije celo novo vesolje, celotna galaksija pravzaprav.

Gunić in Sidran: Večletno prijateljstvo

PATRIA: Opravljali ste delo, o katerem drugi novinarji lahko le sanjajo. Na primer, intervjuje s številnimi velikimi osebnostmi. Mednje spada tudi legendarni Muhamed Ali. Na podlagi dolge komunikacije ste ustvarili knjigo o Sarajevčanu, nobelovcu Vladimirju Prelogu. Pisali ste o sarajevskem boemu Vladi Dijaku. Še pred vojno ste napisali knjigo o rojstnem Kozarcu. Nato ste napisali pretresljiv spomin na doktorja Esu Sadikovića. Vsi smo kot da smo bili v nekih dveh prepolovitih svetovih. Tam so tudi „Pismi v prihodnost“. Vi povezujete ta naša življenja pred in po vojnih grozotah. Kot da ste ves čas imeli za cilj sestaviti razbite koščke v celoto.

GUNIĆ: To ste čudovito povedali. Objavil sem tudi antologijo bosanskohercegovske erotične poezije in še veliko drugih knjig, med njimi tudi knjigo naših izrekov. Do zdaj je, mislim, izšlo pet izdaj. V vsaki od njih je tudi ta: ALI S KAMNOM NA LONEC ALI Z LONCEM NA KAMEN, SPET JAO LONCU. Mi smo ta lonec iz plemenite terakote, ki ga nenehno razbijajo, nekateri od nas pa poskušamo iz teh črepinj ponovno sestaviti celoto, četudi se to komu zdi sizifovsko, četudi se komu zdi zaman. Majhni narodi, kot bi rekel slavni Albert Camus, se lahko proti zlu borijo samo z duhom. Dodajam – samo z razumom. Seveda, predvsem z izobrazbo. Zato se veselim, ko našo Ajlo Merdanović v vojni razglasijo za otroka leta v Evropi, ali ko velik univerzitet v Ameriki našo Nađo Halilbegović razglasi za častno doktorico in ji izkaže čast, da održi uvodni govor v imenu stotih doktorandov. Mimogrede, naša Nađa velja za najboljšo ameriško govornico. Končala je tudi gledališko in glasbeno akademijo. Svoje govore redno zaključuje ob kitari in pesmi ŠTO TE NEMA. Pred vojno je pela v sarajevskem otroškem ansamblu Palčići. V vojni je bila ranjena. Objavila je svoje pretresljivo pričevanje o vojni v BiH pod naslovom SARAJEVSKO OTROŠTVO, RANJENO Z VOJNO. Torej, samo z razumom, samo z izobrazbo in vlaganjem v izobrazbo ter z uporabo tega velikega umskega potenciala v diaspori – lahko obstanemo. Toda komu to danes v tako nakazno urejeni državi povedati, ko vsi mislijo, da se vse začne z njimi. Nič se ne začne z njimi. Mogoče se nekakšna oblika BiH začne z našimi Nađami, Ajlami in toliko mladimi nadarjenimi ljudmi v domovini in izven njenih meja.

PATRIA: Rekli ste nekoč, da je boj proti pozabi za zdaj neenakomeren, a da bo spomin zmagal. Nekaj jutri, na poti v službo, povezujem, kako prav ste imeli. Celotno človeško življenje je boj proti pozabi. Vse, kar ustvarjamo, vse, kar delamo, je, da zmagamo v tem boju. Katere bitke proti pozabi bi še želeli voditi? Kdo so ljudje, ki bi jih rešili pred izginotjem in jih vrnili v spomin?

GUNIĆ: Že dolgo sem obsedena z željo, ki jo bom, če bo zdravja in življenja, zagotovo napisala. To bi bila knjiga o ljudeh, ki sem jih poznal, in katerih počivališče je sarajevsko pokopališče LAV. To bi bili tihi sprehodi skozi spomine na te čudovite osebe, ki sem jih poznal in ljubil. Iz povsem razumljivih razlogov bi začel s pripovedjo o moji pokojni Fatimi, ki si zasluži tako knjigo kot film. Tam je v bližini tudi njen morda najboljši učenec Ismar Kadrić, ki je kot petnajstletni kurir umrl na Alipašinem Polju. Tam je v bližini grob humorista in vrhunskega reporterja Omerja Zorabdića, s katerim sem imel srečo sodelovati. Tam je moj prijatelj, prvi glasbeni urednik TV Sarajevo Dejan Zagorac, pa vrhunski radijski reporter Aleksej Nejman, pa do njega pokojni Željko Ružičić, čez pot od njih pa eden najboljših reporterjev „Oslobođenja“ Vlado Mrkić. Na LAVU je tudi pesnik, ob čigar poeziji smo odraščali, Izet Sarajlić in njegova MALA VELIKA MOJA, pa starši mojega Sidrana, tam proti koncu pa je grob genijalnega Radmila Bateta Zurovca, najbolj vsestranskega urednika nekoč slavnega Radio Sarajeva.

Po prvi operaciji melanoma, pred tremi leti sem v „Oslobođenju“ objavil idejo, da bi stadion Grbavica, še za Osimovega življenja, preimenovali v Stadion „Ivica Osim“. To bi bilo čudovito človeško dejanje do tega velikana Sarajeva in dragega „Želje“. Če bi ostal še kakšno leto na Japonskem, se mi zdi, da bi Japonci po njem poimenovali svoj olimpijski stadion. Na Japonskem je bil Osim največja zvezda. To vem, ker sem bil v Tokiu v času njegove bolezni in sem bil priča ovacij, ki jih je doživel, ko se je tako bolan pojavil na stadionu. Pisal sem tudi naši Akademiji znanosti in umetnosti s predlogom, da bi vsaj za častne člane Akademije izbrali Ivico Osima in našega briljantnega novinarja Gojka Berića. Ljudje na Pešteru imajo zelo duhovit rek, ki se glasi: Ne vpraša se Memo za komoro. Memo je bil nek revež, ki je imel konja in vprežna kolesa, na katerih je kot zadnji del svatovske kolone, kot komora ali komordžija, vozil nevestino poročno opravo. Ustavili so ga neki razbojniki in začeli ropati, jemati opravo. Memo se je odločno uprl in rekel: „Obrnite se tja. Jaz se za to sprašujem!“ Eden od teh „gulanferjev“ ga je prijel za ovratnik in ga snel s koles ter mu rekel: „Ti se, Memo, za nič ne sprašuješ!“ Ta stavek, s katerim se nekoga ponižuje, je prišel v ljudski jezik na Pešteru in Sandžaku in ga uporabljajo tisti, ki želijo nekoga ponižati. In tako nekako, kot Memo, se tudi mene nihče za nič ne sprašuje, ker bi se sicer že oglasila bodisi Akademija bodisi Občina Novo Sarajevo. Vem, da načelnik Koldžo podpira to idejo in da bo, če bo življenja in zdravja, tudi pri njej vztrajal. Nadalje, že dolgo sem predlagal Koldži, in pri tem me močno podpira tudi Armis Mašić iz Art kuće sevadha, da bi se Wilsonovo sprehajališče, ali vsaj njegov del, uredilo po modelu Bulevarja somraka v Hollywoodu. Na pločnikih v Wilsonovi je dovolj prostora, da se nanje lahko vgradijo plošče ali zvezde iz medenine z imeni zaslužnih posameznikov in posameznic, ki so v življenju Sarajeva pustili posebej globok pečat: od ustanovitelja Sarajeva Isabega Ishakovića do nobelovca Vladimirja Preloga, Alije Isakovića, Safeta Isovića, Mirka Kamenjaševića, Sulejmana Kupusovića ali Hajrudina Šibe Krvavca, na primer. Nadalje, moja želja je, da bi se prostor okoli groba Safeta Isovića pri Alipašini džamiji uredil kot nekakšen mali spominski center, kakršni se postavljajo okoli večnih počivališč znamenitih ljudi. Mi boljšega in znamenitejšega tolmača sevdalink od Safeta Isovića nismo imeli, niti jih bomo v bližnji prihodnosti imeli. Moja ideja je, da bi ob Safetovem grobu postavili kamnito sečijo iz kamna hreše in da bi ob ali pred njo postavili pipo, iz katere bi nenehno tekla voda. To bi bil majhen skromen spominski prostor, saj je bil tudi dragi Sajo, tudi v času največje slave in priljubljenosti, skromen, celo nekoliko sramežljiv in neizmerno drag človek. Poleg tega, če bi se jaz spraševal, bi nujno ime ulice Azize Šaćirbegović zamenjal z imenom Vladimirja Preloga. Sosednja ulica nosi ime njegovega očeta, profesorja Milana Preloga. Če je Aziza zaslužna državljanka, potem ji je treba dati tisti zavoj na poti proti Žuči, ki zdaj nosi ime Sarajevčana, nobelovca Vladimirja Preloga. Poleg tega bi nekatere smešne nazive nekaterih sarajevskih ulic zamenjal in jim dal imena, ob katerih delih smo odraščali, kot sta Petar Kočić ali dragi Branko Ćopić, saj sta to tudi naša pisatelja. Prepričan sem, da so si svoje ulice zaslužili tudi Safet Isović, nedavno preminuli Jovica Petković in nenadkriljivi šarmer radijski reporter Mirko Kamenjašević. Toda ne sprašujem se, kdo Memo za komoro.

PATRIA: Veliko ste storili za svojo Bosno. Ljudje vas še posebej cenijo, ker ste sevdalinko kot našo kulturno vrednost vedno povzdignili kot pomemben del bosanske identitete. Veliko stvari so nam ukradli ali poskušali ukrasti. Celo bosanske čevapčiče. Nekega dne sem se pošalil s Krajišnikom, mu rečem: Ostali so nam banjaluški čevapčiči kot blagovna znamka, a imajo problem. „Kakšen problem?“, me vpraša. Pa nekateri hočejo enonacionalno prisvojiti Banja Luko.

GUNIĆ: V začetku leta 1992 sem v Gornjem Šeheru, najstarejšem delu Banja Luke, ki so ga pošasti preimenovale v Srpske Toplice, s igralko in pesnico Daro Stoiljković promoviral knjigo znanega banjaluškega čevapčičarja Bilo Hamzića BANJALUČKI ĆEVAP. Knjiga je trajnija od prepirov. Ostaja torej tako knjiga kot banjaluški čevapčiči, tisti, ki poskušajo izbrisati takšne sledi, pa bodo izginili. Glede sevdalink zanimivo poglavje o kraji in prisvajanju tujega najdemo tudi pri Andriću v romanu Na Drini ćuprija. Ne morem citirati, ampak samo parafrazirati Andrića, ki približno pravi: V preteklosti teh krajev si niso drug drugemu jemali hiš, zemlje, žena, ampak celo pesmi. Ko je izbruhnil Prvi srbski upor, so Srbi, navdušeni nad uspehi tega upora, takratno bosansko pesem „Kad Alibeg mladi beg bijaše djevojka mu bajrak nosijaše“ predelali v pesem „Kad Đorđije mladi beg bijaše đevojka mu barjak nosijaše...“. Tako je, pravi Andrić, pesem šla od ust do ust kot najdragocenejši plen. Tako je nekako v tem času naš Skender Vakuf, ki ga je leta 1463 ustanovil Ali-dedo Skender, čez noč postal Kneževo. Cinično bi dodali: kako bo to Kneževo, ko se na vsakem koraku vidi, da je to Skender Vakuf, ne glede na to, da so barbari porušili obe džamiji, tudi tisto staro, v kateri je bilo turbe ustanovitelja. Z rušenjem se ne more izbrisati zgodovine. Vse je nekje zapisano.

Mi nimamo ravno velikega talenta za ohranjanje sledi materialne kulture, ki priča o našem obstoju na tem območju. Naša blagovna znamka je bil tudi sarajevski preproga. Dan pred atentatom, ali na sam dan atentata 28. junija, sta Sofija in Ferdinand, se mi zdi, obiskala tudi sarajevsko tkalnico preprog. Sofija je za darilo prejela sarajevsko preprogo. Ni firme ali posameznika, ki ne bi izkoristil takšne dejstva in ga uporabil v reklamne namene. Naša tkalnica je bila med vojno oropana, statve so bile prepeljane nekam na Pale ali ne vem kam. Ostalo je samo ime. To ime je kupil moj dobri prijatelj Hajrudin Hadžialić, zato je tkalnica sprva proizvajala blazine in vzmetnice. Turki so podarili petdeset malih statve Bosanskemu Petrovcu, zato so se znane petrovačke tkalke ponovno usedle za statve. Morda bi se ta dejavnost lahko združila s Tkalnico preprog v Sarajevu, ki še vedno, vsaj po imenu, obstaja. Slavni pokojni Zaim Imamović je znal kdaj reči: „Vsak ve svoje...“ Res pa je, da imajo tkalje v Bosanskem Petrovcu težave s surovinami; ni volne. Zdaj to surovino uvažamo, Bosanski Petrovac pa je na najbolj idealnem območju za ovčerejo in gojenje lanu. Odšel sem predaleč, vse do razmišljanja o čudovitem predvojnem podjetju Bosnafolklor, ki ga ni več. Zato imamo kitajske spominke v srcu Sarajeva, torej na Baščaršiji.

Ko sem pred desetimi leti snemal svoj dokumentarni film o Pruscu in videl, kako čudovita ura propada, da streha zamaka, da se stari urni mehanizem, ki je odbijal „alaturka“ čas, že leta ne premika, sem se zaobljubil, da bom, če bom kdaj imel možnost, obnovil tako uro kot njen mehanizem. To se je zgodilo letos. Pod nadzorom Zveznega zavoda za varstvo kulturno-zgodovinskih spomenikov smo postavili novo streho, uredili fasado, stari prusački urar pa je usposobil uro, ki od 1. maja letos ponovno tiktaka. Vzporedno z njo tiktaka tudi moje srce. Et voila...

PATRIA: Jaz pa res ne vem, ali ste v šolskih programih? Ali lahko naši otroci berejo vaše potopise, vaše čudovite zgodbe o vrednih bosanskih ljudeh? Ali se lahko od vas učijo o veliki bosanski tradiciji?

GUNIĆ: Nisem v programih niti v učbenikih, ker ne pripadam nobeni stranki, klanu ali skupini. Jaz sem človek BiH in to bom ostal. A našlo bi se mesto za kakšen moj potopis ali za kakšno „prispodobo“, kot bi rekel Ljubušak, ali kakšen drug veličasten dosežek iz moje pomembne knjige BOSANSKE IZREKE, katere prvo izdanje je izšlo pod nekoliko nadrealističnim naslovom NA NEBU PAUČINA. Vrnil sem nam naše izreke z določeno upanje, da se bomo manj ukvarjali s tistim, kar nam je bilo preko Vuka Stefanovića predstavljeno kot srbsko. Naj bo tudi srbskega, a imamo tudi svoje. Torej, ne preganjam sestavljavcev čitank, ne raznih podkupljivih „uhljupe“ po raznih skladih, ampak vrtim svoj film, pa dokler pridem. Najdlje pa pride tisti, ki ve, kam je namenjen. Sem rekel, da sem potoval več kot Kolumbo, Amerigo Vespucci in slavni ter neuničljivi Zuko Džumhur, skupaj. Zvezno ministrstvo za izobraževanje bi storilo dobro dejanje, če bi osnovnim in srednjim šolam na območju Federacije zagotovilo kakšen tolar več, da bi Sidran in jaz, pa tudi drugi avtorji, gostovali v šolah. Moja pripovedovanja so iz prve roke. Celo mnogi učitelji in profesorji kemije danes ne vedo, da sem posnel dokumentarni film in napisal knjigo o slavnem Sarajevčanu Vladimirju Prelogu, dobitniku Nobelove nagrade za prispevke stereokemiji organskih molekul in kemijskih reakcij. Tam smo, kjer smo, in morda smo tam, kjer smo, morda pa tudi ne.

PATRIA: Če bi imeli čarobno palico, kaj bi v Bosni storili, kaj spremenili? Jaz bi na primer predlagal, da se naredijo vrhunske bosanske enciklopedije. Ker je to bila tudi davna želja pokojnega Alije Isakovića, profesorja Muhameda Filipovića, profesorja Mustafe Imamovića... To pravim, ker je celotno vaše življenjsko delo bilo kot, da bi ustvarjali enciklopedijo mrtvih in živih vrednih bosanskih osebnosti...

GUNIĆ: Če bi imel čarobno palico, bi najprej obudil nedolžne žrtve iz pretekle vojne, predvsem pa mojo pokojno Fatimo. Popolnoma bi spremenil, morda celo prepolovil učni načrt in program za osnovne in srednje šole. Šolanje do srednje šole bi spremenil v otroško igro. Vsakemu odhodu v šolo se moji vnuki tukaj na Norveškem veselijo kot odhodu na podelitev novih novoletnih paketov. Inzistiral bi na učenju tujih jezikov. Moj starejši vnuk Alan, star je komaj 12 let, poleg norveščine tekoče govori in piše v bosanščini in angleščini. Poleg tega se uči še nemščino in španščino. Na vseh televizijah bi z ukazom najvišje ravni uvedel vsakodnevne oddaje TAKO SE LJUBI SVOJA DEŽELA IN SVOJE MESTO. Šel bi po mislih velikega indijanskega poglavarja, ki je rekel: „Nismo mi to, kar imamo, podedovali, ampak si izposodili od tistih, ki bodo šele prišli na ta svet...“ Nekaterim ljudem je treba nenehno ponavljati, da na primer žila kucavica te prelepe in nesrečne dežele, reka Bosna, ne more absorbirati ali prebaviti milijone plastičnih vrečk in steklenic, ki jih nevedni mečejo v reko. Dve mladi Japonki, ki ju je nekoč v našo deželo pripeljala Jadranka Stojaković, sta izračunali, da Bosanci v reko, po kateri se imenuje tudi dežela, letno mečejo okoli deset milijonov plastičnih vrečk in ogromno število plastičnih steklenic, posebej tistih, v katerih je bilo motorno olje. Da bi prebavila takšen „strupen zalogaj“, potrebuje zemlja vsaj sto let. Na poti od Banovićev proti Zavidovićem sem v čudoviti reki Krivaji videl karoserije starih avtomobilov, avtomobilske gume, celo pečice „Smederevce“. Dobra moja dežela, lažejo, da te ljubijo...

Hrvati, slišim, že objavljajo neko svojo različico enciklopedije BiH. Pravo, po znanstvenih načelih zasnovano enciklopedijo BiH bi morala voditi skupina nepristranskih ljudi, enciklopedistov, kot so na primer Rusmir Mahmutćehajić, Senadin Lavić, Dževad Karahasan, Gavrilo Grahovac, Željko Škuljević, Nijaz Alispahić, Enes Kujundžić, Emir Hadžihafizbegović, Vojislav Vujanović, Esad Bajtal, pa tudi v vašem vprašanju omenjeni Mustafa Imamović. Zdi se mi, da je profesor Filipović že nekoliko utrujen, čeprav je takšno ali podobno delo že opravil. Pred štiridesetimi leti je sestavil poseben dodatek o BiH kot prilogo Enciklopediji Jugoslavije v izdaji Jugoslovanskega leksikografskega zavoda v Zagrebu. Morda je njegova izkušnja lahko koristna. Toda, kot bi rekel pesnik, ni moje, da se v to vmešavam; moje je, da stopam...

Pogovarjal se je: Sead Omeragić