Veljavni zakon o Sodišču BiH je boljši od vseh v postopku, od katerih bi nekateri Apelacijski oddelek preselili pod Jahorino

Za NAP piše: Dr. sc. Amir Šelo, pravni strokovnjak

Med prednostnimi nalogami za članstvo Bosne in Hercegovine v EU, na področju vladavine prava, je sprejetje novih zakonov o Visokem sodnem in tožilstvu (VSTV) in sodiščih BiH v skladu z evropskimi standardi. V poročilu Evropske komisije o Bosni in Hercegovini za leto 2024 je navedeno, da bi Bosna in Hercegovina morala "dokončati in sprejeti nove zakone o Visokem sodnem in tožilstvu ter sodiščih Bosne in Hercegovine, v skladu s priporočili Beneške komisije…"

V bosansko-hercegovski javnosti je prisoten narativ, da obstoječa organizacija Sodišča BiH ni usklajena s pravnimi standardi EU in da je treba Apelacijski oddelek Sodišča BiH "fizično" izločiti iz samega Sodišča BiH. V tej smeri je šel tudi eden od predlogov Zakona o Sodišču BiH, ki je v postopku v Parlamentarni skupščini BiH.

Zakon o ustanovitvi Sodišča BiH je bil sestavni del Odločbe visokega predstavnika št. 50/00 z dne 12. novembra 2000 o Zakonu o ustanovitvi Državnega sodišča BiH ("Uradni list BiH" št. 29/00), da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje pristojnosti države BiH ter spoštovanje človekovih pravic in vladavine prava. Zakon je naknadno sprejela Parlamentarna skupščina BiH. Njegove določbe so naknadno posodobili tako visoki predstavnik kot Parlamentarna skupščina BiH. Ustavnost Sodišča BiH je potrdilo Ustavno sodišče BiH v zadevi št. U-26/01 z dne 28. septembra 2001.

Sodišče BiH je bilo sprva zasnovano kot domača institucija, vendar z navzočnostjo mednarodnih sodnikov in tožilcev v prehodnem obdobju. Reforma pravosodja je bila delno potrebna tudi zaradi uresničitve obsežne strategije za odstopanje predmetov srednje in nižje stopnje zahtevnosti pristojnim domačim sodiščem, kot najboljši način, da Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) doseže cilj zaključka vseh prvostopenjskih sojenj do leta 2008.

To strategijo je 23. julija 2002 odobrilo Varnostni svet Združenih narodov, ki je na predlog visokega predstavnika za BiH sprejelo na znanje priporočila ICTY glede ustanovitve posebnega oddelka pri Sodišču BiH, ki bi se ukvarjal s hudimi kršitvami mednarodnega humanitarnega prava. Pristojnost Sodišča BiH je med drugim namenjala omogočanje odstopanja predmetov, ki so bili nekoč registrirani na mednarodni ravni.

Struktura Sodišča BiH je odražala strukturo ICTY, saj je bil tudi sam ICTY sestavljen iz preiskovalnega in pritožbenega oddelka pod vodstvom istega predsednika. Poleg ICTY je bila podobna struktura uporabljena tudi v drugih mednarodnih ali hibridnih sodiščih, kot so npr. Mednarodno kazensko sodišče, Mednarodno kazensko sodišče za Ruando, Posebno sodišče za Libanon, Posebno sodišče za Sierro Leone, pa tudi Posebni senat Kosova in Posebno tožilstvo Kosova.

Vsa ta sodišča so strukturirana tako, da so preiskovalni in pritožbeni oddelki na nek način vključeni v sestavo istega sodišča, medtem ko imajo predsedniki takih sodišč ključno vlogo pri upravljanju in vodenju sodišč, pa tudi vlogo pri razporejanju sodnikov v različne oddelke znotraj posameznega sodišča. Enaka rešitev je znana v nacionalnih zakonodajah držav članic Sveta Evrope.

Beneška komisija je v Mnenju o pravni varnosti in neodvisnosti pravosodja v Bosni in Hercegovini, sprejetem na 91. plenarnem zasedanju junija 2012, navedla, da možnost pritožbe na sodbe različnih oddelkov istega sodišča drugemu oddelku tega sodišča, če je ta oddelek ločen od ostalega sodišča, sama po sebi ne predstavlja težave.

Po mnenju Urada visokega predstavnika za BiH, v vlogi, predloženi Ustavnemu sodišču BiH v zadevi št. U-15/20, je navedeno, da Apelacijski oddelek Sodišča BiH izpolnjuje vse kriterije, saj zadeve iz svoje pristojnosti rešuje na podlagi zakonskih predpisov in po postopku, ki se vodi na predpisan način. Ta oddelek ima pooblastilo za sprejemanje zavezujočih odločitev in ima polno pristojnost, kot je določeno z zakonom, da preuči vsa dejanska in pravna vprašanja, relevantna za spore, ki se pred njim vodijo, in da odloča o nekaterih zadevah v drugem stopenjskem postopku.

Je višje sodišče, ker je drugi stopenjski organ, s svojimi odločitvami preverja odločitve prvega stopenjskega organa. Iz tega sledi, da t.i. načelo dvostopenjskosti ne pomeni nujno dveh ločenih institucij, kot v primeru dveh ločenih pravnih oseb, ampak prav tako, kot je napisano - dva ločena stopenjska organa, vse dokler sodniki, ki odločajo v drugem stopenjskem postopku, niso isti sodniki, ki so odločali v prvem stopenjskem postopku. V tem pogledu, kot je Beneška komisija poudarila v zgoraj omenjenem Mnenju, "nikoli se ni zgodilo, da bi bil v Apelacijski oddelek imenovan sodnik, ki je v zadevi odločal v prvem stopenjskem postopku".

Prav tako, po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, je v pristojnosti držav, kako bodo zagotovile pravico do pritožbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pojasnilo, da "sodišče" v materialnem smislu tega pojma zaznamuje njegova sodna funkcija - torej reševanje zadev iz njegove pristojnosti na podlagi zakonskih pravil in po postopku, ki se vodi na predpisan način (Belilos proti Švici, 29. april 1988). Poleg tega 6. člen EKČP ne zavezuje pogodbenic, da vzpostavijo (posebna) pritožbena ali kasacijska sodišča, ampak se namesto tega osredotoča na vprašanje dostopa do takšnih organov (Zubac proti Hrvaški, točki 80 in 81).

V skladu s tem, sama dejanskost, da sta obe instanci nameščeni v okviru istega sodišča, ne sproža samodejno vprašanja po 6. členu EKČP na tej podlagi ali na podlagi neodvisnosti in nepristranskosti. Skozi svojo sodno prakso je ESČP dodatno pojasnilo, da v smislu 6(1) člena EKČP "sodišče" ne sme biti formalno sodišče, vključeno v standardni sodni mehanizem države, ampak gre za vprašanje, ali so izpolnjene potrebne garancije, bodisi materialne ali proceduralne narave.

Vendar pa organ, ki ni uvrščen med sodišča države, v smislu 6(1) člena, še vedno lahko spada pod koncept "sodišča" v materialnem smislu navedenega pojma (Sramek proti Avstriji, 22. oktober 1984). Enako stališče je prevzelo v svoji praksi tudi Ustavno sodišče BiH. Tako je v zadevi št. U-Ustavno sodišče BiH, Odločba št. U-1/18 ugotovilo, da države po praksi Evropskega sodišča niso zavezane v svojih pravnih sistemih zagotavljati pravico do pritožbe.

Vendar, če je država ustanovila pritožbena sodišča in predpisala pritožbo, to v tem primeru pomeni, da imajo stranke v postopku pred temi sodišči temeljne procesne garancije, ki jih zagotavlja 6(1) člen EKČP (neodvisno in nepristransko sodišče, "enakost orožij", sojenje v razumnem roku itd.). Vendar pa navedeno nikakor ne pomeni, da se garancije pravice do poštenega sojenja nanašajo na obseg oziroma meje, v katerih se lahko vloži pritožba.

Navedeno, po mnenju Ustavnega sodišča, spada v diskrecijsko pravico vsake države in nepredpisovanje pravice do pritožbe zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja nikakor ne pomeni, da se s tem krši pravica do dostopa do sodišča, kot tudi nobena druga temeljna garancija pravice do poštenega sojenja. Zato ima država prosto polje presoje, da v skladu z lastnimi potrebami in zahtevami določenega pravnega sistema določi obseg oziroma mejo pritožbe, če je ustanovila pritožbena sodišča.

V postopku ocene ustavnosti relevantnih določb Zakona o Sodišču BiH (ki so se nanašale na pristojnosti Apelacijskega oddelka Sodišča BiH, kot tudi pristojnosti predsednika Sodišča BiH za razporejanje sodnikov v različne oddelke in senate), je zanimivo, da je v zadevi št. U-15/20, ki jo je sprožil Borjana Krišto, predsedujoča Predstavniškega doma Parlamentarne skupščine BiH v času vložitve zahteve, postopek ustavljen, ker je vlagateljica odstopila od zahteve.

Po predložitvi vloge visokega predstavnika Ustavnemu sodišču in dodatnih pojasnilih skozi relevantno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, zavedajoč se, da bi Ustavno sodišče razglasilo za skladne z Ustavo BiH določbe Zakona o Sodišču BiH, ki jih je vlagateljica smatrala spornimi, je slednja umaknila svojo zahtevo pred Ustavnim sodiščem BiH, nakar je bil postopek ustavljen.

Zakon o Sodišču BiH, ki je zdaj v veljavi, odgovorno trdim, je boljši od vsakega predloga, ki je v postopku in ki pomeni le fizično premestitev Apelacijskega oddelka Sodišča BiH, še posebej pa je boljši in kvalitetnejši od tistega predloga, ki pomeni premestitev Apelacijskega oddelka Sodišča BiH "podno Jahorine".

Bistvo zahteve po izboljšanju pravosodnega sektorja v Bosni in Hercegovini je treba obravnavati kot priložnost, da se to resnično stori na način, da se sprejme Zakon o sodiščih BiH, ki bi pomenil vzpostavitev Vrhovnega sodišča BiH in prevzem državne pristojnosti za organizacijo in financiranje sodišč od entitet in kantonov. Prav tako reforma pravosodnega sektorja v Bosni in Hercegovini mora pomeniti tudi sprejetje Zakona o tožilstvih Bosne in Hercegovine, saj sedanja rešitev v kontekstu obstoječih 10 kantonalnih zakonov o tožilstvih, dveh entitetnih in Zakona o tožilstvu BiH ni rešitev, s katero bi se lahko pohvalile članice Evropske unije.

Praktično, regulator - Visoko sodno in tožilstvo samo imenuje in razrešuje nosilce pravosodnih funkcij, medtem ko je organizacija sodišč, tožilstev in financiranje 90 % na nižjih ravneh (kantonih in entitetah).

V tem pogledu se reforma pravosodnega sektorja v BiH ne zaključi s sprejetjem Zakona o VSTV BiH ali Zakona o Sodišču BiH s sedežem Apelacijskega oddelka Sodišča BiH "podno Jahorine". Reforma pravosodnega sektorja BiH mora pomeniti sprejetje Zakona o sodiščih BiH, ki bi predpisoval organizacijo sodišč na območju celotne BiH z Vrhovnim sodiščem BiH, Zakona o tožilstvih BiH, ki bi prav tako predpisoval organizacijo tožilstev v BiH, ter financiranje pravosodnih organov iz proračuna institucij in mednarodnih obveznosti BiH.