Vatikanski debakel Dodikove etno-reprezentacije

Medijska najava, a nato institucionalna potrditev obiska Milorada Dodika v Vatikanu in pri papežu Frančišku je v politični in medijski prostor vnesla vrsto kontroverz. Trajala je od petka do velikega petka. Vrstili so se odgovori na cilje srečanja, protokolarno veljavnost, način organizacije obiska, lobistične prste v njem in še marsikaj.

Nič manj kontroverz ne spremlja samega dogodka in njegove interpretacije. Mnenja o njem so najpogosteje določena z virom in potrebo po dokazovanju pričakovanih ciljev, kar vključuje tudi lastno percepcijo in celo spin veščine. Zdi se, da je celotno stvar dobro prepoznal Inoslav Bešker, novinar iz Vatikana, ki je dejal: „To ni dogodek mednarodnega pomena ... lahko služi Miloradu Dodiku za lokalno uporabo med lastnim narodom (Srbi) in v entitetu Republika Srpska.“

V protokolu Milorada Dodika je bil sestanek s papežem Frančiškom in pogovor z državno tajnico kardinalom Pietrom Parolinom. Sestanek s papežem in vsebina pogovora sta že bila polje kontroverznih interpretacij. Namreč, Dodik z njegovo minutažo določa tudi pomen in ga umešča v trajanje dvakrat daljše od običajnega protokola (45 minut v primerjavi z dejanskimi 32 minutami). Zdi se, da je celotni dolžini pogovora dolžino narekovala jezikovna ovira in potreba po prevajanju.

Izjave o vsebini pogovora s papežem, po Dodikovih besedah, segajo od dogajanj na Šrilanki, tragedije na Novi Zelandiji, potrebe po ohranjanju svetovnega miru, vzpostavitvi dialoga na poti kanonizacije kardinala Stepinca, doma za starejše v Banja Luki, obnovi cerkve v Petričevcu, restituciji, do odnosov med katoliško cerkvijo in BiH.

Sporočilo Vatikana bistveno zmanjša naštete teme in jih v bistvu skrči na potrebo po spravi v BiH in zaščiti individualnih pravic vsakega posameznika.

Tudi ta Dodikov spin je imel za cilj lastno pozicioniranje v njemu nepripadajočo državniško funkcijo in nesorazmeren mednarodni vpliv osebe na črnih seznamih in izrazitega negatorja genocida ter nasprotnika haaškega sodišča.

Zaenkrat je manj znano o vsebini Dodikovega pogovora z generalnim sekretarjem Vatikana, kardinalom Parolinom. Položaj generalnega sekretarja je izvršno-operativne narave in ima v smislu celotnega obiska poseben pomen. Teme tega srečanja so bile po Dodikovih besedah: vzpostavitev oblasti v BiH, sprememba volilnega zakona, težak položaj hrvaških katolikov v BiH in potreba po njihovem sodelovanju na vseh ravneh oblasti na podlagi pariteta, za drugo pa za zdaj ni znano. Sodeč po naštetih stvareh, je treba pričakovati, da bodo pravi stališči gostitelja obiska vidni šele z zakasnelim delovanjem, kot je to sicer primerno specifikumu vatikanske državnosti.

Dva Dodikova cilja obiska sicer nista dosegla pričakovanih učinkov. Dodik ni uspel deblokirati lastne izolacije v resnem zahodnem svetu, kar potrjuje tudi izostanek medijske pozornosti tega dogodka v vseh zahodnih državah. Vsekakor je temu potrditev izostanek vabila na berlinske dogodke.

Drugi Dodikov cilj je prav tako doživel diplomatski debakel. Uvajanje v javni prostor načela etničnih reprezentacij kot načina oblikovanja oblasti in na koncu oblike sobivanja, kar je na matrici priželjne konfederalizacije Bosne in Hercegovine tokrat ostalo pred vrati papeške knjižnice. Željka Cvijanović, predsednica entitete Republika Srpska, je namreč od pričakovane druge zvezde srbske reprezentacije postala le protokolarna spremljevalka Milorada Dodika. In tudi tokrat ji je bila namenjena vloga, podobna tisti na domnevni Trumpovi inauguracijski večerji. Diplomatski debakel Dodik seveda ne bo priznal, papeško darilo pa je bilo le sol na rano njegovega poraza.