Vampirji v BiH

Bosna in Hercegovina je verjetno edina država na svetu, na čelu katere je predsednik, ki lastni državi želi smrt za vsako ceno, po možnosti bolečo in brez odlašanja. 

Pogledi Milorada Dodika na Bosno in Hercegovino so neokusni in odvratni. Kot vodja države vsak javni nastop izkoristi za razvrednotenje mednarodne verodostojnosti Bosne in Hercegovine. In to počne brez vsakega sramu. Med obeleževanjem 20. obletnice Natovega bombardiranja Srbije se je Dodik v Nišu pretekli vikend ponovno potegoval sam s seboj, da bi čim bolj vulgarno sporočil, da je Bosna in Hercegovina propadla država in da ljubi Srbijo. „Bosna in Hercegovina ni mogoča, ker je rezultat ideologije in politike, ki je bombardirala Srbe tako v Srbiji kot v Bosni in Hercegovini,“ je dejal Dodik. Seveda, moralna pošast mora biti, da prešutiš, da te je NATO bombardiral zaradi zločinov, ki si jih pred tem zagrešil, kamorkoli si prišel.

***

Milorad Dodik in hadezejevec Dragan Čović suvereno vladata svojim delom etnično čistih ozemelj v BiH. Nad tem ozemljem in njegovim prebivalstvom institucije Bosne in Hercegovine nimajo nikakršnega vpliva. Tam, kjer sta Dodik in Čović, imata oblast v polnem obsegu sosednji Srbija in Hrvaška, ne pa tudi vlada Bosne in Hercegovine.

Niti Dodik niti Čović ne skrivata takšnega sovražnega odnosa do Bosne in Hercegovine, tako kot ne skrivata pretenzij za ozemlje sosednje države niti „uradni Beograd“ niti „uradni Zagreb“, kar sta vostalom praktično pokazala tudi med vojno devetdesetih letih. Medtem ko se je Dodik v nedeljo razmetaval s srpstvom pred občinstvom SNS na račun BiH, sta se v ozadju smehljala srbski predsednik Aleksandar Vučić in premierka Ana Brnabić. Vodja srbske diplomacije Ivica Dačić je lani ob odprtju avtoceste pri Doboju dejal, da ta avtocesta ni vprašanje za zunanjega ministra, „ker je gradnja te avtoceste notranje vprašanje Srbov“, s čimer je aludiral na to, da sta Srbija in Republika Srpska, entiteta v BiH, ena država. „Jaz sem sicer zunanji minister, toda Republika Srpska je naše ‘notranje zadeve’,” je dejal Dačić. 

***

Svoj pogled na Bosno in Hercegovino je iz opozicije v Republiki Srpski izrazil predsednik SDS-a Vukota Govedarica, ko je izjavil, da bo nadaljeval po poti, ki jo je začel prvi predsednik te stranke Radovan Karadžić, obsojen pretekli teden pred sodiščem ZN v Haagu za največje vojne zločine nad Bošnjaki in Hrvati med vojno v BiH, med njimi tudi za zločin genocida, medtem ko je Branislav Borenović iz PDP-ja obsodil Sarajevčane zaradi bojkota pekarn „Manja“, ki je sledil potem, ko je lastnik te zanimive blagovne znamke poveličeval Ratka Mladića, generala VRS, ki je štiri leta držal Sarajevo pod obleganjem, prav tako obsojenega v Haagu za genocid. Pogled določenega Saše Trivića je Borenović poimenoval pravico do osebnega stališča. Kako civiliziran svet gleda na tovrstna osebna stališča, je najbolje ponazorila odločitev škofije Gurk-Klagenfurt, ki je prepovedala komemoracijo žrtev v Bleiburgu po drugi svetovni vojni, tako da je odrezala tudi celoten državni vrh Hrvaške, med njimi tudi predsednico Kolindo Grabar-Kitarović, ker so na tem mestu ob spoštovanju do žrtev poveličevali tudi ustaško ideologijo. Tu Bosna in Hercegovina nikakor ni v koraku s časom. V Bosni in Hercegovini se poskuša pod svobodo izražanja stališč podtakniti tisto, kar zahodni svet zavrača z gnusom, celo kazensko preganja, kot so hrvaški navijači, ki so med tekmo v Avstriji pred nekaj leti vzklikali nacistične parole, nato pa končali z drakonskimi kaznimi in obveznim, nadzorovanim obiskom centrov za odvajanje od radikalizma.

Ko smo že pri opoziciji, iz SDP-ja in Naše stranke so sporočili, da ne bodo del bosanskohercegovske oblasti v prihodnjih štirih letih, ker se etnonacionalne stranke v BiH ne strinjajo s sprejemanjem načel, ki jih zahtevajo državljanske stranke. „Naj bo DF-ju srečno, toda mi nočemo v takšen boj.“ Ali to pomeni, da se umika in odpoveduje Bosni in Hercegovini kot državi enakih pravic za vse njene državljane tudi opozicija v Federaciji, ki se je štela za zadnje oporišče zdrave pameti v BiH? Če se sprejme to, da nacionalne stranke ne želijo sprejeti državljanskih načel, potem se jim daje pravica, da uveljavljajo svoja, nacionalna načela, ki pomenijo oddaljevanje od evropskih vrednot.  

***

Če je SDA nekoč trgovala s političnimi partnerji iz HDZ-ja in SNSD-a, so danes izgubili vse niti iz rok. Vsa politična in ekonomska moč, celo med Bošnjaki, kjer je nekoč suvereno vladala SDA, je danes v rokah Dodika in Čovića. Vendar se zdi, da se iz SDA na to preveč ne ozirajo. Politična energija prve ženske v SDA, ki ni postala članica Predsedstva Bosne in Hercegovine le zato, ker je tako želela, a ji je mož, predsednik SDA, vsekakor predvidel bleščečo politično kariero, je zadnje dni usmerjena na prepoved parkiranja ob Pionirski dolini. Ali pa vso svojo politično energijo usmerja na to, da se eden najboljših nevrokirurgov profesor Kemal Dizdarević ne vrne na sarajevsko nevrokirurgijo, ali pa da se eden najboljših ortopedov na svetu profesor Ismet Gavrankapetanović ne vrne na Medicinsko fakulteto.

Človek, ki drži do najmanjšega minimuma osebnega morala, najmanj, kar lahko stori, je, da takšno politiko pospremi na smetišče. Kajti gradnja boljšega političnega in družbenega okolja je predvsem posamezna odgovornost vsake polnoletne in zdrave osebe.

Glede na to, da se nikakršni katarzični procesi v Bosni in Hercegovini niso zgodili, nasprotno, ti procesi so se v veliki meri zgrešili, slabši kot neposredno po koncu vojne, ima OHR obveznost ohraniti ustavni red Bosne in Hercegovine, četudi bi bilo to s silo. Še toliko bolj čudi obnašanje mednarodne skupnosti, ki Dodika sprejema kot verodostojnega sogovornika v trenutku, ko vsak dan napada ozemeljsko celovitost in državni suverenost Bosne in Hercegovine. Pozivanje mednarodne skupnosti k doseganju kompromisa med notranjimi političnimi silami v BiH, ki mimogrede isto mednarodno skupnost razglašajo za bedake in svetovne šarlatane, se lahko šteje le kot sponzoriranje bega pred lastno odgovornostjo.