Velikonočno sporočilo kardinala Puljića: Zavladala je koristoljubnost, korupcija, podkupovanje, kriminal

Velikonočno sporočilo kardinala Vinka Puljića, vrhbosanskega nadškofa metropolita, agencija Patria prenaša v celoti:

Jezus se je prikazal učencem na poti v Emavs

„Mi pa smo upali..!“ (Lk 24,21)

Po treh letih v Jezusovi šoli so učenci doživeli Jezusovo trpljenje, križanje in smrt strašljivo in stresno. V njihova srca se je naselil človeški strah. Kolikor so z Jezusom rasli v veri, toliko je v njih ostal posvetni mentalitetet in razumevanje, ki se razlikuje od Jezusovega oznanjevanja. Nekateri so se zaprli v dvorano zadnje večerje, drugi pa so, ko so slišali zgodbo o vstajenju, želeli pobegniti od te resničnosti. Dva gresta izven Jeruzalema, a v sebi nosita vse, kar se je zgodilo, in prebirata v svojih srcih. Ne moreta se otresti resničnosti, čeprav sta hotela pobegniti. Na poti sta nenehno razpravljala o teh dogodkih.

Naša življenjska stvarnost

Ko premišljujemo o teh dogodkih, ki so nam jih posredovali bogovdahnjeni evangelisti, lahko tudi sebe prepoznamo v tej drami. Po vseh stresnih vojnih in povojnih nadlogah, kot da smo izgubili zaupanje v Boga, kot da smo pozabili, kje je naše zagotovilo in kdo vodi zgodovino. Nekateri so začeli iskati varnost v materialnem trošenju; drugi so se prepustili nenehnemu govorjenju o politiki, ki nam jo mediji vsakodnevno vsiljujejo; tretji so se odločili pobegniti iz tega okolja, čeprav s seboj odnašajo spomine in spoznanja – misli se pogosto vračajo na korenine, s katerih so se iztrgali – želeč vse pozabiti. Na žalost, poleg tega bega s svojega v neznano in tuje, obstajajo tudi tisti, ki bežijo v različne odvisnosti, kot so droge, alkohol, hazardne igre (stavnice). Čeprav tarnajo, da se »nima za življenje«, vendarle za ta beg najdejo sredstva ter vse vložijo in porabijo, s tem pa rušijo družino, družbo in samo osebo v njeni stabilnosti. V želji, da bi premagali takšno stanje, se nemalokrat posežejo po opijanju ali drugih odvisnostih, da bi pozabili na tisto, s čimer se morajo soočiti. Nekateri gredo tako daleč, da si na žalost vzamejo lastno življenje.

Upanja in razočaranja

Jezus, ki je očitno Božje usmiljenje, se približuje naši človeški stvarnosti, kot se je približal tudi tistima dvema učencema, ki bežita v Emavs. S tem je pokazal, da ga zanima naša stvarnost, tudi ko mi bežimo od nje. Tolažilno je, da je pripravljen poslušati naše tarnanje, pritoževanje in obtoževanje. Vendar pa je treba opaziti, da je tista dva po njunem razočaranem: »Mi pa smo upali...« pokaral, ker sta brezumna in počasna srca (prim. Lk 24,25), da bi verjela Razodetju, ki ga Bog daje kot luč in smerokaz.

Tako pogosto biva z našimi molitvami Jezusu, ko se z njim pogovarjamo in mi izražamo svoja potonila upanja: mi smo upali, da bo demokracija prinesla uresničitev človekovih pravic; mi smo upali, da bo zavladala enakopravnost pred zakonom za vse; mi smo upali, da bodo ljudje od svojega dela lahko živeli in si zaslužili pokojnino; mi smo upali, da bo družba podprla matere in družine, ki želijo sprejeti porod; mi smo upali, da bo ta nepravični sporazum v Daytonu popravljen, ter se bo vsakdo lahko mirno vrnil na svoja ognjišča; mi smo upali, da bo vsakdo lahko v svobodi živel svojo versko in narodno identiteto; mi smo upali… a zavladala je koristoljubnost, korupcija, podkupovanje, kriminal. Mnoge matere so bile odpuščene iz službe, ker želijo roditi otroka; mnogi so bolj zaupali strankarskim interesom ter pozabili svoje korenine in grobove svojih prednikov; mnogi pričakujejo, da jim bodo drugi gradili srečnejšo prihodnost, oni pa bežijo »iščoč kruha nad pogačo«.

Z begom ne bomo obnovili

Vstali Kristus prihaja tudi k nam, da nam razsvetli pamet, da bomo sposobni razločiti in spoznati prave vrednote. Ohrabri nas, da se ne bojimo verjeti Božji besedi in v njej najti zdravilo za svoje rane. Vabi nas, da svoje rane položimo v njegove rane, da nas ozdravi in v veri utrdi, ter tudi mi kot apostol Toma izpovemo, da je Jezus »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). Njegova prisotnost v naši stvarnosti je pot, ki smo jo začrtali v pripravi na našo vrhbosansko sinodo: Vse obnoviti v Kristusu. Z begom ne bomo obnovili, temveč s sprejemanjem živega in vstalega Kristusa v naše življenje.

Zato nas velikonočno voščilo vabi, da vzljubimo svoje korenine in na svoji poti prepoznamo Jezusa, ki potuje z nami. On nam s svojo besedo zdravi rane in nam pomaga, da se nam vrne pogumno upanje, s katerim se bomo soočili vsakdanjo stvarnostjo. Vzljubiti svojo »zibelko, ki nas je zibala«. Z Jezusom premagati vsak strah v boju za človeka, njegova prava in dostojanstvo. Osvoboditi se strahu v boju za življenje, v boju za našo drago grudo, namočeno z mučeniško krvjo – tam so grobovi naših prednikov, ki so naš zaobljubitev, da tudi mi pogumno stopamo po stopinjah očetov z živo vero.

Naj odmeva veselje velikonočne vere

Spodbujeni z vstalim Kristusom se soočimo z našo stvarnostjo in ne dovolimo, da drugi brez nas odločajo o nas in naši prihodnosti na teh prostorih. Ne dovolimo, da bi nam tudi nam Jezus moral reči: »O brezumni in počasna srca.« Ta Kristus, ki je na križu zmagal, nam bo dal moč pri nošenju našega križa, še posebej skozi milost odpuščanja in izkazovanja ljubezni. Zavedajoč se, da smo ljubljena bitja, si prizadevajmo tudi sami rasti v ljubezni in si odpuščati, da bi Božje usmiljenje zavladalo v nas in med nami.

V tem duhu premišljevanja, medtem ko vam izrekam velikonočno voščilo, želim, da vsak izmed vas doživi Jezusovo bližino, luč in moč njegove besede: »Mir vam« (Jn 20,21), ki smo jo slišali ob lanskem obisku papeža Frančiška v naši deželi. Želim, da vsak izmed vas doživi veselje odpuščanja in izpolnitev z milostjo, ki daje moč za življenje. Medtem ko vam čestitam za Veliko noč, je moja želja, da vas zajame in v vas odmeva veselje vere, s katero se bomo soočili z vsemi izzivi, pogumno pričujoč njega, Vstalega. Naj velikonočno veselje prežame vsakega otroka, vsako mlado bitje, vsako mater, vsakega očeta, vsakega starca in starko, vsakega nemočnega in bolnega, vsakega človeka, ki išče upanje in smisel življenja, vse odgovorne v tej družbi.

Z željami vas izročam priprošnji in zaščiti nebeške Matere ter na vas kličem obilje velikonočnega blagoslova z najsrčnejšimi pozdravi.

Srečno Veliko noč vam želi

Vinko kardinal Puljić
nadškof metropolit vrhbosanski