Velikonočno sporočilo kardinala Puljića: Gradimo mir v sebi in v naših družinah

Velikonočno sporočilo kardinala Vinka Puljića, vrhbosanskega nadškofa metropolita, novinarska agencija Patria povzema v celoti:

Dragi bratje duhovniki, dragi redovniki in redovnice!
Dragi bratje in sestre!

V Janezovem evangeliju beremo: „Tiste večeri ob koncu tedna, ko so bili učenci iz strahu pred Judi zadaj zaprli vrata, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: MIR VAM“ (Jn 20,19).

Te Jezusove besede smo vzeli za geslo srečanja s papežem Frančiškom, ki bo obiskal našo deželo junija letos. Želimo skupaj s Petrovim naslednikom in Kristusovim namestnikom začutiti, kako se ta Kristusov mir razliva v naša srca, v našo deželo in v vse narode v njej. Da bi čim bolje sprejeli in čim bolj radosno ter ponosno doživeli pastirski obisk Svetega očeta, se želimo za ta dogodek pripraviti tudi s praznovanjem Kristusovega vstajenja, ki napolnjuje naša srca in naše dni s svojim mirom.

Mir vstalega Kristusa napolnjuje dušo skozi vsako naše ponižno molitev, še posebej, če je doživeta v skupnosti z najbližjimi, znotraj naših družin ali pa s tistimi, s katerimi delimo svojo vsakdanjo eksistenco. Mir vstalega Kristusa prebiva v naših srcih še posebej v zakramentu svete spovedi, kjer si s ponižnim kesanjem nad svojimi grehi pridobimo milost Božjega odpuščanja. Mir vstalega Gospoda napolnjuje srce in dušo tudi takrat, ko iz moči vere odpuščamo drug drugemu, sodbo pa prepuščamo Bogu, mi pa svoje srce in svoje misli osvobodimo vsake grenkobe, sovraštva in želje po maščevanju. Mir vstalega Gospoda napolnjuje celotno naše bitje še posebej takrat, ko izžarevamo dejavno ljubezen, ter znamo prepoznati bližnjega v stiski in mu ponuditi svojo ljubezen, pozornost in bližino. Mir vstalega Gospoda se rojeva v nas na poseben način, ko si med seboj postajamo bližnji s slovesnim obhajanjem skrivnosti evharistije, v kateri se tesno združujemo z Gospodom, ki je resnično navzoč pod podobama kruha in vina, ter tako skozi slovesnost evharistije, ki je izvir in vir našega verovanja, jasneje izkazujemo svoje občestvo.

Danes, ko so naši dnevi in naši časi zaznamovani s strahovi v nas in okoli nas, ter smo pogosto prisiljeni sprejemati težke in nepremišljene odločitve, ki se tičejo opuščanja naših ognjišč ali druge odločitve, ki nas silijo v beg pred našo resničnostjo, menim, da moramo ponovno doživeti vstalega Kristusa v naši sredini, v naših družinah, predvsem pa v našem srcu, ter slišati njegovo besedo tolažbe in spodbude. Naj besede vstalega Gospoda zanetijo naša srca, da bomo kot učenca iz Emavsa lahko rekli: „Mar naju ni srce gorelo, ko nama je po poti govoril in naju je razlagal Pisma?“ (Lk 24, 32). Primer učencev iz Emavsa bi nam moral biti paradigma v trajnem odkrivanju Božje navzočnosti med nami, ter njegovega miru in pričevalne moči, ki jo takšna navzočnost daje tistim, ki jo doživijo in se ji prepustijo. Struktura besedila, ki ga prinaša evangelist Luka (Lk 24, 13-35), nam razkriva izkušnjo preobrazbe, ki gre od: „Njihove oči pa so bile zadržane, da ga niso prepoznali“ (v. 16) do „Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala“ (v. 31).

Pogoji, ki nam olajšujejo priti do pričevanja in prepoznavanja vstalega Jezusa kot „živega“ (v. 23) in ki nas vodijo do notranje spreobrnitve, bi se lahko strnili v tri izjemno pomembne elemente:

Predvsem, spomin na Jezusa skozi branje in razlago Svetega pisma, ki je učence osvobodil žalosti in obupa: „Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izraela“ (v. 21) in jih pripeljal do spreobrnitve: „Mar naju ni srce gorelo, ko nama je po poti govoril in naju je razlagal Pisma?“ (v. 32). Zaupanje v Boga, ki je navzoč v Svetem pismu, je izjemen način, ki nas vodi k srečanju z živečim in vstalim Gospodom, ki je sposoben spreminjati in preobražati človeška srca.

Druga pomembna določnica v tem procesu je lomljenje kruha – to je prvi naziv za krščansko evharistijo in je od nekdaj odločilno mesto za prepoznavanje Gospoda. Beremo v odlomku iz Lukovega evangelija: „Tedaj sta pripovedovala [Enajsterim] o poti in kako sta ga prepoznala pri lomljenju kruha“ (v. 35). Evharistija nas vabi k srečanju z Gospodom, posreduje nam živega Boga, v njej se Bog resnično razodeva: „Blagor tistim, ki so povabljeni na Jaganjčevo gostijo“, slišimo pri vsaki sveti maši. Evharistija se vedno živi v gostoljubnosti: „Ostani z nami, ker se je nagnil dan […], in je šel notri, da ostane“ (v. 29). Naš Bog ni nasilen Bog, On ni vsiljljiv Bog, On nas ne ugrablja, ampak čaka na naš klic, odprtost, pripravljenost in pripravljeno srce.

Tretji korak pri prepoznavanju vstalega Gospoda je apostolska skupnost, zbrana v Jeruzalemu kot Cerkev, ki se rojeva, in kot kraj, kjer se sprejemajo velikonočna pričevanja: „Gospod je res vstal in se je pokazal Simonu“ (v. 34), sta pričevala dva učenca apostolski skupnosti. Apostolska skupnost je kraj, kjer se preverja izkušnja, doživeta na poti v Emavs, kraj, kjer se preverja prepoznavanje Vstalega pri lomljenju kruha.

Torej, živa Božja beseda kot spomin na Jezusa, napolnjen z upanjem, oziroma spomin, ki vodi k trajnemu spreobrnjenju, nato evharistija, živeta v občestvu, v katerem se prepoznava Jezusa, in apostolska skupnost, ki oznanja vstajenje in bedi nad hojo emavskih učencev, so trije pogoji, da bi lahko prepoznali Jezusa kot živega in ga oznanjali kot Vstalega in tistega, ki prinaša mir.

Naj navzočnost vstalega Kristusa, ki ga odkrivamo skozi Sveto pismo, evharistijo in apostolsko skupnost, prežame naše življenje, ter tako premagamo vse strahove, ki nam jih vsiljuje današnja kultura življenja. Naj se nam skozi srečanje z Vstalim vrne moč vere in goreče srce, kakršno so imeli učenci na poti v Emavs, da bi se lahko soočili z vsemi izzivi v času in prostoru, v katerem živimo. Naj navzočnost vstalega Kristusa trajno odseva med nami ter nas usposobi, da bomo pričevalci njegove ljubezni in graditelji miru, da bomo skupaj s psalmistom lahko govorili: „Zaradi bratov in prijateljev svojih bom klical: ‚Mir tebi!‘“ (Ps 122,8).

Vstal Kristus nam jamči mir, prinaša nam svoj mir. Njegov mir ni mir, ki ga daje ta svet, kakor tudi njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Kristusov mir ni kot mir močnikov tega sveta, ki je pravzaprav nemir, ker ustvarja mir v korist močnejših in mogočnejših ter na škodo malih in šibkih. Mir vstalega Kristusa je mir srca, njegov mir spoštuje vsakega človeka in ni prikrajšan nikomur. Nasprotno! Je trajna ponudba vsem ljudem dobre volje. Kristus razliva svoj mir v srca vseh ljudi, da bi tudi mi ljudje lahko postali graditelji in nosilci miru.

Zato, ko praznujemo skrivnost Velike noči, odprimo svoja srca Božjemu miru in gradimo mir v sebi in v naših družinah, da bi v naši družbi zavladali sloga, pravičnost, enakopravnost in solidarnost. Tisti, ki se je odprl miru vstalega Kristusa, je pripravljen na izkoreninjenje vsega zla, nasilja in krivice, ki, če se ne rešujejo in ne izkoreninijo v korenini, vedno rodijo še večjo krivico, nasilje in sovraštvo. Takšna zla potem na koncu uničujejo osnovno celico naše družbe – družino.

Naj nas mir vstalega Gospoda opogumi in spodbudi, da bomo skupaj z drugimi v naši deželi prizadevali za izgradnjo pravičnejše družbe, v kateri bodo vsak človek – ljubljenec Božji, ter vsak narod in vsaka religija imeli enake pravice in enako človeško dostojanstvo.

S temi mislimi vam želim srečno in blagoslovljeno Veliko noč in na vse kličem obilje Božjega blagoslova.