Velikonočno sporočilo kardinala Puljića

(Patria) - Velikonočno sporočilo kardinala Vinka Puljića, vrhbosanskega nadškofa metropolita, novinska agencija Patria objavlja v celoti.

„Če smo resnično zrasli z njim po podobnosti njegove smrti, bomo očitno zrasli tudi po podobnosti njegovega vstajenja“ (Rim 6,5)

Papež Frančišek za postno sporočilo v letu 2019 citira postno predgovor, s katerim uvaja doživljanje tega časa „da z veseljem pričakujemo velikonočne praznike, s pokoro čistimo dušo, bolj goreče molimo in delamo dela ljubezni ter nas z prejemom svetih skrivnosti obdari s svojim božanskim življenjem“.

Šola križa

Tudi letos smo šli v „šolo križa“ ob razmišljanju o križevem potu, kjer smo doživljali in usvajali skrivnost Kristusove muke. Zelo pomembno je v tej pobožnosti prepoznati izkazano Božjo ljubezen, s katero je Bog s podaritvijo svojega Sina pokazal, koliko mu je mar za človeka.

„Zakon ljubezni je zakon srca; ureja čustva, spreminja nagnjenja, vliva olje miru in krotkosti v rane zagrenjene in užaljene volje“ (J. Stadler, pismo v postnem času 1916). Prav tako smo v tej skrivnosti Kristusove muke lahko odkrili grozoto greha. Današnjemu človeku je otupela vest in občutek za greh je pri njem izgubljen. Križev pot nas uči odkriti grozoto greha. V tej agresivni klimi sebičnosti in oholosti, hodimo za Kristusom na križevem potu, se učimo ponižnosti in velikodušnosti, ki sta tako potrebni za medsebojno sodelovanje in sobivanje. V tem mračnem vzdušju sovraštva in izključevanja se na križevem potu učimo odpuščanja. Najprej sami prosimo odpuščanja naših grehov skozi skrušeno spoved, a tudi mi, kakor Jezus, prosimo za vse tiste, ki so nam prizadeli rane, kakor tudi za tiste, ki smo jih mi ranili. Tako nam Kristusov križ postane ne le simbol krščanstva, temveč tudi vsebina našega življenja, pri čemer si prizadevamo vsak dan opravljati izpit „nositi svoj križ za Jezusom“.

Zdravljenje naših ran v Kristusovih

Vsi smo ranjeni s svojimi grehi. Čeprav jih pokorimo in prejmemo odpuščanje, vendar ostanejo brazgotine, ostane nagnjenost k grehu. Zato potrebujemo zdravilo in moč, da se lahko upiramo zlu, ki zna zastrupiti srce in medčloveške odnose.

Ranili smo se od: zlobnega jezika, človeških krivic, ki se tako pogosto vsiljujejo v vsakdanjem življenju, širjenja laži, korupcije in raznih zanikanj dostojanstvenega življenja. Rane vstalega Kristusa naj pozdravijo našo klonulost in nevero, kakor je pozdravil nevero sv. Tomaža. Želimo pasti na kolena in priznati Vstalega kot svojega Boga in Gospoda. „Jezus je tisti, ki je med nami, ki vse upravlja in vodi ter kraljuje in deli milost“ (J. Stadler, pismo 1902).

Čeprav je minilo toliko časa od vojnega dogajanja, so še vedno mnoge rane „vroče“ in še niso zaceljene. To nezdravo javno mnenje, ki vztrajno podpihuje sovraštvo in neenakost, dodaja sol na te rane. Toda „ni ga, ki ne bi nekaj pretrpel, bodisi na telesu in posvetnih dobrinah, bodisi na duši“ (J. Stadler, pismo duhovnikom 1915). Zato se zbiramo v „dvorani zadnje večerje“ – to so naše cerkve, kjer obhajamo maše kot prestrašeni apostoli s polno vprašanj za prihodnost. Njegova prisotnost naj nam prinese tisti notranji mir, ki ga lahko da samo On.

Vse obnoviti v Kristusu

Na naši sinodalni poti Vrhbozanske nadškofije smo si za geslo vzeli, da vse obnovimo v Vstalem Gospodu. Da v njem pozdravimo vse naše rane in se okrepimo za pot v prihodnost. Vstal je obnovil naše človeško dostojanstvo s svojo muko, smrtjo in vstajenjem. Zato moramo v Njem obnoviti osebno naše verniško srce, da bo živelo od upanja. Ne da bi bežali kakor učenci „v Emavs“, temveč da ga prepoznamo v „lomljenju kruha in molitvi“. Da bo ta izkušnja srečanja z Bogom takšna kot pri apostolih: „Tiste ure so vstali, so se vrnili v Jeruzalem in našli enajsterico zbrane“ (Lk 24,33), ki so jim prenesli pričevanje. Mi drug drugega moramo spodbujati in pričevati, medtem ko skupaj v veri hodimo.

Na poseben način moramo složno in odločno braniti dostojanstvo družine, ker ta agresivni sekularizem, ki prinaša čudne zakone, ruši naravni in Božji zakon. Na tem „gnezdu ljubezni“ – družini – ki se imenuje „cerkev v malem“, počivata tako družba kot celotna Cerkev. Moramo odločno in pogumno braniti in negovati te vrednote, ki jih je Bog podaril človeku kot svojemu sodelavcu.

Ozdrravljati javno mnenje

V imenu svobode se ustvarja bolno vzdušje, ker primanjkuje odgovornosti za človeka in za resnico. Kadar koli odpovejo odgovornost in ljubezen do resnice, je človek ogrožen. Na tem področju molimo Vstalega, da vnese luč v javnost, da tema zla ne zaslepi te javnosti in ne izkrivi vrednot, s čimer se vnašata strah in negotovost v družbo, uničujejo se dobrine tega sveta zaradi osebnih interesov.

Tako so tudi po Kristusovem vstajenju želeli z lažmi zanikati, da je vstal, in niso žalili denarja, da bi jim uspelo zavesti javno mnenje. Kljub temu je Kristusova zmaga razbila to temo laži in korupcije. Zato si drug drugemu čestitamo za Veliko noč, ker na tej resnici vere počiva naša osebna vera, kakor tudi vsa Cerkev. Na tej skrivnosti se utemeljuje tudi naše upanje, s katerim se soočamo v boju proti vsem izzivom tega sveta. To je oporišče za življenje časa, da bi zakoračili v večnost.

Radost v srcu in srečno Veliko noč

Zato želim velikonočne luči in Kristusovega miru, še posebej tistim, ki so klonili duhom, izgubili upanje, ki so obravnavani v tem svetu. Po tej luči naj jim bo radost v srcu in srečno Veliko noč.

Vsem družinam, ki se borijo ohraniti skupnost v ljubezni in ki so odprte življenju, naj jih Vstaljeni okrepi in jih naredi srečne in blagoslovljene.

Vsem, ki so v duši in telesu ranjeni, želim, da svoje rane zdravijo v ranah Vstalega Kristusa in v njem odkrijejo vir tolažbe in upanja.

Vsem, ki jih je zaslepilo vzdušje sebičnosti, oholosti ali kateri drug vir teme, želim, da jih obsvetli velikonočna luč, da odkrijejo pravi smisel življenja in z veseljem sodelujejo pri izgradnji boljšega sveta.

Vsakemu osebno in vsem skupaj želim srečno in blagoslovljeno Veliko noč, polno radosti, tolažbe in upanja!