Spoznajte doktorico znanosti Amilo Dudo Alić: Predsodki zaradi invalidnosti ovira pri zaposlitvi

(Patria) - V Bosni in Hercegovini pogosto govorimo o odhodu mladih in izobraženih ljudi, o pomanjkanju strokovnjakov in potrebi po znanju. Vendar resničnost pogosto ovrže te narative. Ena izmed tistih, ki danes pričuje tej kontradikciji, je Amila Dudo Alić, doktorica zgodovine države in prava, oseba z invalidnostjo 100-odstotne stopnje, ki se kljub najvišjemu akademskemu nazivu nahaja na zavodu za zaposlovanje.

Vse tri cikluse študija je Amila zaključila na Pravni fakulteti Univerze v Travniku. Doktorsko disertacijo je zagovarjala pred dvema mesecema, s čimer je pridobila naziv doktorice znanosti s področja zgodovine države in prava ter postala ena izmed vsega petih povojnih doktorjev te katedre v Bosni in Hercegovini. Gre za izjemno redek in dragocen akademski profil, ki se praviloma težko najde in še težje gradi.

Ko govori o svoji izobrazbi, Amila poudarja, da je bila akademska pot zanjo vir moči, ne ovira.

„Svoje šolanje sem doživljala kot osebno in poklicno opolnomočenje. Bila sem zadovoljna tako s svojim znanjem kot s profesorji in osebjem Pravne fakultete Univerze v Travniku, kjer sem zaključila vse tri cikluse študija,“ pravi.

Zanimivo je, da, kot navaja, med študijem skorajda ni imela resnejših ovir, povezanih z invalidnostjo.

„Kar zadeva šolanje, nisem imela, hvala bogu, ovir. Ovire so prišle kasneje, pri zaposlovanju,“ iskreno dodaja.

Veliko vlogo na njeni izobraževalni poti je imel Sklad za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, ki je s programi poklicne rehabilitacije finančno podprl njeno šolanje.

„Za Sklad sem slišala pred šestimi leti in za to podporo sem neizmerno hvaležna. Sklad je izjemno koristen za invalide in iskreno mislim, da so eden redkih, ki resnično poslušajo nas,“ poudarja Amila.

Ta podpora, kot pravi, ni bila le materialna.

„Največ mi je pomenilo to, da sem imela občutek, da nekdo verjame v moj potencial in da moj trud ima smisel. To vam daje moč, da nadaljujete, tudi ko je težko,“ poudarja.

Vendar pa se je z zaključkom akademske poti začela nova faza, ki se je izkazala za bistveno bolj zahtevno. Danes je Amila na evidenci zavoda za zaposlovanje, soočena z nenehnimi zavrnitvami.

„Trenutno sem na zavodu. Aktivno iščem službo, vendar dobivam večinoma zavrnitve. To je, iskreno, najtežji del moje poti,“ pravi brez grenkobe, a se zaveda negotovosti, ki spremlja iskanje zaposlitve.

Njeno ožje področje, zgodovina države in prava, je izjemnega pomena za razumevanje razvoja pravnih sistemov, institucij in družbenih odnosov. Vendar pa znanje in strokovnost pogosto ostaneta v senci predsodkov.

„Invalidnost, na žalost, pogosto zasenči vse, kar oseba zna in zmore. Kot da se najprej gleda, kaj manjka, in šele nato, kaj ponujate,“ pojasnjuje.

Amila poudarja, da ne išče privilegijev, niti posebnega obravnavanja. Njena pričakovanja so preprosta.

„Meni bi trenutno najbolj pomenilo, da dobim službo za nedoločen čas. Pomembno mi je, da rešim svoj status, da delam, da sem aktivna in koristna,“ pravi.

Kljub vsemu ni izgubila vere v smisel izobrazbe in osebnega truda.

„Postati doktorica znanosti, kljub invalidnosti, zame pomeni potrditev, da invalidnost ne definira meja znanja in uspeha. To je moja osebna zmaga, pa tudi sporočilo drugim, naj ne obupajo,“ poudarja.

In medtem ko je njen osebni uspeh neoporečen, širša slika odpira vprašanje, koliko družba zna prepoznati in izkoristiti takšen potencial.

Njihova zgodba je zgodba o neizkoriščenem potencialu, o sistemu, ki zna podpreti izobrazbo, a pogosto zataji, ko je treba znanje pretočiti v delo in prispevek skupnosti.

„Jaz sem pripravljena učiti se, delati in se prilagajati. Samo potrebujem priložnost,“ poudarja. Zato je pomembno, da se vsi skupaj, kot družba, vprašamo, ali prepoznavamo znanje, ko nam je na voljo, in ali imamo pogum dati priložnost tistim, ki so si jo s svojim delom že zaslužili?

Njena zgodba ostaja pričevanje, da znanje obstaja, pa tudi, da prostor za njegovo uporabo še vedno ni enak za vse. Zakaj? Vprašajmo se.