Umrl je Slavko Goldstein, eden največjih zgodovinarjev v regiji

Umrl je Slavko Goldstein, znani hrvaški in jugoslovanski intelektualec, zgodovinar, politik, scenarist in pisatelj, poroča agencija Patria.

Rodil se je 22. 8. 1928 v Sarajevu, v judovski družini Ive in Lee Goldstein. Slavko se je rodil med potovanjem v Sarajevo, otroštvo pa je preživel v Karlovcu ob bratu Danku, kjer je bil njegov oče ugleden knjigarnar.

Med drugo svetovno vojno in okupacijo Kraljevine Jugoslavije 13. 4. 1941 so ustaši aretirali njegovega očeta, on pa je iz Karlovca pobegnil v Banski Kovačevac, kjer ga je sprejela družina Đerek. Od pomladi 1942 do 1945 je bil aktiven v terenskih in bojnih enotah NOVJ. Vojno je končal s skoraj 17 leti v činu poročnika.

Mati Lea je vojno preživela v sanitarni službi, brat Danko pa je bil kurir pri Agitpropu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Slavkov oče je umrl v koncentracijskem taborišču Jasenovac konec julija ali v prvih dneh avgusta 1941. Poleg očeta je Slavko med holokavstom izgubil tudi tuzlanski del družine, ki je vsa umrla v koncentracijskih taboriščih Jasenovac in Auschwitz.

Leta 1989 je skupaj z bratom in nekaj sodelavci iz "Cankarjeve založbe", kjer je takrat delal (tam sta bila zaposlena Vlado Gotovac in Božo Kovačević), ustanovil HSLS, prvo hrvaško politično stranko, in do februarja 1990 je bil njen predsednik, ko ga je zamenjal Dražen Budiša.

Nekaj časa je bil predsednik Judovske občine Zagreb in "Kulturnega društva Miroslav Šalom Freiberger", skupaj s sinom Ivom, zgodovinarjem, pa se je zavzemal za obnovo Zagrebaške sinagoge. Ustanovil je revijo za kulturo demokracije "Erazmus", v kateri je bil tudi glavni urednik.

V devetdesetih letih je bil odkrit nasprotnik avtoritarne politike predsednika Hrvaške Franja Tuđmana, takratnega poudarjenega sovražnega govora in procesa privatizacije. Skupaj z nekaj drugimi hrvaškimi intelektualci je bil podpisnik zahteve po odstopu predsednika Tuđmana leta 1993, objavljene v reviji "Erazmus". Slavko pa je tudi trdil, da je bil Tuđman bolj politik kot zgodovinar in da je zgodovino interpretiral glede na svoje politične nazore.

Za Slavka je bil Tuđman trdna osebnost, ki ni sprejemala ustaštva, torej je koketiral z nekaterimi velikohrvatskimi idejami, vendar ne z ustaštvom. Leta 2007 je objavil knjigo "1941. - Leto, ki se vrača", za katero je prejel nagrado Kiklop za publicistično delo leta. Ustanovil je založbo "Novi Liber" in uredil več kot 150 knjig, kot založnik pa je delal na še približno 400 naslovih.

Slavko je bil prvi predsednik judovske verske skupnosti "Beth Israel" iz Zagreba, ustanovljene leta 2007 po notranjem sporu v "Judovski občini Zagreb", ki ji je poveljeval Ognjen Kraus. Leta 2008, čeprav je izjavil, da bo obiskal Bleiburg s predsednikom SDP-ja Zoranom Milanovićem, je odstopil od obiska na Bleiburgu, ker "ni želel prizadeti čustev ljudi iz svojega najintimnejšega kroga, ki so ga pozivali, naj vendar ne gre na Bleiburg".

Po zmagi SDP-ja oziroma koalicije Kukuriku na parlamentarnih volitvah 2011 je postal posebni svetovalec za kulturo predsednika hrvaške vlade Zorana Milanovića. Opravljal je funkcijo predsednika Sveta "Spominskega območja Jasenovac". Leta 2011 je skupaj s sinom Ivom objavil knjigo "Jasenovac in Bleiburg nista isto". V tej knjizi nasprotuje tistim, ki menijo, da sta "...Jasenovac in Bleiburg preprosto dva ista zločina z različnimi ideološkimi predznaki.".

Leta 2012 je podprl pobudo brata Danka za ukinitev parlamentarne komemoracije žrtev Križevega pota na Bleiburgu. Leta 2015 se je Slavko uprl pobudi, da bi pozdrav "Za dom spremni" uvedli kot uradni pozdrav v Oružanih snagama Republike Hrvaške.

Ob tej priložnosti je izjavil, da ne bi mogel živeti na Hrvaškem, če bi bil ta pozdrav uveden v vojski, šolah ali drugih državnih institucijah, ter da bi takoj zaprosil za politični azil v kateri od evropskih držav.