Utrujeni od lastnega spomina: Je obeleževanje genocida v Srebrenici rezervirano za delegacije in kje so tu žrtve!?

Napisal: Rasim Belko

Če sodimo po organizaciji včerajšnjega obeleževanja 30. obletnice genocida v Srebrenici, so Bošnjaki utrujeni od lastnega spomina in organiziranja dogodkov na to temo. Kajti včeraj smo v Potočarih lahko bili priča kaosu, ki nastane, ko se seje organizacijskega odbora jemljejo kot prostor za zapravljanje časa in druženje.

„Kaj naj ne pazim, nočem zdaj stati pred to kamero. Tam so naši ubijeni, mi smo žrtve, oni pa nam ne dovolijo vstopiti v Spominski center.“ To je bila reakcija gospe, ki je zadnji izročitev sedmih žrtev genocida, storjenega nad Bošnjaki v Srebrenici, opazovala skozi kovinsko ograjo.

Kajti v Spominski center ni mogla vstopiti. In ne samo ona, ampak okoli tisoč ljudi, ki so v Potočare prišli dostojanstveno, človeško izrazit sožalje žrtvam genocida.

Da marsikaj škripa v organizacijskem smislu, smo videli že na poti v Potočare. Nepregledne kolone vozil in desetine „podaljšanih“ delegacij, ki pod utripajočimi lučmi drvijo proti Srebrenici. In vse kaže, da jih je večina na komemoracijo, ki je bila napovedana ob 9.30, iz Sarajeva krenila ob 8.

Poleg resno ogrožene varnosti na poteh proti Srebrenici, so se težave povečale, ko so se vsa ta vozila približala Potočarom. Nekateri so poskušali tudi zaslužiti, zato so parkiranje zaračunavali 10 KM. Za vse ostale, ki jih do Potočarov niso spremljale utripajoče luči, je bila rezervirana travnata površina. Da, približno tri kilometre od Potočarov, travnata površina z samo enim dostopom preko majhnega mostička je postala parkirišče za več sto avtomobilov.

Kolone ljudi so se z mesta slivale proti Potočarom, MUP RS pa je skrbel, da vsi hodijo ob robu ceste, saj imajo delegacije prednost. V nekem trenutku se je pokazalo, kako napačno je, da o varnosti tega ožjega kroga okoli Potočarov ne skrbijo mešani policijski timi ali celo EUFOR.

Premikali smo se po desni strani ob cesti in ob prihodu do gostinskega lokala so nam trije pripadniki MUP-a RS dali znak, da moramo na levo stran. Kajti, pripadniki MUP-a, ki je bil obsojen za genocid, verjetno ne želijo, da bi kdo užalil ali napačno pogledal pijane Srbe pred gostilno v bližini Potočarov.

Glavna vrata, dobro varovana za delegacije

V Potočarih je nastal pravi kaos. Stranski vhodi so bili zamašeni, glavni pa rezerviran za delegacije. Kot da bi šlo za kakšen vrh, ne pa za izročitev žrtev in komemoracijo. Popoln kaos je vladal zunaj vrat Spominskega centra. Policiji, ki je bila iz več policijskih agencij, je bilo najpomembneje, da nobena delegacija ne zamudi niti sekunde ali dve, zato so celo pločnik, kjer so nesrečniki brez „vstopnice“ v Spominski center poskušali opraviti verski obred ali se samo pokloniti žrtvam, uporabljali.

Najbolj sramotni prizor smo videli v trenutku, ko se je začel verski del programa. Ograda na glavnem vhodu se je razmaknila, gneča pa je prerasla skoraj v nered policije, telesnih stražarjev in „varovanih“ ljudi. In ja, lahko razumem tiste v delegacijah, ki niso muslimani, da so se iz spoštovanja do verskega obreda odločili umakniti, vendar ne morem razumeti in dojeti potrebe političnih predstavnikov Bošnjakov muslimanov, ki dejansko bežijo iz Spominskega centra med džuma-namazom ali dženazo. Vse te delegacije so kaotično stanje naredile nevzdržno. Kajti gospa s začetka te zgodbe vseeno ni mogla vstopiti v Spominski center, verjetno zato, da ne bi bilo težko preostalim delegacijam. Danes berem, da so celo hodže pod utripajočimi lučmi drvele proti Potočarom in se prerivale s kolesarji, ki so vozili 500 kilometrov, da bi izrazili sožalje.

Tudi dve stezi sta malo, za delegacije je lahko tudi semafor

Splošni kaos je nastal po koncu programa. Kajti veliko delegacij, vsi bi radi iz Potočarov pobegnili prvi. Glede na to, da sem moral hoditi tri kilometre do parkirišča, sem bil priča popolni blokadi prometa, veliko večji kot tisti, ki nam jo v KS povzroči Adnan Šteta, ko nastavlja semaforje.

Tri ure smo potrebovali, da smo s travnate površine, rezervirane za „navadne“ ljudi, prišli do prometnice. Kajti nekdo, ki je izbiral lokacijo, je zahteval, da je to mesto z ozkim mostičkom, tako ozkim, da večji avtomobili vozijo po robu, drugega izhoda pa ni. Bolje bi bilo, da bi izbirali naključno, manj bi zgrešili.

In na koncu, morda subjektivno, a resnično je delovalo, da pripadniki MUP-a RS celoten varnostni proces vodijo tako, da z nadlegovanjem obtičanega naroda izzovejo incident med tistimi, ki so prišli izrazit sožalje žrtvam genocida. Še posebej se to nanaša na tiste pripadnike MUP-a RS, bilo jih je okoli deset, ki so stali ob izhodu s parkirišča in nemi opazovali popoln kolaps, brez želje, da bi kaj pospešili.

Če povzamemo, Organizacijski odbor za obeleževanje genocida v Srebrenici, kdo koli ga bo sestavljal v prihodnje, se mora potruditi, da se napake iz leta 2025 ne ponovijo, kajti ne Potočarom, ne Srebrenici, kaj šele žrtvam in njihovim svojcem ne potrebujemo komemoracije pod utripajočimi lučmi!