Namesto služenja tujim interesom, odločajmo sami: Pomen krepitve vezi med Iranom in Bosno in Hercegovino!

Piše: Prof. dr. Jahja Muhasilović za pisjournal.net

V kontekstu vse bolj dinamičnih geopolitičnih sprememb na globalni ravni je za male države, kot je Bosna in Hercegovina, ključni imperativ vodenje modre, uravnotežene in pragmatične zunanje politike, usmerjene predvsem v zaščito nacionalnih interesov.

Eden od pomembnih elementov takšne politike je nedvomno negovanje dobrih dvostranskih odnosov z vsemi relevantnimi akterji mednarodne skupnosti, še posebej s tistimi, s katerimi delimo tradicijo dolgoletnega prijateljstva in sodelovanja.

V tem kontekstu si odnosi med Bosno in Hercegovino ter Islamsko republiko Iran zaslužijo posebno pozornost nosilcev oblasti. Namreč, kljub znatnim kulturnim razlikam, ti dve državi povezuje bogata zgodovina prijateljskih vezi in konstruktivnega sodelovanja v ključnih trenutkih. Še posebej v težkih časih agresije in genocida nad Bošnjaki v 90. letih, je bil prav Iran eden prvih zaveznikov, ki je nesebično nudil veliko humanitarne, finančne in vojaške pomoči, s čimer je neprecenljivo prispeval k obstoju Bosne in Hercegovine kot neodvisne države. Po drugi strani je sodelovanje z Iranom BiH omogočilo vzpostavitev dragocenih diplomatskih kanalov in dvig njene mednarodne verodostojnosti v času, ko je bila skoraj v celoti izolirana.

Na žalost so bili zaradi močnih pritiskov z Zahoda ti tradicionalno dobri dvostranski odnosi v zadnjih nekaj letih resno narušeni. Namesto nadaljevanja sodelovanja z Iranom so oblasti v Sarajevu pod vplivom Združenih držav Amerike in Evropske unije zavzele izrazito sovražno držo do te regionalne sile. Menim, da takšen preobrat v zunanjepolitičnem delovanju neposredno škodi nacionalnim interesom Bosne in Hercegovine in da je treba takšen izključujoč pristop ponovno pretehtati.

Prvič, kljub sankcijam in mednarodni izolaciji Iran ostaja spoštovana regionalna sila z znatnimi političnimi, ekonomskimi in vojaškimi zmogljivostmi. Gre za državo, ki aktivno projicira svoj vpliv od Bližnjega vzhoda do Kavkaza, Srednje Azije in širše. Še posebej po geopolitičnem razkolu, ki ga je povzročil sporazum o jedrski energiji leta 2015 in postopno odpravljanje sankcij, je Iran beležil močno gospodarsko okrevanje z realno perspektivo, da bi njegova ekonomija lahko postala ena vodilnih v regiji. Čeprav je ta gospodarska perspektiva delno ogrožena zaradi enostranskega umika ZDA iz sporazuma leta 2018, lahko z gotovostjo trdimo, da Iran s svojo široko mrežo posrednikov v svoji sodobni zgodovini nikoli ni bil bolje pozicioniran v regiji, ki ga obdaja. S tem si je Iran prislužil položaj relevantnega mednarodnega dejavnika, s katerim je treba poglabljati dvostransko sodelovanje.

Nadalje, nadaljevanje aktivne diplomatske komunikacije in pragmatičnega gospodarskega sodelovanja z Iranom bi predstavljalo modro potezo, ki bi okrepila mednarodni položaj Bosne in Hercegovine glede na politiko ravnotežja, ki se zaradi spleta geopolitičnih okoliščin vsiljuje kot nujna. Sodelovanje z Iranom bi BiH omogočilo krepitev njenega položaja v regiji. To nam je večkrat dokazalo vrsto primerov, kot so regionalne države, ki so okrepile svoj položaj v regiji z aktivno zunanjo politiko izven ozkih okvirov zahodnega blokovskega svrstavanj. Poleg tega bi krepitev trgovinske menjave in gospodarskih vezi z Iranom pozitivno vplivala na bosansko gospodarstvo, glede na to, da gre za državo, ki izstopa kot energetski velikan v času energetske krize. Po drugi strani pa nadaljnje zanemarjanje odnosov s Teheranom pušča prostor drugim subdržavnim akterjem, kot je Milorad Dodik, ter drugim regionalnim državam, da zapolnijo ta vakuum na škodo BiH.

Dovolj je pogledati primere drugih držav v regiji, kot so Srbija, Madžarska ali Turčija, ki kljub pritiskom z Zahoda nadaljujejo pragmatično sodelovanje z Iranom in drugimi 'silami z Vzhoda', vodene z lastnimi nacionalnimi interesi. Srbija še posebej v zadnjem času beleži ekspanzijo ekonomske in politične menjave z Iranom, kar ji omogoča uravnoteženje vpliva EU in Rusije. Zakaj torej Bosna in Hercegovina ne bi sledila takšnemu modelu zunanje politike, namesto servilnega prilagajanja zahtevam Bruslja in Washingtona na račun žrtvovanja lastnih interesov in tradicionalnih prijateljstev?

Zato je za Bosno in Hercegovino ključnega pomena nujna ponovna ocena dosedanjega odnosa do nezahodnih držav, kot je Iran, in preučitev možnosti za izboljšanje dvostranskih odnosov. Sodelovanje z Iranom, pa tudi z drugimi azijskimi in bližnjevzhodnimi državami, bi moralo postati eden od stebrov diverzifikacije zunanjepolitičnih partnerstev BiH. V času vse bolj izrazite geopolitične polarizacije na 'geopolitični Vzhod in Zahod' bodo prav države, kot je BiH, ki bodo vzpostavile večkanalno komunikacijo z različnimi centri moči, imele najboljše izhodišče.

BiH bi se torej morala prizadevati za izgradnjo aktivnih odnosov z Iranom, Kitajsko, Rusijo in Turčijo vzporedno z nadaljevanjem procesa evroatlantskih integracij. Takšna večsmerna usmerjenost bi Sarajevu omogočila optimalno diverzifikacijo partnerstev in s tem maksimiziranje lastnih razvojnih potencialov ob ohranjanju neodvisnosti in suverenosti pri oblikovanju zunanje politike. Nasprotno, enostranska pristranskost bodisi Zahodu bodisi Vzhodu dolgoročno vodi v past odvisnosti in podrejenosti tujim interesom.

Zaključno, pristojni državni organi v Bosni in Hercegovini bi se morali nujno lotiti krepitve dvostranskih vezi z Islamsko republiko Iran. To pomeni vzpostavitev redne politične komunikacije na najvišji ravni, izboljšanje trgovinskega in investicijskega sodelovanja ter širitev kulturnih in znanstvenih izmenjav. S tem bi se nadomestila škoda, povzročena z dvajsetletnimi hladnimi odnosi. Krepitev sodelovanja z Iranom vsekakor ne bi smela iti na škodo tradicionalno dobrih vezi Bosne in Hercegovine z Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo. Nasprotno, diverzifikacija zunanjepolitičnih partnerjev bi okrepila pogajalske položaje Sarajeva in zagotovila ravnotežje interesov velikih sil na Balkanu, kar je ključnega pomena za ohranitev suverenosti BiH.

V tem smislu je obisk iranskega zunanjega ministra v Sarajevu med mandatom nekdanje zunanje ministrice BiH Bisere Turković predstavljal pozitiven signal možnega izboljšanja dvostranskih odnosov. Na žalost so nekateri prozapadni mediji to priložnost izkoristili za nov krog demonizacije tradicionalno prijateljsko naravnane države in za pritisk na takratne oblasti BiH, namesto za konstruktiven in pragmatičen pristop k sodelovanju z Iranom. Obtožbe o domnevnem "širjenju radikalnega islama" in "ogrožanju sekularnega značaja BiH" so tipične floskule, ki jih uporabljajo nekateri mediji, usmerjeni s strani zahodnih ambasad v Sarajevu, da bi preprečili vsak poskus krepitve komunikacije z državami islamskega sveta, kar je nedvomno del celovitega izločanja bošnjaškega dejavnika kot političnega, ki je kulminiral z suspenzom njihovih pravic na volilno noč leta 2022, in ki se bo, kot kaže, nadaljeval v prihodnjem obdobju.

Na žalost del bosanske politične elite, najbolj oličen v politikah, ki jih vodi Trojka, in mediji, ki so jim lojalni, brezpogojno prevzema takšno prozahodno retoriko, s čimer neposredno spodkopava nacionalne interese lastne države. Namesto da bi sami kot suverena država ocenjevali, kateri zunanjepolitični partnerji so nam koristni, smo to vlogo prepustili Washingtonu in Bruslju ter diplomatam povprečnih diplomatskih kapacitet, da nam vodijo glavne politične smeri. S tem smo postali talci lastne naivnosti in nesposobnosti, da prepoznamo, kje ležijo interesi BiH in potrebna zavezništva v prihajajočih geopolitičnih negotovostih.

Zato je skrajni čas, da prevzamemo odgovornost za lastno usodo v svetu, ki se hitro spreminja. Krepitev sodelovanja z Iranom in drugimi azijskimi ter bližnjevzhodnimi državami mora priti na dnevni red bosanske zunanje politike v prihodnjem obdobju. To je edina pot do resnične emancipacije BiH kot subjekta mednarodnih odnosov, namesto objekta tujih interesov. Upamo, da bodo odgovorni v Sarajevu prepoznali modrost takšnega pristopa, kljub nenehnim pritiskom z Zahoda, ki se bodo nadaljevali ne glede na to, kaj bomo storili ali ne. Kajti na kocki je nič manj kot prihodnost Bosne in Hercegovine kot suverene, uspešne in globalno relevantne države.

*Avtor je profesor mednarodnih odnosov in geopolitike na Mednarodni univerzi v Sarajevu ter ugledni geopolitični analitik.