Pokop osmih identificiranih žrtev prijedorskega genocida: Emira je imela pet let, ko je bila ubita

Letošnja kolektivna Šehidska dženaza ter kolektivni poslednji slovo za identificirane žrtve genocida v Prijedoru bosta v sredo, 20. julija 2016, na Šehidskem pokopališču v Kamičanih ob 11.00, poroča bh. novinska agencija Patria.

Med identificiranimi žrtvami je tudi Emira Mulalić, ki je imela le pet let, ko je bila kruto ubita. Identificirane žrtve, ki bodo pokopane 20. julija 2016:

1. Sušić (Eniz) Nihad       roj. 18.09.1971  kraj pokopa: Prijedor - Skela
2. Mulalić (Emir) Emira     roj. 19.04.1987  kraj pokopa: Hambarine
3. Karagić (Salih) Derviš   roj. 04.05.1931  kraj pokopa: Rizvanovići
4. Šara (Sejdo) Senadin     roj. 14.04.1962  kraj pokopa: Prijedor-Skela
5. Bešić (Muhamed) Velid    roj. 14.08.1968  kraj pokopa: Kamičani
6. Hodžić (Ragib) Hamo      roj. 27.05.1930  kraj pokopa: Čarakovo
7. Kardumović (Rasim) Miralem roj. 09.11.1964 kraj pokopa: Hambarine
8. Omanović (Sakib) Nedim   roj. 10.02.1966  kraj pokopa: Prijedor-Skela

Eden največjih zločinov v okviru genocida, storjenega na območju Bosanske krajine, se je zgodil prav 20. julija 1992 v Prijedoru. V enem samem dnevu je bilo ubitih 1.600 civilistov. Srbske oblasti, podprte z zločinsko JLA, so izvedle napade na bošnjaške vasi na levem bregu Sane: Bišćane, Rizvanoviće, Rakovčane, Hambarine, Čarakovo, Zecove ter hrvaške vasi: Briševo, Raljaš, Staro Rijeko in druge.

Krvavi pohod je povzročil umor več sto bošnjaških in hrvaških civilistov, neugotovljeno število pa je bilo odpeljanih v taborišča, kjer so bili pozneje zversko likvidirani. V juliju so nenehno potekale aretacije, posilstva in deportacije Bošnjakov v taborišča Omarska, Keraterm in Trnopolje... Mučenje, ubijanje, posilstva, rušenje, ropanje in uničevanje premoženja so bili vsakodnevna praksa.

Genocid in druge oblike zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu na območju občine Prijedor so trajali neprekinjeno v obdobju 1992–1995. V Prijedoru so bile izvedene nasilne, množične deportacije in izgon Bošnjakov in Hrvatov. Po ustaljenem scenariju so izgoni trajali, dokler skoraj celotno bošnjaško in hrvaško prebivalstvo ni bilo pregnano. 

V treh najbolj znanih taboriščih smrti je bilo mučenih več kot 31.000 Bošnjakov in Hrvatov, od tega jih je bilo ubitih več kot 1.000. Kot posledica agresije in genocidne politike je bilo ubitih več kot 3.200 oseb obeh spolov in vseh starostnih struktur.