Če bi zasegli podmornico, bi Zahod izvedel vse o novih ruskih oborožitvenih sistemih

Igra mačke in miši iz časov hladne vojne, ki se zadnjih deset dni odvija med domnevno rusko podmornico in Kraljevo švedsko mornarico v Baltskem morju, je pritegnila svetovno pozornost in mobilizirala eno največjih pomorskih iskalnih operacij v Baltiku v zadnjih 30 letih.

Vse podmornice v švedskih vodah

To ni prvič, da se je v švedskih teritorialnih vodah pojavila tuja podmornica. Med hladno vojno je bilo v švedskih teritorialnih vodah zabeleženih 16 incidentov, ki so vključevali odkrivanje in spremljanje takrat predvsem sovjetskih podmornic.

Najbolj znan incident se je zgodil s sovjetsko podmornico razreda Whiskey U-137, ki se je 27. oktobra 1981 nasedla v obalnih vodah Švedske. Po veliki medijski pompi, imenovani „Whiskey on the rocks“, je švedska vlada vrnila tako ladjo kot internirano posadko ZSSR.

Ker se zgodovina ponavlja, je od noči 18. 10. 2014 Kraljeva švedska mornarica v polni bojni pripravljenosti, saj je takrat prestrežena komunikacija med še vedno „neidentificiranim plovilom“ in Kaliningradom, največjo bazo Ruske mornarice na Baltiku. Sporočilo je bilo šifrirano, mediji pa poročajo, da je šlo za klic na pomoč, ki ga je proti Kaliningradu poslal z vodne površine iz obalnega območja globoko znotraj švedskih teritorialnih voda.

Le 14 ur po odkritju signala je bilo neidentificirano plovilo opaženo v zalivu, le 40 km od Stockholma. Obstaja tudi amaterski posnetek tega plovila, na katerem je jasno videti, da gre za podmornico, saj je na vodni površini izpostavljen le periskop. Vseh šest razpoložljivih glavnih bojnih plovil švedske Kraljeve mornarice, uvrščenih v razred korvet, skupaj s štirimi podmornicami ter več deset helikopterji in patruljnimi letali, je sodelovalo pri iskanju domnevne ruske podmornice, za katero se domneva, da se skriva v enem od 30.000 zalivov in otočkov ob švedski obali.

Poleg teh mornariških zmogljivosti sta del svojih zmogljivosti v iskanje ruske podmornice vključili tudi danska in nizozemska vojna flota.

Daleč od oči javnosti

Treba se je zavedati, da potekajo obsežne obveščevalne in druge prikrite vojaške operacije med Rusijo in zahodnimi zavezniki, ki se po starem dobrem običaju odvijajo daleč od oči javnosti, v coni, ki je bila že med hladno vojno poimenovana – Dark Side of the Moon. Tudi v času hladne vojne so podmornice izginjale v sumljivih nesrečah, ki so se zgodile v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah.

Najbolj reprezentativen tak primer je potopitev sovjetske podmornice razreda Golf II K 129, ki je leta 1968 potonila severovzhodno od havajskega otoka Oahu v Tihem oceanu. Sovjetska mornarica je sprožila veliko iskalno-reševalno operacijo, vendar podmornice niso našli. Nasprotno, ameriška mornarica je leta 1974 našla razbitino podmornice K 129 in v super tajni operaciji „Azorian“ pod vodstvom Cie uspela z razbitine izvleči del optično-elektronske opreme, vse šifre, kode in naprave za šifrirano komunikacijo, nove sovjetske torpede z jedrskimi konicami ter takrat najnovejše sovjetske jedrske križarske rakete SS-N-5 SERB.

Koliko je bila ta operacija pomembna, najbolje pove naslednji primer. Po temeljitem pregledu raket SS-N-5 SERB je bilo ugotovljeno, da lahko Sovjeti, zahvaljujoč edinstvenemu sistemu lansirnih cevi, izstreljujejo rakete, pa tudi druge vrste balističnih jedrskih raket, v salvah, za razliko od Američanov in zahodnih zaveznikov, ki so svoje jedrske balistične rakete iz podmornic izstreljevali v intervalih 50-55 sekund. Zato ni čudno, da je Ruska mornarica po katastrofalni nesreči in potopu podmornice razreda Oscar Kursk avgusta 2000 zavračala zahodno pomoč, dokler ni „pospravila“ občutljive optično-elektronske opreme in drugih tajnih naprav ter dela orožja z razbitine podmornice.

Prav ta operacija, ki je trajala manj kot 48 ur, je po mnenju mnogih odločila usodo preživelih mornarjev, ki so v tem obdobju umrli.

Ameriški mediji so nekoč ugibali, da je CIA izvedla to tajno iskalno operacijo, vendar do leta 1992 uradni Washington nikoli ni priznal, da je bila operacija izvedena. Direktor Cie Robert Gates je leta 1992 ruskim uradnikom izročil del video gradiva, ki prikazuje tajni pokop šestih trupel mrtvih sovjetskih mornarjev, najdenih v razbitini podmornice. Sicer pa se domneva, da so Američani posneli 20.000 fotografij in več ur video gradiva razbitine podmornice, ki se nahaja na globini 4.900 metrov. Sovjetske, kasneje pa ruske podmornice so na Zahodu vedno vzbujale posebno zanimanje vojaških in obveščevalnih krogov, saj gre za oborožitvene sisteme, ki so edinstveni in predstavljajo oborožitev strateškega pomena, ki je sposobna hitrega premeščanja na operativno območje in ostane skrita v ogromnih prostranstvih oceanov.

Ta sposobnost je dala ključno strateško in operativno prednost jedrskemu orožju, podmornice, ki nosijo to orožje, pa so sčasoma postale modernizirane in preoblikovane v osnovno mornariško oborožitveno sredstvo za izvedbo prvega strateškega udara.

Še večja redkost in pravi podmorniški trofej pa so tako imenovane napadalne podmornice, ki so zasnovane tako, da najdejo, spremljajo in uničijo podmornice, ki nosijo jedrske balistične rakete.

Če gre v primeru podmornice v švedskih teritorialnih vodah res za rusko podmornico, potem gre za enega od dveh tipov dizelsko-električnih podmornic razreda Kilo ali najnovejše ruske podmornice razreda Lada. Oba tipa sta podmornici, namenjeni lovu na podmornice, ki nosijo jedrske rakete, in sta zasnovani tako, da lahko s svojimi dimenzijami delujeta v tako imenovanih malih morjih.

Podmornica razreda Lada

Posebej zanimiva je najnovejša ruska podmornica razreda Lada, ki je v celoti prilagojena uporabi AIRJET pogona, ki temelji na najnovejši tehnologiji tako imenovanih Stirlingovih motorjev z utekočinjenim kisikom kot gorivom. Gre za super tajne pogonske sisteme, ki podmornici omogočajo zelo majhen akustični podpis v vodi, ki ga sonarji zelo težko zaznajo. Poleg tega ta sistem podmornici omogoča, da ostane pod vodo več tednov, saj lahko s pomočjo specialne opreme in sistemov, prevzetih z jedrskih podmornic, proizvaja kisik, potreben za normalno delovanje posadke.

Če ti super tajni sistemi nepoškodovani padejo v roke Natu, bo to zagotovo prisililo Rusko mornarico, da spremeni celotno strategijo ter vse svoje operativne ukrepe in dejanja. Hkrati bo to postavilo pod vprašaj najnovejši program modernizacije ruske podmorniške flote in uvedbo v oborožitev novega razreda supermodernih jedrskih podmornic K-550 razreda Yasen, ki nosijo 16 jedrskih balističnih raket nove generacije, imajo enak sistem AIRJET pogona in stanejo 1,6 milijarde ameriških dolarjev kos.

Nihče ne ve, kakšna drama se odvija v Baltiku, niti se ne more slutiti, ali so v iskalno operacijo ruske podmornice vključeni podmorniški flotni sestavi ameriške mornarice. Dejstvo je, da je 22. 10. 2014 rusko patruljno letalo Iljušin Il-38, kodno ime Nata MAY, kršilo zračni prostor Estonije in vstopilo v zračni prostor Baltskega morja, kjer so ga zaznali švedski lovci in ga skupaj z danskimi lovci pospremili nazaj v zračni prostor Ruske federacije.

Prav tako ruski naftni tanker NS Concord že več dni kroži po Baltskem morju v bližini Stockholma. Glede na te podatke lahko ugibamo, da je bila ruska podmornica na trenažnem zadolžitvi in je imela določene mehanske težave, ter da je bila prisiljena zaprositi za pomoč, s čimer je kompromitirala svojo lokacijo. Hkrati je rusko patruljno letalo, ki je namerno kršilo zračni prostor Estonije zaradi skrajšanja poti prihoda v zračni prostor Baltika, verjetno nad morjem vzpostavilo šifriran stik v vlogi mobilnega oddajnika s podmornico in ji izdalo nova naročila, saj gre za letalo, ki je zasnovano za TACAMO (Take Charge and Move Out) operacije stalnega stika s podmorniško floto.

Kaj se bo zgodilo naprej, bo pokazal čas, vendar je povsem gotovo, da se bodo zmogljivosti iskanja domnevne ruske podmornice skoraj takoj povečale, saj bodo zahodni zavezniki, če bi podmornico zasegli, pridobili vrhunske obveščevalne podatke o novih oborožitvenih, elektronskih in pogonskih sistemih na ruskih podmornicah.  

Putinovi radikalni potezi

Po ponovni aktivaciji „hladne vojne“ je Rusija pod Putinom rehabilitirala agresiven pristop k reševanju sporov, ki ga je mogoče poimenovati PUTINSTROJKA, in v tem kontekstu izvedla več zaporednih radikalnih vojaških potez (Gruzija, Sirija, Ukrajina) v novi šahovski partiji brez vojne ali miru z Zahodom.

Po poročanju medijev je samo v letu 2014 v regiji Pribaltika ruska letala petkrat vdrla v finski zračni prostor, švedski in danski zračni prostor pa je v letu 2013 zabeležil več kot 40 nedovoljenih obiskov ruskih lovskih in patruljnih letal. Latvija, Litva in Estonija, ki so pod zaščito Nata, so letos imele 180 kršitev svojega zračnega prostora.

Vse te in druge vojaške dejavnosti, ki jih Ruska federacija izvaja v Baltiku, Ukrajini in drugod po svetu s svojimi oboroženimi silami, so jasno sporočilo vsem, da je Rusija pripravljena nadaljevati tam, kjer je Sovjetska zveza ostala leta 1991. Putin s temi potezi povsem odkrito kaže, da želi Evropo vrniti 30 let nazaj, v Evropo, kjer je osem milijonov vojakov, 15 milijonov vojaških rezervistov, z 10.500 jedrskimi konicami, 39.000 tanki, 10.000 bojnih letal in 3.000 vojnimi ladjami, ki so krožile ob njenih obalah, čakalo na ukaz, da se poženejo drug proti drugemu v končnem obračunu, ki bi se končal z jedrskim holokavstom.

Mir pod bremenom orožja, v katerem je svet pred 30 leti trepetal ob vsakem premiku sovjetskih čet, je cilj, ki ga teži Putin. Zaveda se dejstva, da je končni medsebojni obračun ZDA in Rusije nemogoč in nepotreben, v novih okoliščinah obojestranskega vojaškega krepitve pa se zdi, da še vedno ni jasno, do katere meje lahko obe supersili gredo. Zato prihaja do vojne v Ukrajini in drugih demonstracij sile, kot je beograjska parada ali domnevno podstavljanje podmornice v Baltiku, ki jo išče polovica baltske flote Nata.

Vsa ta dogajanja v globalu bolj predstavljajo termometer ravni političnega pritiska Rusije, ki ga Zahod lahko tolerira, kot pa resnično grožnjo svetovnemu miru. Vendar pa se barometer političnega pritiska, ki ga Rusija lahko ustvari s svojo vojaško prisotnostjo, nenehno povečuje, Zahod pa se na povečanje vojaške prisotnosti Putinovih vojaških sil in njihovih zaveznikov po svetu odziva zelo počasi in zaspano. To lahko povzroči premik strateškega ravnovesja in ogrozi dejavnik prevlade sile, ki jo zahodna zveza skrbno neguje že od padca Berlinskega zidu. Kakorkoli že, stric Sam je v tej globalni šahovski strateški igri zdaj na potezi.

Avtor članka: Nedžad Ahatović, profesor obrambe in varnosti