Ukapljeni anđeo s juga: Je li Čović jači od Amerike?

Piše: Rasim Belko

Kdo se še spomni pisma državnega sekretarja ZDA Antonyja Blinkena, naslovljenega na vodjo diplomacije BiH Elmedina Konakovića in njegovega hrvaškega kolega Gordana Grlića Radmana? Rekel bi, da so tudi na Veleposlaništvu ZDA pozabili na to pismo, kaj šele v instituciji, ki jo vodi Konaković. Kajti Konaković se vmešava v vse, razen v tisto, kar je njegova naloga in kar se od njega zahteva.

V obširnem pismu Konakoviću je Blinken takrat pojasnil, da je nujno pritisniti na vodjo HDZ Dragana Čovića, da bi se deblokiral proces v zvezi z izgradnjo plinovoda Južna interkonekcija. Konaković je takrat vrtel zgodbo, da se »druži« z Blinkenom, da se pogovarja s Čovićem, toda v resnici so zahteve Blinkena izgubljene v politično-interesnem blatu Bosne in Hercegovine.

Konaković ni le, da ni pritisnil na Čovića, ampak je Čović dobro pritisnil tako na Konakovića kot na premierja FBiH Nermina Nikšića, tako da se Južno interkonekcijo v Federaciji ukvarja predvsem opozicija. Kajti Nikšić je predlog zakona o Južni interkonekciji umaknil, HDZ pa je blokiral tudi predlog prostorskega načrta FBiH.

Ni dvoma, da je Dragan Čović dobil prvi niz prekanjenosti z ameriško administracijo in eno najmočnejših oseb v tej administraciji. In to nas pripelje do vprašanja, kdo dejansko varuje moč in položaj Dragana Čovića kot osebe, ki v največji meri nadzoruje politične tokove, tako na državni kot na nižjih ravneh.

Blinken je v pismu Konakoviću in Grliću Radmanu navedel, da bosta veleposlaništvi ZDA v Sarajevu in Zagrebu spremljali procesa glede Južne interkonekcije. Težko je verjeti, da ameriški veleposlaništvi v BiH in na Hrvaškem nista spremljali vseh ovir, ki jih je Čović, s pomočjo svojih partnerjev, uporabil.

Na primeru Milorada Dodika in količini sporočil in reakcij Veleposlaništva ZDA lahko vidimo, koliko to veleposlaništvo spremlja dogajanja v BiH. Zakaj potem ni reakcij na očitno Čovićevo oviranje, če je celo državni sekretar Blinken zahteval, da se to spremlja?

Po drugi strani pa so pogoste in jasno usmerjene reakcije in poteze Veleposlaništva ZDA na tistem delu BiH, kjer se HDZ in SNSD ne sprašujeta. Na tem območju, z bošnjaško večino, Veleposlaništvo ZDA spremlja sodne postopke, nagrajuje tožilce, ustvarja protikorupcijske urade in forsira »boj proti korupciji« v taki meri, da se Bošnjaki kot narod zdijo najbolj korumpiran narod.

Na območju pod Čovićevim in Dodikovim nadzorom se Veleposlaništvo ZDA skorajda ne vključuje v procese. Tam ni tožilcev junakov, ni protikorupcijskih uradov, pa tudi aretacij ni. Posledično, ali lahko sklepamo, da v srbskem in hrvaškem političnem korpusu ni skorumpiranih?

Hkrati pa veleposlanik Michael Murphy osebno piše pisma (v sodelovanju z Johannom Sattlerjem) Nerminu Nikšiću, da da letališče Sarajevo v koncesijo, ker očitno Bošnjaki ne znajo upravljati letališč kot Čovićevi in Dodikovi kadri.

Isti ta Murphy in veleposlaništvo, v katerem stoluje, sta ustvarila težave sedanjosti, ki jo živimo, ker sta za vsako ceno želela odstraniti SDA in vsiliti svoj projekt Trojka. Kajti Trojka je zvesta Murphyju in se ne bo upirala zadolževanju, koncesijam, celo uničevanju državnega zemljišča v korist tujih vlagateljev. Toda že dolgo je znano, da je Južna interkonekcija interes Združenih držav, zato je vprašanje, zakaj Murphy ne rešuje ovir pri uresničevanju interesov svoje države!?

Odgovor na to vprašanje bo dal tudi odgovor na vprašanje, kdo to ščiti Dragana Čovića, da je vodja HDZ uspel obesmisliti moč in vpliv državnega sekretarja ZDA. Kajti Čović se ne boji črne liste, s katero grozijo SDA in izsiljujejo Dodika. Nasprotno, Čović pravi, da je on beli angel in da s tem nima težav.

Skoraj osem mesecev je minilo od Blinkenovega pisma. Čović je popolnoma blokiral Južno interkonekcijo. Murphy ni izkoristil svojega projekta Trojka, da bi procese premaknil s mrtve točke.

Zato javno sprašujemo Veleposlaništvo ZDA – zakaj molčite ob oviranju ameriških in bosanskih interesov?

Je tudi Antony Blinken spremenil mnenje, pa zdaj piše Čoviću, da disciplinira in pritisne Trojko, samo da se Južna interkonekcija realizira? Kajti Ameriki je cilj dobiček, komu je mar, ali denar diši po »Herceg-Bosni«, Federaciji, Hrvatih ali Bošnjakih. Kajti dobiček je dobiček, komu je mar za zakone in državo Bosno!