Združenje učiteljev KS: V učilnice uvedimo etiko in vzgojo, izženimo administracijo

Združenje učiteljev KS na čelu s predsednico Nihado Čolić je poslalo pismo materi preminulega dečka Mahirja Rakovca ter njegovemu očimu profesorju Dubravku Lovrenoviću, kolegicam, kolegom, ki ga agencija Patria objavlja v celoti:

- Draga mati našega Mahirja, cenjeni profesor Lovrenović, spoštovane kolegice in kolegi, ki ste se zaobljubili večni zvestobi našim otrokom, dragi ljudje, ki jim je en otrok isto kot ves svet!

S tem pismom se obračamo v želji in iskrenem upanju, da se to nikoli, nikomur, nikjer ne zgodi. Imamo pravico do tega, ker smo se zaobljubili večni zvestobi našim otrokom, ker smo se zaobljubili, da je njihov svet naš svet in da jih bomo ščitili in ljubili nič manj kot same sebe.

Pozivamo tiste, ki niso tako ravnali in živeli v svojih učilnicah na ta način, naj se sami pozovejo k odgovornosti in pojasnijo, zakaj je bil pogled v otroško oko, objem in topla beseda zanje predraga in zakaj so bili nedotakljivi.

Učitelji, ki jim je otrok svetinja, imajo pravico do tega, saj se zavedamo, da je vsak otrokov uspeh v naši učilnici naš uspeh, da je njihova sreča sreča vsega človeštva, da je njihov srečen in človeški pogled ogledalo in okno v svet. K odgovornosti pozivamo tudi starše, če so njihovi otroci ugasnili eno mladost in zaprli obzorja srečnega otroštva. Kaznujte se sami, živite brez občutka sreče, saj je to največja bolečina, ki jo lahko, po občutku Matere našega Mahirja, doživite. Nihče pred tem, kar se je zgodilo, nima opravičila, vsi moramo in moramo dihati v smeri, ki se imenuje, da se nikoli nikomur ne zgodi.

Kot učiteljem nam je obveznost vztrajati, da se dokaže resnica, da se krivci in vsi, ki se tako ne počutijo, a v resnici so, kaznujejo, da se našim otrokom v njihovem otroštvu dogajajo le trenutki, ki jih vodijo do dostojnega človeka in poti, po katerih hodijo le pošteni ljudje.

Spoštovane kolegice in kolegi, vztrajajmo v prizadevanjih, da se iz učilnic izžene administracija, uvedejo pa etika in vzgoja, da nas ne spremljajo budne oči, ki jim je zakonodaja začetek in konec vzgoje in izobraževanja, izženimo iz sebe strah in obup, saj moramo temu zadostiti, vztrajajmo v tem, da bomo iskali srečo le v naših otrocih, tudi takrat, ko jim ne gre dobro, tako, kot so si drugi zamislili, da mora iti.

Vztrajajmo v želji, da smo ob Mahirjevi materi, starših in vseh otrocih, ki si zaslužijo in imajo pravico do sreče, žalosti, želje in vseh lepih trenutkov v življenju.