Društvo psihologovih študentov: Cilj poglobiti zavedanje za preprečevanje samomorov

(Patria) - Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomorov (WSPD) Društvo psihologovih študentov „SINAPSA“ želi poglobiti zavedanje in animirati ljudi k konkretnim korakom za preprečevanje tega brutalnega dejanja, še posebej v tem obdobju pandemije COVID-19. Po številnih poročilih so poudarjeni trenutni negativni makroekonomski trendi v BiH, kot so nestabilnost pokojninskega sistema, gospodarsko upočasnjevanje, migracijski trendi z ocenjenimi 50.000 ljudmi, ki vsako leto zapustijo BiH, kar državo naredi zelo občutljivo na trenutno krizo, povzročeno s pandemijo.

„Glede na to, da nimamo statistike samomorov in umorov med pandemijo, ne moremo ugotoviti pomena gospodarskega kolapsa kot dejavnika samomorilnosti ali katerega koli drugega dejavnika v pandemiji, vendar lahko rečemo, da moramo zaradi preprečevanja nameniti več pozornosti vsem potencialnim dejavnikom, da se celo znatno število samomorov na leto ne bi povečalo kot posledica te globalne situacije.

Glede na Maslowljevo hierarhijo potreb, razvrščeno v piramido, imamo najprej fiziološke potrebe (hrana, pijača, spanje, seks...), nato potrebo po varnosti (fizična, materialna, družina, zaposlitev, zdravstvena zaščita...), potrebo po ljubezni in sprejetosti (topli medčloveški odnosi), potrebo po spoštovanju (status v družbi, samopoštovanje) in samoaktualizacijo“, poudarja Dženita Čizmo.

Sredi pandemije imamo nekatere primarne eksistenčne človeške potrebe iz prejšnje Maslowljeve hierarhije potreb, ki so močno zamajane in nestabilne, kar se pojavlja v kombinaciji med seboj, poleg tega pa imamo prisotno negotovost glede skorajšnje stabilizacije in vrnitve v normalne življenjske tokove. 

„Ti dejavniki in številni okoljski skupaj vplivajo na psihično stabilnost osebe med pandemijo. Sporočilo, ki ga želijo študenti poslati, je: NISI SAM, NISI SAMA! V ta namen je naše Društvo „SINAPSA“ pripravilo mini priročnik o tem, kaj je samomor, preprečevanje samomorov, kako prepoznati prve znake samomorilnih misli pri sebi in drugih ter komu poiskati pomoč. Eden najpogostejših mitov, povezanih s temo samomora, je, da bo takšen pogovor vplival na izvršitev samomora. V resnici pa je drugače. 

Ko osebo neposredno vprašamo o načrtih, samomorilnih mislih in čustvih, ki jih čuti, zagotovimo varen prostor za njihovo izražanje. Dovolimo osebi, da deli svojo bolečino, in poskušamo nuditi podporo, ki jo potrebuje. Z izražanjem skrbi pokažemo, kako pomembna nam je oseba.

Pogovarjajte se o temi samomora. Težki trenutki v življenju so pojavi, ki so značilni za vse ljudi, in to je pravzaprav priložnost, da se zbližamo med seboj, da smo podpora in opora najbližjim, nikakor pa ne obratno. Kakovostni pogovori in opiranje na človeško pomoč je pravzaprav tisto, kar nas dela socialna bitja, ljudi“, poudarja Čizmo.