Društvo mladih 'Denis Mrnjavac': 16 let po Denisovem umoru je vse enako, na nasilje se odzivamo šele, ko se zgodi

(Patria) - 06.02.2024. bo minilo šestnajst let od umora Denisa Mrnjavca.

Društvo mladih "Denis Mrnjavac" opozarja, da je 6. februar v Kantonu Sarajevo razglašen za dan
boja proti vrstniškemu nasilju, v spomin na tragično preminulega dečka Denisa Mrnjavca, ki je postal sinonim vrstniškega nasilja nad nedolžnimi otroki našega mesta.

Ob tej priložnosti bo ob 11. uri na tramvajskem postajališču „Tehnička škola“ v smeri proti Ilidži (nasproti ameriške ambasade) organiziran shod in položen cvetni venec pred fotografijo Denisa Mrnjavca.

Denis Mrnjavac je bil 16-letni dijak, ki je bil na poti iz šole domov pretepen in zaboden z nožem v polnem tramvaju, pri čemer je utrpel hude telesne poškodbe, zaradi katerih je 06.02.2008. umrl.

Tudi po šestnajstih letih se ne stori ničesar, da bi se zajezilo nasilje, ki je postalo vsakdan na ulicah našega mesta in države. Nasilje nima naroda, nima vere in nima religije. Nasilje nima starosti, let, spola, namena ali cilja! Nasilje se upira razumu in zdravemu razumu, ne zajezuje se z represijo, zdi se tudi, da družba, še posebej oblast, popolnoma pozablja, da je odgovornost za nasilje prav na njih.

Na žalost se zdi, da nasilju ni konca... Vsak dan, v vseh delih našega mesta in naše države, so življenja nedolžnih mladih ljudi ogrožena in ugasnjena kot posledica nekega „novega-starega“ nasilja.

Tudi po šestnajstih letih vloženih pobud in ustnih obljub oblasti nam ni uspelo uresničiti zamisli o postavitvi spominskega obeležja, kraja, kjer bi se poklonili našemu Denisu, pa tudi vsem žrtvam povojnega nasilja nad otroki in mladimi. To spominsko obeležje bi bilo stalno opozorilo, da se je treba na nasilje odzvati, da vsi izgubljeni mladi življenji na ulicah našega mesta niso in ne bodo pozabljeni!

Na žalost se na nasilje odzivamo šele, ko se zgodi, ko pokaže svojo grdo plat in ko slišimo za še eno novo žrtev. Takrat ponovno postanemo zaskrbljeni, govorimo o preventivi, o odzivanju, o knjižnih in akademskih frazah in vse se zelo hitro pozabi, da bi nas nov nasilni dogodek prebudil iz vsakdanje rutine in nam pokazal, da nič od tega, o čemer smo govorili, nima smisla, če se končno in odločno kaj ne ukrene.

Boj proti nasilju je dolžnost države, družbe, oblasti, družine, šole, hkrati pa je to tudi največja dolžnost vsakega posameznika!

Nihče ni prizanesen, nihče ni varen in nihče ni imun na nasilje! Le vprašanje časa, priložnosti in okoliščin je.
Nasilneži so med nami – čakajo!