Udovičke zemlje je roman, ki ponazarja grenkobo in lepoto življenja v BiH

SARAJevo, (Patria) V Sarajevu je bil pretekli teden v botaničnem vrtu Zemaljskega muzeja Bosne in Hercegovine zelo obiskan promocija drugega izida romana Udovičke zemlje avtorja Fajke Kadrića. Promocijo je organiziral Krug 99 s podporo družine Oprašić.

O romanu so poleg avtorja navdušeno govorili dr. sc. Esad Bajtal, pisatelj, filozof in neodvisni analitik, recenzenti: dr. sc. Melida Travančić, mr. sc. Sead Husić in dr. sc. Senad Oprašić, ki je govoril tudi kot dedič srednjeveške bosanske plemiške družine Oprašić.

Moderator promocije je bil profesor Adil Kulenović, predsednik Združenja neodvisnih intelektualcev Krug 99, ki je na začetku izrazil zadovoljstvo, da je Krug 99 organizator te promocije, in poudaril, da ambient Zemaljskega muzeja najbolje ustreza promociji takšnega romana. Poudaril je, da nas artefakti v botaničnem vrtu najbolje spominjajo na to, kdo smo, tako ko se tega zavedamo, kot tudi ko se ne.

V umetniškem delu programa je sodeloval mladi igralec Elmir Krivalić, ki je prebral del besedila iz romana Udovičke zemlje.

Dr. sc. Esad Bajtal je v svojem navdušenem govoru spregovoril o romanu z današnje perspektive in o deželi Bosni, pri čemer je poetiko Kadrićevega narativa primerjal z Makovim in Selimovićevim doživljanjem Bosne. Poudaril je, da je “ta roman zgodovinska, spretno literarizirana, človeško pripovedovana zgodba o fenomenu srednjeveške Bosne, in da je ta roman niansirano, spretno, mojstrsko prepričljivo, dialektično močno in pretresljivo prikazan življenje v vsej svoji ostrini in grenkobi na eni strani ter lepoti in radosti življenja na drugi strani. Dobra, človeško čutno napisana knjiga, ki pa se bere počasi.”

Ker bralec ne teče za zgodbo in dogodki, ampak ga, hotel ali ne, gnan z bralsko radovednostjo, pozorno spremlja misli, spretno oblikovane pripombe in misli ter moralno obarvane nauke in sporočila, ki spremljajo kritično zgodbo in dogodke. Ravno zato tragedija in dramatika te knjige ni na površju dogodkov, zbivanj in življenjskih preobratov, ampak v nečem povsem drugem. V tistem selimovićevsko težkem, življenjsko realnem, izkustveno kritičnem, zgodovinsko poraznem in sociološko-psihološko vzornem vpogledu avtorja, ki te naježi. Vpogledu v lažne prijatelje in iskrene sovražnike te dežele in njenih ljudi. S citiranjem dela besedila navaja naslednje: Njihova usoda so lažni prijatelji in zvesti sovražniki, tako je bilo vedno in bo vedno. Branili so vsakogar pred vsakim, in s svakomer napadali sebe. Težava je v tem, da jih sovražniki poznajo bolje kot oni sami sebe.

Dr. sc. Melida Travančić je poudarila, da gre za zgodovinski roman, ki ni zgodovinski v klasičnem smislu besede, in dejala: “Predvsem je treba poudariti, da to ni zgodovinski roman v klasičnem smislu, to je bolj roman o zgodovini dežele, v katerem je poudarek na določenem zgodovinskem obdobju. To je zgodba o poštenem vitezu in vojvodi Radivoju Oprašiću, bojevniku, ki bo družinsko ime in slavo prenesel na naslednjo generacijo.

V romanu se, natančneje rečeno, prepletata zgodovina in življenje. Na eni strani je usodna usoda dežele in naroda, kot je prikazan družbeni trenutek oziroma situacija, ki ji “smo priča”, to so razmere, ki vladajo neposredno pred koncem pomembnega zgodovinskega obdobja, obdobja vladavine zadnjih bosanskih kraljev. Na drugi strani pa je do podrobnosti prikazano življenje navadnega človeka, t.i. malega, marginalnega človeka, ki ne sodeluje pri zgodovinskih spremembah, a najbolj trpi posledice teh sprememb.”

Mr. sc. Sead Husić, ki je urednik in recenzent tega romana, je govoril o uredniškem procesu in zgodovinskem kontekstu tega romana. Vse, kar zgodovina pomni, in to, kar pomni roman, se popolnoma ujema in dopolnjuje, in v tem smislu je besedilo Fajke Kadrića roman z zgodovinsko travmo, ki pomni in beleži travmo v dejanskem smislu, vendar je v narativnem oblikovanju ne opazimo, kar je ena boljših odlik tega romana. Kadrić je, če upoštevamo današnji kontekst, uspel presegati bralska pričakovanja, ne da bi se vodil po ideoloških, temveč po čisto književnih in narativnih strategijah, kar se izkaže za plodovit in pogumen postopek.”

Dr. sc. Senad Oprašić, recenzent in dedič srednjeveške bosanske plemiške družine Oprašić, je ob predstavitvi romana iz svoje osebne in znanstveno-strokovne perspektive poudaril, da zgodba o srednjeveški Bosni, nemirnih in negotovih časih, ljubezni, boju dobrega in zla, predanosti zaupani nalogi, zvestobi družinski tradiciji in lastnemu življenju kot zastavi v neprekinjeni verigi žrtvovanja zanjo in za vse, kar predstavlja. S tem romanom je bil prebujen “Kameni spavač”, s citiranjem besed lika vedeževalke: “Vidim ga v tem in prihodnjem času”. Pošteni vitez in vojvoda Radivoj Oprašić bo ostal z nami, dokler bo vsak Oprašić hodil po zemlji in skrbel za boljši in pravičnejši svet ter boljše družbene odnose. Ob izkazovanju odkritega ponosa, da pripada srednjeveški plemiški družini Oprašić, ki se je vedno borila za Bosno in vse ljudi, ki v njej živijo, je poudaril, da je družinsko ime Oprašić prisotno v Bosni že več kot 700 let. Dr. sc. Senad Oprašić je povabil vse tiste, ki v sebi in svojem poreklu čutijo povezavo z Oprašići, da to s ponosom izpostavijo, ter da s promocijo viteškega in plemenitega obnašanja, kakršno je imel po opisu Fajke Kadrića pošteni vitez in vojvoda Radivoj Oprašić, promovirajo bosanske vrednote.

Ideja za tak roman se je, kot je poudaril avtor Fajko Kadrić, pojavila že pred 20 leti, ko je takoj po koncu vojne delal na razminiranju v kraju, ki je nastal v 15. stoletju z naseljevanjem iz Podrinja.

Na pusto zemljo na območju današnjega Gradačca, ki jo je leta 1408 opustošil nemško-ogrski kralj Žigmund Luksemburški, je bil v ta namen iz vasi, kjer se je avtor rodil, preseljen del prebivalstva, ki je na desetletja pusto zemljo Nenavišta prinesel ime svojega starega kraja Skugrići, celo imena posameznih lokalitet, hribov, potokov.

Avtor je bil prepričan, da je eden redkih, ki pozna zgodbo o nastanku tega kraja, nato pa je po naključju naletel na človeka, ki o tem ve toliko kot on sam. Oba predstavljata dva daljna bratranca, katerima je viharna bosanska usoda naložila dve različni sodobni identiteti (Srb in Bošnjak) in ki sta do nedavnega streljala drug na drugega, zdaj pa se čudita svojemu enakemu znanju in antagonističnemu obnašanju v drugih časih glede na njega.

Fajko Kadrić, pisatelj, rojen leta 1965 v Skugrićih pri Vlasenici. Do sedaj je objavil dve zbirki kratkih zgodb: Kdo še poje, ko umira, Ordijski mujezin, ter dva romana Protokol posrnulih in Udovičke zemlje. Večkrat je bil nagrajen za najboljšo kratko zgodbo v BiH in dvakrat v Črni Gori. Zbirka kratkih zgodb Ordijski mujezin in roman Protokol posrnulih sta bila podprta s strani Fundacije za založništvo, roman Udovičke zemlje pa je prejel nagrado Fundacije za založništvo v Sarajevu za leto 2019 in bil proglašen za najbolje prodajano knjigo v letu 2020 ter prejel nagrado Zlatno pero založbe Planjax.