Umori Pascala Sleimana bi lahko zanetil Libanon

Napisal: Armin Sijamić

Po sporočilu libanonske vojske je bil v nedeljo ubit krščanski uradnik Pascal Sleiman, nato pa so na ulice stopili privrženci njegove stranke. V še povsem pojasnjenem primeru se stvari odvijajo z veliko hitrostjo in nekateri opozarjajo, da Libanonu grozi še ena državljanska vojna.

Vojna v Siriji je razselila milijone ljudi, mnogi od njih so se znašli v sosednjem Libanonu. Libanon je sprejel tako tiste, ki so bežali pred sirske vojsko, kot tudi tiste, predvsem šiite, ki so bežali pred uporniki in terorističnimi skupinami, ki so tam delovale. Nekateri od njih so se začeli ukvarjati s kriminalom in tihotapljenjem čez mejo, kar je donosen posel, saj je Sirija pod sankcijami Zahoda, Libanon pa že več let na robu popolnega gospodarskega zloma.

Umori Pascala Sleimana, koordinatorja krščanskih Libanonskih sil (LF) v Jbeilu (Byblosu), regiji severno od Bejruta, so ponovno osvetlili Sirijce v Libanonu.


Pascal Sleiman

Po sporočilu libanonske vojske je skupina Sirijcev ukradla avtomobil, ki je pripadal Sleimanu, in ga pri tem ubila, torej je umrl na poti v Sirijo. Vojska je sporočila, da je vojaška obveščevalna služba v ponedeljek zvečer aretirala „skoraj vse“ osumljene, sedem jih je. Truplo so našli v Siriji, Bejrut pa je zaprosil za pomoč Damask, ki je hitro izročil trojico osumljencev.

Pojavile so se tudi druge informacije. Trdilo se je, da je bil Sleiman ugrabljen in da je v Siriji živ, kar se je zelo hitro izkazalo za dezinformacijo.

Politični umor?

LF, kateremu je Sleiman pripadal, je takoj sporočil, da gre za „politični umor“, dokler se ne dokaže drugače, in pozval privržence, naj se pogreba udeležijo v čim večjem številu, čeprav je vodja stranke Samir Geagea pozval k zadržanosti. Del kristjanov je v nedeljo in ponedeljek stopil na ulice in blokiral ceste v okrožju Byblos, torej avtocesto proti Bejrutu. Na družbenih omrežjih so se pojavili posnetki, na katerih kristjani na ulicah pretepajo sirske begunce.

LF je dejal, da njegova kri ni padla zaman, in dodal: „Kri naših mučenikov je ohranila Libanon kot areno svobode in dostojanstva.“ Na koncu LF sporoča: „Ne bomo jim dovolili, da bi Libanonce potisnili v obup in jih obrnili k priseljevanju.“

Stranki Kataeb, Maronitska liga, Progresivna socialistična stranka in Gibanje svobodnih domoljubov so izrazile solidarnost z LF, protestniki in Sleimanovo družino, začasni premier Najib Mikati, sunit, pa je pozval agencije, naj raziščejo okoliščine ugrabitve in umora, državljane pa k zadržanosti in naj ne nasedajo govoricam.



Na družbenih omrežjih in v delu medijev si izmenjujejo obtožbe, kdo je kriv za umor. Medtem ko nekateri trdijo, da gre za klasičen napad tolpe, drugi v njem vidijo politično ozadje. Nekateri trdijo, da so storilci umora bivši pripadniki sirske uporniške skupine, drugi, da za likvidacijo stoji Hezbolah, ali da je vsaj delno odgovoren, ker so tolpe prenesle truplo skozi dolino Beka in naprej čez mejo, ob kateri je ta šiitska libanonska skupina zelo prisotna. Tretji vidijo vpliv tujih dejavnikov, oziroma obveščevalnih služb iz Izraela in drugih držav.

Stvari postajajo nevarnejše zaradi dejstva, da je LF velik kritik Hezbolaha, s katerim so se obračunavali tudi z orožjem, zato mnogi strahijo, da bi nov konflikt lahko nadaljeval po linijah, kjer se je končala krvava državljanska vojna. LF je tudi nasprotnik uradnega Damaska, ki je zaveznik Hezbolaha.

Hezbolah se je od umora distanciral. Vodja Sayyed Hassan Nasrallah je zanikal, da bi bil njegov gibanje vpleten v primer, in obtožil tiste, ki za to krivijo šiitsko gibanje, da podpihujejo sektaške spopade.

Najmanj, kar Hezbolah potrebuje, je še ena fronta, medtem ko že skoraj sedem mesecev vojuje proti Izraelu. Tisti, ki podpirajo Hezbolah, nimajo dvoma, komu bi konflikt med libanonskimi kristjani in šiiti ustrezal. Nadaljevanje te logike ne bi bilo težko sklepati, da bi kristjani, ki so vojaško šibkejši od Hezbolaha, imeli podporo od zunaj na vse načine.

Stare delitve in novi strahovi

LF ne odstopa od iskanja krivca. V sporočilu v torek pravijo, da so trije dejavniki, povezani s Hezbolahom, prispevali k umoru Sleimana.

„Prvi dejavnik je prisotnost Hezbolaha v njegovi trenutni obliki pod izgovorom odpora ali drugega alibija. Ta nelegitimna prisotnost Hezbolaha je povzročila paralizo vloge države in učinkovitost te vloge, kar je omogočilo prisotnost oboroženih tolpe in oboroženi kaos,“ navaja LF. Poleg tega LF krivi Hezbolah za slabo kontrolo državne meje s Sirijo in na koncu za „kastriranje državnih pravosodnih, varnostnih in vojaških institucij z prepovedjo delovanja na določenih območjih ali pri določenih primerih ali pri katerem koli vprašanju v zvezi s katero koli osebo, ki pripada Osi upora.“

Obtožbe LF so v bistvu niz argumentov, ki jih proti Hezbolahu nekateri uporabljajo že leta. Trdijo, da je Hezbolah, ki se drži uradnega Teherana in se bori proti Izraelu, Libanon podredil temu cilju, torej ga je postavil v kontekst regionalnih gibanj, spopadov Irana in Savdske Arabije ter zlasti Irana in Izraela, za katerim stoji Zahod. Praktično je to poziv k ukinitvi ali reformi Hezbolaha, vsaj njegovega vojaškega krila. Obtožbe v primeru Sleiman so podobne obtožbam v primeru Eliasa Hasrounija, še enega uradnika LF, ki je bil ubit avgusta lani. Tudi takrat je LF obtožil Hezbolah, vendar je kontekst drugačen, saj na meji Libanona traja vojna skoraj sedem mesecev.



Tisti, ki so blizu Hezbolahu, imajo drugačno stališče. Trdijo, da je ta skupina edino zagotovilo, da Libanon ne bo padel pod nadzor Izraela, Savdske Arabije ali Zahoda. Vojaška prisotnost Izraela na jugu Libanona do leta 2006, ko jih je od tam pregnal Hezbolah, je eden glavnih argumentov za to trditev. Na teh osnovah je Hezbolah našel zaveznike tudi med kristjani. Gibanje Amal je zaveznik Hezbolaha in rivalska stranka LF-a.

LF je trenutno vodilna libanonska in krščanska stranka, čeprav je v opoziciji. Naslednik je krščanske milice iz državljanske vojne, torej vojaška koalicija je bila pretvorjena v politično. Med invazijo na Libanon leta 1982 je LF nudil podporo Izrael in takrat so bile vzpostavljene zloglasne falange, ki so izvedle pokole šiitov in Palestincev. Močne vezi LF s tujim dejavnikom so potrjene tudi z njihovim spopadom s krščanskim generalom in kasnejšim predsednikom Libanona Michelom Aounom.

V zapletenem političnem sistemu, kakršen je libanonski, in v družbi, kjer so še vedno žive rane iz vojne, lahko primeri, kot je umor Sleimana, vodijo v nove spopade. Očitno je, da spopadi ustrezajo mnogim, najbolj tistim izven Libanona.

Maronitski patriarh Beshara al-Rahi je včeraj pozval državljane Libanona k samokontroli. „V teh delikatnih in napetih okoliščinah pozivamo k potrpežljivosti in zadržanosti,“ je dejal al-Rahi, in pozval pravosodje in oblast, naj „ostro kaznujeta kriminalce“. Al-Rahi je tako natančno skiciral, kaj Libanon trenutno potrebuje – hitro preiskavo, kazen za krivce in potrpežljivost libanonskega ljudstva. Prav to troje je desetletja manjkalo Libanonu in je privedlo do mnogih težav.