Ubice v nas

Ljudje, ki sveta, zemlje... ne želijo zapustiti boljšega, kot so ga našli, ne bi smeli obstajati. Ali, če že obstajajo, bi morali biti pod strogim nadzorom, strokovnim varstvom ali kontrolo, da
se igrajo s svincem ali lego-kockami za predšolsko starost, brez lomljivih in ločljivih delov (da jih kdo ne pogoltne)... Nikakor ne bi smeli imeti besede pri čem ali odločati o čem...

Na žalost, tukaj niso le brez nadzora in strokovnega varstva, ampak odločilno vplivajo in brez kakršne koli kontrole odločajo. In to ne le o tem, kaj bi radi za kosilo – če niso preveč zahtevni in izbirčni, da se jim ustreže – ampak sprejemajo odločitve, ki pogojujejo usode, zdravje, življenja in smrti deset in sto tisoč ljudi, rojenih, ko so oni začeli imeti besedo in odločati.
Otroci, rojeni leta 1990 – ko se je vse to začelo – so stari 31 let.

Če ne živijo v Bosni in Hercegovini, imajo verjetno službo, družino, svoje otroke(!)... brezvezno preteklost, a varno sedanjost in gotovo prihodnost... Vedo, da so Srbi najpomembnejši, Bošnjaki najštevilčnejši in Hrvati najbolj ogroženi narodi na svetu, a vedo, da poleg njih na planetu živi še nekaj narodov... in veliko več ljudi, ki jim niso pomembne stvari, na katere nikakor niso mogli niti ne morejo vplivati in ki živijo svoja življenja mirno in spokojno, ne da bi jih skrbelo, da njihovi narodi niso najpomembnejši, niti da oni ne morejo sodelovati pri stvareh, na katere nikakor ne morejo vplivati. Nimajo idolov niti vzorov, večinoma nikomur ne zavidajo in niso od nikogar odvisni, ker živijo življenja, ki so si jih sami izbrali in ustvarili: tam pri njih ima življenje vsebino, otroci imajo sedanjost kljub preteklosti, imajo pa tudi zelo gotovo prihodnost in izbire nekaj pomenijo... vsaj toliko, da ko oddajo listek, vedo, da bo zagotovo preštet v tisto skupino, za katero verjamejo, da so nekateri, ki želijo zemljo zapustiti boljšo in lepšo, kot so jo našli.

In norcev je povsod in pred norci je težko pobegniti, a se vsaj ne oglašujejo po vseh televizijskih kanalih. Tridesetletniki, ki (še vedno) živijo v Bosni in Hercegovini, v večini primerov živijo s starši in od staršev: v njihovih stanovanjih in od njihovih plač ali pokojnin. Vedijo le za preteklost, vojno, ubijanje, obeleževanje obletnic tega ali onega pokola, izkopavanje množičnih grobišč in prekopavanje zgodovine... njihovo življenje se je skrčilo na okrajšave: SDA, SDS, SNSD, SBB, DF, SDP, LSD in mnoštvo nesmiselnih velikih besed, ki stojijo za temi črkami... vedo za menjave vlad, reševanje države v zadnjem trenutku, krizo na tej ali oni ravni in krize na istih ravneh... vedo za eno, drugo ali tretjo entiteto in celo svoje življenje, kadarkoli prižgejo televizijo, gledajo popolnoma iste obraze. Nekaj so kot za hec študirali, nekaj končali in zdaj ne vedo, kaj bi s tem... Slišali so za korupcijo: to je nekaj, s čimer se ukvarjajo politiki, politiki pa so tisti iz okrajšav, ki jih zagledajo, kadarkoli podnevi ali ponoči prižgejo televizijo in katerikoli kanal...

History channel ne gledajo niti pod razno, imajo ga preveč v živo, v zadnjem času pa se jim gabi tudi National Geographic in Discovery... vse se jim zdi znano in enako, preveč spominja na resničnost, ki jo živijo.
Moji vrstniki, tisti, ki se niso znašli, poslušajo glasbo iz osemdesetih, spominjajo se Top liste nadrealistov, čudijo se novemu in hrepenijo po starih dobrih časih, prepevajo zastarele vice o tem, kako bi bilo treba to zapustiti, takoj ko je Josipa noga zabolela, tisti pogumnejši se učijo nemško skupaj s svojimi otroki, ne da bi se je naučili, ampak da otrokom ne bi bilo dolgčas... Če nimajo službe, ne upajo, da jo bodo kdaj našli, če pa jo imajo, se v zadnjem času malo bojijo zjutraj, ko gredo proti svojemu delovnemu mestu.

Tisti malo manj pogumni poskušajo odvrniti svoje otroke, naj ne hodijo v šiša-bar, stavnico ali na množična predavanja po športnih centrih... in se počasi pripravljajo, da obupajo nad vsem; od volitev so že zdavnaj obupali, ker so videli, da ne glede na to, za koga glasujejo, vedno zmagajo iste okrajšave, če pa zmagajo nekatere druge, ki so se zdele ne boljše, ampak drugačne, s hitrostjo tajnega javnega razpisa začnejo spominjati na tiste prve... če so kdaj imeli željo zapustiti zemljo boljšo in lepšo, kot so jo našli, je nimajo več. V vsaki državi so politiki in tisti, ki jih politika ne zanima; številne in pisane so to skupine in normalno je, da so med njimi različni ljudje, tudi korumpirani, lažnivci, tatovi, ponarejevalci, podkovani in neosedlani, tisti, ki se lažno predstavljajo, verjetno tudi brezposelni, nezadovoljni s položajem in prejemki, kot tudi tisti drugi, in tisti, ki verjamejo in se bojijo, in tisti, ki trdijo, da jim je Bog vnaprej odpustil ali jih celo s tem zadužil... Torej, nekaj od izrečenega in storjenega med njimi in Bogom... Nekaj od tega, na primer, da je zemlja samo kmetijska, gradbena ali urbanizirana, da vredi le toliko, za kolikor se lahko unovči... in če se lahko kupi in preproda občini... vredi tudi desetkrat več... Lahko jim odpustimo, kar so govorili in kar so storili... a občutek, ki so ga v nas prebudili...

To, kar so naredili, da se počutimo, kot da nas je Bog ustvaril le za bedo, jad, strah in vojno, da se laž, kraja, frustracija in sovraštvo izplačajo, kar so v vseh nas vzbudili tesnobo, kako bodo danes
razpoloženi oni, in kako njihove žene in s katerim postavljenim in imenovanim idiotom bodo danes užalili našo inteligenco... to, kar so v vseh nas ubili upanje, da ima jutri smisel, in ljudi v nas spremenili v bitja, ki jim ni mar, ki jih ne briga, ki jim je vseeno, ali bomo svet, ki smo si ga izposodili od svojih otrok, zapustili boljši ali slabši kraj, kot smo ga našli, to, kar ste iz vseh nas naredili potencialne ubijalce ali žrtve... to jih bo kot prekletstvo, usta, ki jih lahko napolni le zemlja, preganjalo na obeh svetovih.