Morilci in priče: Kakšna je resnica o spopadu DB in jugoslovanske emigracije

Že več mesecev si je na javnem servisu FTV mogoče ogledati oddajo Jugoslovanske tajne službe, sicer hrvaške produkcije. Oddaja je enostranska in pristranska. V krutem boju, ki je potekal med jugoslovanskimi tajnimi službami in hrvaško emigracijo, oddaja ne ponuja točnega prikaza tega, kar se je v resnici dogajalo od leta 1945 do 1989.

Namreč, skupne žrtve tega boja so velike na obeh straneh. Vendar pa so bistveno večje na strani tedanjih jugoslovanskih oblasti in zvestih državljanov. Skupno je bilo ubitih 67 hrvaških emigrantov, od katerih so bili nekateri množični vojaški zločinci, kot je Maks Luburić, drugi pa najhujši teroristi. Na drugi strani je bilo ubitih okoli 600 državljanov in diplomatov ter diplomatskih uslužbencev SFRJ, ranjenih pa več kot 1200.   

Glede na podatke iz dokumentacije, ki so jo obdelali založniki v Republiki Hrvaški po osamosvojitvi, je imelo od 1560 Hrvatov, ki so bili pod nadzorom takratne Državne varnosti Jugoslavije, le 111 visokošolsko izobrazbo. Okoli sedemsto jih je bilo popolnoma nepismenih in kot takšni so bili „primerni za angažiranje pri najhujših terorističnih zločinih“, pišejo hrvaški založniki. Krutost DB se je pokazala pri dvajsetih intelektualcih, ki so se ukvarjali z organizacijo hrvaške emigracije. Večina tistih, ki so jih ti intelektualci organizirali, je bila neizprosna in teroristična.   

Tri hrvaške organizacije, ki so se ukvarjale z morilskimi dejavnostmi, so HRB (Hrvaško revolucionarno bratstvo), HNO-Luburićevci (Hrvaški narodni odbor) in HOP (Hrvaško osvobodilno gibanje). Dejanja teh organizacij so bila nedvomno teroristična. 

Hrvaška in srbska emigracija je izvedla okoli 450 oboroženih napadov, požigov in podstavitev eksplozivnih naprav na diplomatska, gospodarska in turistična predstavništva Jugoslavije ter klube državljanov. Po podatkih hrvaške emigracije je bilo v tujini ubitih 61 državljanov. Včasih so bili ljudje umorjeni iz bizarnih razlogov, na primer zato, ker niso hoteli pristopiti k njihovim organizacijam ali nositi ustaških znakov na oblačilih. Lahko mirno rečemo: ni bilo veleposlaništva ali konzulata nekdanje Jugoslavije, ki ne bi doživel podstavitev eksploziva, požiga ali streljanja. Mnogi veleposlaništvi in konzulati so bili napadeni tudi več kot desetkrat, celo dvajsetkrat. Hkrati pa so skupine hrvaških in nekoliko manj srbskih teroristov vdirale na območje Jugoslavije in izvajale umore ter diverzije. Znana je akcija Feniks iz leta 1971, ko je 19 hrvaških teroristov vstopilo v Jugoslavijo, da bi sprožili nacionalno revolucijo. V bojih je umrlo 13 pripadnikov Teritorialne obrambe in 15 pripadnikov te skupine Hrvaškega revolucionarnega bratstva, ki je prišla iz Avstralije. Štiri so ujeli in po sojenju usmrtili. Dvaindvajset takšnih terorističnih skupin od dveh ljudi do 85 ljudi je bilo neprekinjeno vpuščanih od leta 1945 naprej na območje nekdanje države. V teh terorističnih operacijah je bilo ubitih na stotine ljudi.           

Jugoslovanski diplomat Vicko Glumičić je bil ubit leta 1946, sicer konzul Jugoslavije v Neaplju v Italiji. Vsako leto so bili diplomatski predstavništvi napadeni večkrat. V Argentini, v Buenos Airesu, je bil leta 1959 izveden oborožen napad na jugoslovansko veleposlaništvo, naslednje leto na veleposlaništvo v Rimu, nato v Bonnu 9. aprila 1961, julija 1961 je bila podstavljena bomba v konzulatu v Sydneyu, 23. decembra 1961 je bila bomba vržena na konzulat v Melbournu. Srbski emigranti so julija 1962 napadli konzulat v Clevelandu (ZDA). Oborožen napad na veleposlaništvo v Bonnu (Nemčija) 29. novembra 1962, ko je bil ubit uslužbenec Momčilo Popović, ranjen pa uslužbenec Stane Dovgan. Takrat naj bi za tem atentatom kot organizator stal Stjepan Bilandžić. Osmega junija 1965 je bil hudo ranjen Ante Klarić, konzul Jugoslavije v Münchnu. Uslužbenec konzulata v Stuttgartu Savo Milanović je bil ubit 30. avgusta 1966. Ubil ga je Franjo Goreta, eden od junakov omenjene oddaje FTV. V prostorih veleposlaništva v Parizu je 26. novembra 1966 eksplodirala naprava in ranjenih je bilo 15 oseb. Julija 1967 je eksplodirala bomba v veleposlaništvu v Oslu. V nemških mestih so podstavljene bombe na konzulate in predstavništva februarja 1968, marca pa v konzulatih v Avstriji, v Celovcu in Gradcu. Februarja 1969 je bil požgan konzulat v Frankfurtu. V letih 1969 in 1970 so eksplodirale bombe ob veleposlaništvu v Ottawi, v Koebenhavnu, Zahodnem Berlinu, Melbournu in rezidenci veleposlanika SFRJ v Bruslju. V Zahodnem Berlinu se je 30. junija 1969 zgodil napad na vojaško misijo SFRJ in takrat je bil hudo ranjen vodja misije Anton Kolendić.

Četrtga aprila 1971 je v veleposlaništvo v Stockholmu na Švedskem vdrla skupina hrvaških teroristov in ubila veleposlanika Vladimirja Rolovića, ranila pa uslužbenko konzulata Miro Štempiher. Akterji so bili obsojeni na večletno ječo, nato pa so bili po še enem terorističnem dejanju izpuščeni: ugrabili so švedsko letalo in ugrabitelji so skupaj z obsojenimi morilci veleposlanika Rolovića pobegnili preko Španije v Paragvaj.

To ni edino letalo, ki so ga ugrabili hrvaški teroristi. Desetega septembra 1976 je bilo ugrabljeno letalo ameriške družbe TWA na letu iz New Yorka v Chicago s 92 potniki. Pred to ugrabitvijo letala je pet hrvaških emigrantov ugrabiteljev podstavilo bombo na newyorški železnici, pri čemer je umrl en ameriški policist, dva pa sta bila ranjena. To ugrabitev letala sta vodila Zvonko Bušić, Petar Matanić, Slobodan Vlašić in še dva pripadnika skupine. Bili so obsojeni za terorizem. Tudi srbski emigranti so ugrabljali letala. Boeing 727 na poti iz New Yorka v Chicago je ugrabil terorist Nikola Kavaja 20. junija 1979. V letalu je bilo 137 potnikov. Obsojen je bil na 20 let zapora. Po odsluženi kazni se je vrnil v Srbijo in umrl. Decembra 1980 so bili aretirani štirje Hrvati, pripadniki ustaške Luburićeve organizacije, ki so poskušali ugrabiti letalo na letališču v New Yorku, vendar jih je policija odkrila in aretirala.

Marca 1975 je bil v Lyonu ranjen konzul Mladen Đogović. Edvin Zdovc, konzul v Frankfurtu, je bil ubit 7. februarja 1976. Na konzula Vladimirja Topića je bil poskušen atentat, ki se je na čudežen način izognil.

Atentati so bili običajni, zato je jugoslovanska emigracija februarja 1980 poskusila ubiti veleposlanika v Venezueli Marka Šrića. Novembra je bilo ustreljeno v hišo nemškega sodnika Maxwella, ki je sodil skupini hrvaških teroristov.      

Bilo je tudi absurdnih situacij. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, je bil 7. junija 1976 ubit veleposlanik Urugvaja Carlos Abdala. Morilec je bil aretiran in izkazalo se je, da je Hrvat Jozo Damjanović, pripadnik teroristične organizacije HNO-Luburić. Vsi so se spraševali, zakaj je bil ubit veleposlanik Urugvaja. Nato se je izvedelo, da naj bi Damjanović ubil jugoslovanskega veleposlanika Momčila Vučekovića, vendar se je zmotil pri prepoznavanju in ubil Urugvajca. 

Dejanski avtor oddaje „Jugoslovanske tajne službe“ je Božo Vukušić. Tragično je, da uredniki in oblasti BiH ne reagirajo na pojav tega človeka na javnem servisu v Bosni in Hercegovini. Namreč, Vukušić je z Damirkom Šišnjarjem v Karlsruheju ubil Sarajevčana Jusufa Tatara. Na sojenju sta ta morilca dejala, da sta „predpostavljala, da je Tatar agent jugoslovanske DB“. V postopku se je pokazalo, da Jusuf Tatar ni imel nobene zveze z jugoslovanskimi tajnimi službami in da je bil navaden gastarbajter. Božo Vukušić je danes na prostosti in se državljanom BiH predstavlja kot pravičnik. Družina Jusufa Tatara mora gledati njegovega morilca na javnem servisu.

Hrvaška in Srbija nenehno opozarjata na bošnjaški terorizem. Bošnjakov nikjer v teh terorističnih zgodbah ni, razen kot žrtev. To je priložnost, da sosede in prijatelje opomnimo na njihovo nedavno preteklost.                                 

Piše: S. Omeragić