V Vitezu je potekala tribina 'Zločin v Ahmićih: Zgodovinski kontekst sodbe in pomen spomina'

(Patria) - V kinematografu v Vitezu je potekala znanstvena tribina z naslovom „Zločin v Ahmićih: Zgodovinski kontekst, sodbe in pomen spomina“.

Tribino je organiziral Univerza v Sarajevu – Inštitut za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu, v sodelovanju z Združenjem državljanov žrtev vojne ’92–’95 „16. april Ahmići“ in BZK „Preporod“ Vitez. Tribina je bila organizirana ob 32. obletnici strašnega zločina, ki ga je HVO zagrešil nad bošnjaškim prebivalstvom Ahmićev, Donje Večeriske in drugih naselij v občini Vitez.

Na tribini o temah, povezanih z zločinom, sta govorila dr. sc. Muamer Džananović, direktor Inštituta, in dr. sc. Zilha Mastalić Košuta, višja znanstvena sodelavka Inštituta. Tribino je moderiral Damir Bešić, predsednik BZK „Preporod“ Vitez.

Dr. sc. Muamer Džananović je v svojem nagovoru govoril o podrobnostih zločina, s poudarkom na zanikajočem narativu v konkretnem primeru zločina v Ahmićih. Navedel je številne primere zanikanja in revizionizma že v prvih dneh po tem, ko je ves svet videl razsežnosti pošastnih zločinov v Ahmićih. Ti poskusi so prihajali s političnega vrha, od Franja Tuđmana, predsednika Hrvaške, do obsojenih vojnih zločincev, odgovornih za ta zločin, ki so se na vse možne načine poskušali otresti odgovornosti zase in za HVO. V svojem nagovoru je izpostavil tudi nekatere pozitivne in negativne primere memorializacije zločinov nad drugimi narodi, kot primere, iz katerih se je treba naučiti. Džananović je med drugim dejal:

„V času, ko se sistematično poskuša relativizirati in potisniti v pozabo resnica o zločinih, storjenih med agresijo na Bosno in Hercegovino, vi v Ahmićih predstavljate svetel primer tega, kar se popularno imenuje 'kultura spomina'. Ohranjanje spomina na nedolžne žrtve, nasprotovanje revizionizmu in negovanje resnice niso le moralna dolžnost do preteklosti, temveč tudi nujna potreba naše sedanjosti in prihodnosti. Zločin v Ahmićih, čeprav dokazan in sodelovan pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, se še vedno poskuša prikazati kot incident ali zabrisati z lažnimi narativi. Revizionizem, bodisi da prihaja iz političnih centrov Hrvaške ali od znotraj, iz Bosne in Hercegovine, predstavlja odprt napad na resnico, pravičnost in dostojanstvo žrtev. Zato je pomembno, da vztrajamo v boju proti zanikanju in trivializaciji zločinov, saj ta boj ni le pravni in zgodovinski, temveč globoko moralni. Revizionistične politike, ki danes slavijo obsojene vojne zločince, zanikajo genocid, promovirajo knjige, ki ponarejajo preteklost, dejansko ustvarjajo okolje, v katerem se zločin ne obsodi, temveč nagradi. V takšnem okolju sporočilo novim generacijam ni 'nikoli več', temveč 'se lahko zgodi spet'. Prav zato ima naše delo – tako znanstveno kot institucionalno, pa tudi vaša predanost na lokalni ravni – neprecenljivo vrednost. Naše spominjanje ni le dejanje poklonitve, je akt upora in zagotovilo, da prihodnost ne bo zgrajena na pozabi.“

Dr. sc. Zilha Mastalić Košuta je v svojem nagovoru analizirala sistemsko ozadje in brutalno izvedbo zločina nad Bošnjaki v Ahmićih in okoliških krajih 16. aprila 1993. Podrobno je predstavila priprave, propagandno kampanjo in sam potek zločina, ki je vključeval množične umore, požiganje bošnjaških hiš in načrtovano likvidacijo civilistov – vključno z ženskami in otroki – z namenom ustvarjanja teritorialne kontinuitete pod nadzorom HVO. Nagovor je zaključila s kontekstualizacijo zločina skozi prizmo odgovornosti obsojenih vojnih zločincev, s poudarkom na njegovi sistemski naravi in sodbah, ki so sledile pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo. Mastalić Košuta je med drugim poudarila:

„V Ahmićih je bilo ubitih 116 oseb. Ubiti prebivalci so bili v veliki večini starejši, ženske, otroci in dojenčki. Sežigale so se cele družine. Ubitih je bilo 17 otrok, med njimi tudi dojenček, star tri mesece. Pet otrok ni bilo mogoče prepoznati pri prvi identifikaciji zaradi masakriranja in sežiganja trupel. Nekateri otroci so bili pred umorom najsvirejše mučeni… Zločin v Ahmićih je izjemno težak vojni zločin in eden najpošastnejših zločinov nad bošnjaškim prebivalstvom, izveden načrtno, organizirano in sistematično. Zločin v Ahmićih je poslužil tudi za spodbujanje 'humanega preseljevanja prebivalstva' za izmenjavo in homogenizacijo ozemelj med Hrvati, Srbi in Bošnjaki, z namenom delitve Bosne in Hercegovine, dogovorjene med Tuđmanom in Miloševićem, oziroma Karadžićem in Bobanom. Primarni namen zločina je bil iztrebljenje Bošnjakov s tega območja, kar potrjujejo umori, požiganje njihovega premoženja in živine, del pa jih je bil zaprt v taborišča ali deportiran.

Končni cilj teh dejanj je bil širjenje strahu med prebivalstvom, da bi pripadnike te konkretne etnične skupine za vedno odvrnili od vrnitve v njihove domove. Napad ni bil zgolj posamezen incident ali nekaj, kar se je zgodilo brez odobritve in kar je izvedla neposlušna frakcija HVO ali vojaške policije. Šlo je za del splošne kampanje v dolini reke Lašve, katere namen je bil s sistematičnim in razširjenim napadom doseči iztrebljenje Bošnjakov in spremembo demografske strukture, kar je bil predpogoj za neomejeno dominacijo Hrvatov na tem območju.“

Tribina je bila del uradnega programa obeleževanja 32. obletnice zločina, pod pokroviteljstvom dr. Denisa Bećirovića, člana Predsedstva Bosne in Hercegovine, Refika Lende, podpredsednika Federacije Bosne in Hercegovine, in Vlade SBK.