V Srbiji 334 podjetij iz držav s črne liste, želi si BiH v EU, bo morala objaviti te podatke

Evropska unija uvaja register končnih lastnikov podjetij, da bi preprečila izogibanje plačilu davkov in pranje denarja preko of-shore con. Vse to bo imelo v prihodnosti posledice tudi za Srbijo, v kateri trenutno posluje več kot 1.100 podjetij, katerih lastništvo je skrito v nekaterih davčnih oazah po svetu, piše Center za raziskovalno novinarstvo iz Srbije, poroča NAP.
Isto čaka tudi Bosno in Hercegovino.

CIN navaja, da je med letoma 2007. za nekaj več kot takratnih devet milijonov evrov kupil najstarejše srbsko podjetje za proizvodnjo, distribucijo in prikazovanje filmov Beograd film, v lasti katerega so bili tudi nekateri najbolj znani beograjski kinematografi: Kozara, Jadran, Zvezda in drugi.

Mediji so ga takrat predstavljali kot uspešnega britanskega poslovneža srbskega porekla, lastnika londonskega podjetja za nepremičnine in nekdanjega svetovalca guvernerja Narodne banke Srbije Mlađana Dinkića.

Nekaj let kasneje se je izkazalo, da je za kupcem kinematografov dejansko stala mreža of-shore podjetij – in za njimi Đivanovićevo podjetje z Bahamov in skupina nekdanjih vodilnih uslužbencev Beograda filma. Zaradi tega jih je tožilstvo za organizirani kriminal obtožilo pranja denarja, utaje davkov in zlorabe uradnega položaja, s katerimi so oškodovali podjetje, državo in delničarje, sebi pa poskusili pridobiti korist v višini najmanj 1,6 milijona evrov.

Med drugim jih je obtožnica bremenila, da so od leta 2007. do 2011. zgradbe sedmih kinematografov uporabili za ustanovitev samostojnih podjetij in jih prodali ciprskim podjetjem, ki so bila pod Đivanovićevim nadzorom. Ta so leta 2008. plačala le 10 odstotkov cene Beograda filmu, po navedbah tožilstva pa je Đivanović leta 2010. odprl račun v Švici in ustvaril ponarejena potrdila o plačilih, da bi ohranil videz o plačilu preostalega denarja. Kinematografi so bili kasneje ponovno prodani, vendar noben že vrsto let ne deluje.

Đivanović je s tožilstvom leta 2012. sklenil sporazum, po katerem je bil obsojen zaradi zlorabe uradnega položaja, obtožba za pranje denarja pa je bila zavrnjena. Po sodbi je dobil tri leta zapora, z obveznostjo, da v proračun in delničarjem vrne okoli 3,1 milijona evrov po takratnem menjalnem tečaju. Pogojno je bil izpuščen na prostost leta 2014., potem ko mu je bila kazen zmanjšana za eno leto.

Države s črne liste EU

V oklepaju je navedeno število podjetij iz teh držav, ki poslujejo v Srbiji:

Evropa: Lihtenštajn (33), Andora (4), Monako (4), Guernsey (3). Afrika: Sejšeli (19), Liberija (6), Mavricij (2). Azija: Hong Kong (15), Brunej (3), Maldivi. Oceanija: Maršalovi otoki (9), Niue (1), Cookovi otoki, Republika Nauru, Republika Vanuatu. Ameriški kontinenti: Britanski Deviški otoki (147), Panama (35), Belize (22), Bahami (12), Sveti Vincent in Grenadini (9), Sveti Krištof in Nevis (5), Kajmanski otoki (4), Angvila (1), Antigva in Barbuda, Barbados, Bermuda, Grenada, Montserrat, Turks in Caicos, Ameriški Deviški otoki (US Virging Islands).

 

Nakup Beograda filma je le eden od primerov zlorabe tako imenovanih of-shore con za kriminalne dejavnosti. Poslovanje podjetij, registriranih v njih, ni nezakonito, vendar se pogosto uporabljajo za prikrivanje premoženja, izogibanje plačilu davkov in pranje denarja.

Evropska unija (EU) je zaradi tega sestavila črno listo of-shore držav, na podlagi informacij, ki so ji jih posredovale države članice.

Na seznamu EU, objavljenem sredi lanskega leta, je 30 držav, označenih kot "nesodelujoče cone". Trenutno je lastništvo 334 podjetij iz of-shore destinacij, ki poslujejo v Srbiji, skrito v nekaterih od njih.

* Po podatkih Agencije za gospodarske registre je največ of-shore lastnikov srbskih podjetij registriranih na Britanskih Deviških otokih - 147, sledi Panama s 35 in Lihtenštajn s 33.

EU je sprejela tudi direktivo, po kateri bodo morale vse njene članice do junija 2017. vzpostaviti register končnih – pravih – lastnikov podjetij. To bo v prihodnosti vplivalo tudi na Srbijo, če bo uspešno opravila proces pridruževanja EU.

Karl Dolan, direktor urada Transparency International v Bruslju, pravi, da bo zaradi večjega nadzora tudi državljanom Srbije že zdaj postalo veliko težje prikrivati pravo lastništvo, nepremičnine in denar v bankah na območju EU.

Po podatkih, ki jih je mednarodna organizacija Global Financial Integrity objavila decembra 2015., je bilo iz Srbije v obdobju od 2004. do 2013. iznesenih več kot 40 milijard dolarjev z ilegalnim gibanjem denarja in kapitala. Ilegalni prenos denarja se med drugim odvija zaradi obstoja davčnih oaz, anonimnih skladov in podjetij, pa tudi korupcije.

                                             Grafika: Top 30 of-shore con, vir: EU Commission

EU register končnih lastnikov

Nedavno objavljeni Panamski dokumenti kažejo, da je samo preko ene agencije, Mossack Fonseca, na Panami registriranih 214.488 pravnih oseb s skritim lastništvom. Prav zaradi takšnih agencij je v of-shore conah mogoče ustanoviti podjetja na ime odvetnikov, računovodij, notarjev ali bančnikov, za njimi pa je lahko ruski oligarh, savdski šejk, ameriški poslovnež – ali diler drog in terorist.

En del od 35 podjetij v Srbiji, katerih lastništvo se trenutno končuje na Panami, nima zaposlenih in posluje z izgubo. Med drugim je na Panami registriran končni lastnik podjetja Inex-Immoguard, ki se ukvarja s fizično-tehničnim varovanjem. Kikindski poslovnež Dejan Babić, ki je bil lani aretiran zaradi domnevnih zlorab v svojih dveh podjetjih, je solastnik podjetja Agragold doo, skupaj z drugim podjetjem s Paname.

Med panamskimi lastniki srbskih podjetij je tudi podjetje Logfor Inc, ki je lastnik štirih domačih podjetij. Med njimi je tudi Atomski zdesna – podjetje, ki nosi isto ime kot film režiserja Srđana Dragojevića in je zdaj v likvidaciji, bilo pa je tudi v njegovi posredni lasti.

Panama ni edina država, ki omogoča plačevanje nizkih davkov in anonimno lastništvo. Na seznamu so tudi evropske države Lihtenštajn, Andora in Monako, britanska čezmorska ozemlja Kajmanski otoki in Britanski deviški otoki, pa tudi države Latinske Amerike, Afrike in Azije.

Tiskovna predstavnica Evropske komisije Vanesa Mok pravi, da je EU po objavi seznama uspela v letu 2015. podpisati sporazume o samodejni izmenjavi finančnih informacij s Švico, Andoro in San Marinom, podoben dogovor pa se kmalu pričakuje tudi z Monakom. 

"Velika podjetja ne bi smela imeti kam se skriti, ko gre za izogibanje plačilu davkov," je dejala Mok novinarjem Centra za raziskovalno novinarstvo Srbije (CINS).

Ker EU vsako leto izgubi milijarde evrov, Komisija dela tudi na predlogu direktive proti izogibanju plačilu davkov, po kateri bodo morala vsa podjetja plačati davek tam, kjer ustvarjajo denar.

Podobna direktiva za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma velja od junija lanskega leta. Države članice so imele dve leti časa za njeno implementacijo v domačo zakonodajo.

Poleg zaostrenih pravil za preverjanje sumljivih transakcij je najpomembnejša novost že sprejete direktive ta, da morajo članice EU vzpostaviti register, v katerem bodo poleg formalnih lastnikov podjetij, kot so agencije ali odvetniki, tudi informacije o njihovih pravih lastnikih – fizičnih osebah, ki imajo neposreden ali posreden nadzor nad podjetjem.

"V mnogih primerih korupcije je bil eden od razlogov, zakaj je bilo težko slediti sledi denarja, vrsta anonimnih lupin (fiktivnih) podjetij, kot so npr. skrbniški skladi ali fundacije, ki so skrivale, kdo je bil njihov pravi lastnik," pravi Karl Dolan, direktor bruseljske pisarne Transparency International.

Velika Britanija je začela z izvajanjem te direktive. Od januarja 2016. so podjetja dolžna voditi evidenco o "osebah z znatnim nadzorom v podjetju", ne glede na to, ali so formalni lastniki. Od aprila te informacije posredujejo centralnemu poslovnemu registru, ta pa bo, kot napovedujejo, postal javen junija letos. Podobne odločitve so sprejele Norveška in Nizozemska.

Velika Britanija je imela težave s tem, da bi svoje "čezmorske teritorije", kot so Britanski Deviški otoki, Kajmanski otoki in Bermuda, prisilila k izvajanju tega zakona, saj so te države znane kot davčne oaze in so velik del gospodarstva zgradile prav na odpiranju of-shore podjetij.

Na začetku aprila je britanski premier David Cameron dejal, da so se vsi "čezmorski teritoriji", razen otokov Angvila in Guernsey, vendarle strinjali, da vzpostavijo centralne registre končnih lastnikov, vendar bodo ti na voljo le preiskovalnim organom, ne pa javnosti.

Šarić je posloval preko Delawarea

Srbija bo nova pravila morala prav tako uveljaviti, če bo postala članica EU, kar pomeni, da bo moralo vsako od 23.651 podjetij, ki trenutno poslujejo v Srbiji in imajo tuje lastništvo, vključno s podjetji v of-shore conah, v nekem trenutku razkriti prave lastnike.

V letnem poročilu Uprave za preprečevanje pranja denarja za leto 2015. je navedeno, da so of-shore podjetja uporabljali za pranje denarja preko privatizacije, zagotavljanja svetovalnih storitev ali vnašanja denarja neznanega izvora preko nepremičnin in svetovanja.

Kljub temu, kot tudi v Veliki Britaniji, vzpostavitev registra in razkritje pravih lastnikov ne bo rešilo vseh težav v Srbiji, niti ne bo poslovanje of-shore podjetij povsem transparentno. Na seznamu EU npr. ni Cipra in ameriške države Delaware, kjer se nahajajo ustanovitelji mnogih podjetij, registriranih v Srbiji.

Ciper, država, ki se še vedno šteje za of-shore cono, je bila priljubljena destinacija v devetdesetih letih, ko so bile velike količine denarja iznesene iz Jugoslavije. Ta sredozemski otok je še vedno najbolj dominantno mesto, kjer se lastništvo srbskih podjetij skriva preko odvetniških pisarn. Na Cipru je trenutno registriranih 795 lastnikov podjetij iz Srbije.

Of-shore podjetja so se uporabljala tudi v nekaterih primerih pranja denarja v Srbiji, ki so končali na sodišču. Podatki Uprave za preprečevanje pranja denarja kažejo, da so od leta 2005., odkar obstaja kaznivo dejanje pranje denarja, pravnomočne obsodilne sodbe izdane v 15 primerih proti 19 osebam, medtem ko so bile 23 osebe v dveh primerih obsojene na podlagi sporazuma o priznanju krivde.

Trenutno se pred tožilstvom za organizirani kriminal vodi šest postopkov za pranje denarja, od katerih eden vključuje uporabo podjetij iz of-shore destinacije za plasiranje nelegalnega denarja - primer kriminalne skupine Darka Šarića.

Šarićeva skupina je uspela oprati in v legalne tokove vključiti več kot 20 milijonov dolarjev, pridobljenih s prodajo kokaina, z uporabo podjetij, ki jih je v Delawareu ustanovila agencija Harvard Business Services.

Denar je bil investiran v nakup podjetij v privatizaciji, nepremičnin in kmetijskih gospodarstev.

Agencija Harvard Business Services, ki se nahaja v montažni hišici, je poleg osmih podjetij, povezanih s Šarićem in njegovimi sodelavci, od leta 1981. na svojem naslovu registrirala skoraj 150.000 podjetij.

V pisnem odgovoru CINS-u so iz Uprave za preprečevanje pranja denarja navedli, da dokler obstaja možnost skrivanja dejanskih lastnikov za of-shore pravnimi osebami, to "bo eden najpogostejših primerov dajanja videza legitimnosti nezakonito pridobljenemu denarju."

Miroslava Milenović, članica Sveta za boj proti korupciji, pravi, da so nova pravila EU pomembna, ker ne prepovedujejo of-shore podjetij, ampak uvajajo red na tem področju: "Morate objaviti, kdo je končni lastnik, s tem pa bo privlačnost odpiranja of-shore podjetij upadla in izgubila svoj pomen."

Milenović dodaja, da so bili investitorji v Srbiji pogosto podjetja iz of-shore destinacij, kot so Britanski Deviški otoki, Delaware ali Ciper: "Mi smo to shemo ustanavljanja podjetij in prenašanja denarja razvili v vojnih devetdesetih, nato pa jo je po letu 2000. v polnem zamahu izkoristil ekonomski elitizem."

Of-shore podjetja so bila uporabljena tudi pri privatizaciji nekaterih podjetij iz znanih 24 primerov spornih privatizacij in poslovanja podjetij. Prevzem delnic v Luki Beograd in trgovinski verigi C market, pa tudi prodaja deleža v podjetju Večernje novosti, je med drugim potekala tudi preko nekaterih of-shore podjetij iz Lihtenštajna in Cipra. Nekatere od teh primerov trenutno preiskuje tožilstvo za organizirani kriminal.

CINS je leta 2011. objavil raziskavo o skrivnem lastništvu Miroslava Miškovića v Univerzal banki Beograd, ki je bila v tistem času edina od 33 bank v Srbiji, v katerih noben lastnik ni imel več kot 4,9 odstotka deleža. Ta nenavadna struktura je bila posledica Zakona o bankah, po katerem mora podjetje, da bi imelo več kot 5 odstotkov lastništva v banki, Narodni banki Srbije predložiti podatke o končnem lastniku.

V primeru Univerzal banke so bila podjetja s Cipra, Britanskih Deviških otokov in Belizeja medsebojno povezana in so poslovala z Miškovićevim ciprskim holdingom Hemslade Trade Limited. Konec leta 2011. so se štiri of-shore podjetja odpovedala glasovalnim pravicam v banki, potem ko se je eden od delničarjev banke, sklicujoč se na raziskavo CINS-a, pritožil Komisiji za vrednostne papirje glede povezanih podjetij v lasti banke.

Končno, sredi leta 2012. je Narodna banka Srbije sprožila postopek nadzora nad poslovanjem Univerzal banke, da bi ji leta 2014. odvzela dovoljenje za delo, nakar je banka šla v stečaj.