V saboru Hrvaške je potekalo spominsko srečanje: čustven nagovor preživele žrtve, katere oče je bil ubit v genocidu v Srebrenici

(Patria) - V hrvaškem saboru poteka spominska slovesnost ob 29. obletnici genocida v Srebrenici, ena od govornic pa je tudi Esnefa Smajlović - Muhić, preživela genocid.

V čustvenem nagovoru je opisala, kaj je doživela njena družina in sovaščani v tistem usodnem obdobju.

»Moj oče je bil ubit v genocidu. Jaz sem preživela žrtev genocida. Kako govoriti o genocidu, če ne preko tistih, ki so imeli srečo, da so preživeli genocid. Genocid ni bil samo julija 1995., bil je tudi nad bošnjaškimi civilisti leta 1992., 1993. in 1994. Živela sem v skromni bošnjaški družini. Srednjo šolo sem končala leta 1991., oče je imel zame velike načrte. Oče je imel primarni cilj, da končam fakulteto,« je dejala na začetku nagovora Smajlović – Muhić.

Kot najstnica je upala na svetlo prihodnost.

»Ko se je začela agresija na BiH, sem kot 19-letno dekle močno pričakovala svetlo prihodnost. Nenadoma se je pojavilo morje teme, vojna. Vojna, ki je prekinila moje sanje. Ločila je družino, ki je živela sanje. Vsaka generacija ima svoja preizkušnje. Mnoga življenja so bila nasilno prekinjena v obdobju agresije 1992 – 1995. Težko je obuditi preteklost in se soočiti z njo.«

Nadalje, pripoveduje Esnefa Smajlović – Muhić, je nastopilo obdobje lakote, trpljenja in smrti.

»Od začetka agresije je ogroženo vse, celo najdragocenejše, življenje. Poleg lakote se je zgodilo tudi soočenje s smrtjo mojih najbližjih. Smrt je sledila ena za drugo. Moj mož je bil januarja 1993. hudo ranjen, takrat je imel 24 let. Stopil je v obrambo družine, naroda in domovine.«

Po tem je bil ranjen njen brat Emir.

»Ranjen je bil moj brat Emir, ki ni imel polnih 18 let. Nikoli ne morem pozabiti našega zadnjega srečanja v vojaški bolnišnici v Srebrenici, ležal je na postelji v krvavih povojih. Ko sva se pozdravila, so mu iz kotička očesa potekle solze. Nemogoče je pozabiti vonj krvi v vojaški bolnišnici v Srebrenici. Zadnji stisk roke in očev objem si še vedno pamtim, takrat sem ga zadnjič videla.«

Nato so jih premestili v Tuzlo.

»29. marca so mojega moža, mene in nekaj ranjenih prepeljali v Tuzlo, večkrat so streljali na nas. Gospodar je dal, da smo na lokacijo prispeli živi. 14 dni po mojem prihodu v Tuzlo so ranjence iz Srebrenice premestili v Tuzlo na zdravljenje, med njimi tudi mojega brata Emirja. Po našem odhodu je bila Srebrenica razglašena za demilitarizirano območje. Naše želje in načrti so bili, da se vrnemo v Srebrenico.«

»Sanjarila sem, kdaj bom objela očeta, mamo in brata. Življenje je teklo tudi v vojnih razmerah. 6. marca 1994. sem postala mati, rodila sem prvega otroka, hčerko Zemiro. Moj oče nikoli ni spoznal svoje vnukinje. Počasno je tekel opravek od ranjevanja mojega moža in v tem je prišel julij 1995., ko je moj narod umiral, izginjal na očeh celega sveta,« je v čustvenem nagovoru povedala Smajlović – Muhić.

»Krik in klic mojega naroda niso slišala gluha ušesa sveta.

Moj 45. rojstni dan je imel simboliko, ker je bil moj oče Omer ubit v genocidu pri 45 letih. Moj oče je bil zelo pomembna oseba v mojem življenju,« je dejala.

V saboru Hrvaške je bil izveden Srebreniški inferno, s čimer se je zaključilo spominsko srečanje.