V politiki potrebujemo najboljše in najbolj poštene med nami

Mr.sci Adis Arapović, politolog, vodja projekta v CCI, na svoj poseben način komentira napovedi sprememb volilne zakonodaje, pomanjkljivosti volilnega procesa, hkrati pa govori o politični dvoličnosti, o razlogih za popolno neodgovornost, lakrdiji v novem Zakonu o financiranju strank, o tem, kaj nas drži ujetih 20 let v nerešenem stanju. Arapović, za razliko od večine drugih, na vsak najmanjši dvom ponuja tudi predloge za rešitve in kaže izhode iz tega stanja.

Patria: Imeli ste prav, ko ste nedavno dejali, da morajo lokalne volitve potekati naslednje leto. Čeprav gre za ustavne določbe, so naši politični voditelji že začeli samozavestno govoriti o preložitvi volitev do leta 2018. To je bilo tragično neznanje in aroganca ljudi, ki predstavljajo to državo. Eden od njih je celo dejal, da se pogajajo o preložitvi volitev. Zakaj ni bilo odziva tistih, ki so dolžni ščititi ustavni red in zakone te države?

Arapović: Mislim, da je bil poskus vsiljevanja ideje o preložitvi lokalnih volitev metanje peska v oči, poceni poskus taktičnega manevra in tipanje javnega mnenja. Še vedno ni resne grožnje ustavnemu redu in demokratičnemu sistemu, saj je ta nedorečena, amaterska in politkantska ideja brez velikega napora mogoče izpodbijati tako v strokovni debati kot pred Ustavnim sodiščem.

Da povzamem svoje prejšnje stališče o tem. Ne more se retroaktivno podaljšati politični mandat, ki je z ustavo omejen na 4 leta, samo zato, ker naj bi se oblasti posvetile reformam, zato bi ukinile volitve. Ne more tobožnji prihranek pri neizvedbi volitev nekoga oprostitev odgovornosti volivcem. Po tej retrogradni boljševiški logiki bi lahko vsem politikom mandate podaljšali ne za dve, ampak za 20 let. Prihranki bi bili veliko večji in ne bi bilo predvolilnih kampanj dve desetletji, zato bi se lahko delalo, kar komur je volja, brez tveganja, da se na volitvah izgubi moč in privilegiji. Če ni bilo nobene reakcije PIC-a, OHR-a ali CIK-a, verjetno mislite nanje, so verjetno tudi sami ocenili, da je to strel v prazno.

Patria: Branko Petrić, predsednik medresorske delovne skupine za spremembo volilne zakonodaje, priznava, da je sprememba volilnega zakona težko izvedljiva v kratkem času, da ne bo mogoče resnejše spremembe volilnega zakona, ker gre za spremembo ustave, zakonov in občinskih statutov. Kljub temu je napovedal, da je ena možna sprememba na lokalnih volitvah povečanje cenzusa s treh na pet odstotkov in strankarskega cenzusa na 10 odstotkov. Zakaj je možna ena sprememba, druga pa ne? Ste za kakšne delne spremembe ali za popolne spremembe volilnega zakona BiH?

Arapović: Že nekaj let zagovarjam sprejetje popolnoma novega volilnega zakona, vključno s popravki ustavnih določb, ki so del volilnega sistema. Nesmiselne so kozmetične spremembe, saj večinoma koristijo večjim in vladajočim političnim strankam, ki v zadnjih 10 letih, razen t.i. ženskih kvot, niso dovolile nobenih bistvenih izboljšav volilnega sistema, ampak ravno nasprotno – ali so poskušale ali so uspele razvrednotiti dobre rešitve v prid partikularnih strankarskih ali osebnih interesov, zato že nekaj volilnih ciklusov živimo pod nelegalnimi in/ali nelegitimnimi vladami.

Na primer, v Svetu ministrov ni drugih, čeprav ustava pravi, da morajo biti! Vladi entitete RS se zaračunava politična korupcija pri lastnem imenovanju. Zvezna vlada krši ustavo s politično silo, zakone pa spreminja, da bi jih uskladila z uredbami, kar je nezaslišana diktatorska praksa. Najboljši primer za zgornjo trditev je razlastitev CIK s strani novega Zakona o nasprotju interesov, po katerem naj bi nekakšna parlamentarna politična komisija ugotavljala nasprotje interesov pri svojih strankarskih kolegih ali vodjih, ki jim je mimogrede v strankarski hierarhiji služila.

Zakon o financiranju političnih strank je še en dokaz neodgovorne lakrdije.

Zakaj financiramo stranke iz proračuna, ko vemo, da so prav one največji generator politične korupcije in korupcije velikih številk? Dvadeset milijonov mark letno, kolikor se vrže v strankarske brezna brez dna, bi znatno dvignilo življenjski standard upokojencev ali porodnic. Zanje ni denarja, je pa za stranke, ker o tem odločajo stranke.

Ista matrica je v veljavi tudi pri reformi volilnega zakona. Tiste reforme, ki ne ustrezajo vladajoči večini, bodo razglašene za slabe ali neizvedljive ali drage ali likvidirane zaradi pomanjkanja „politične volje“, kar je univerzalna oprostitev vseh za vse. Zato pozivam EU, naj reformo volilnega sistema razglasi za politično prednostno nalogo prvega reda, saj si ne morem predstavljati obravnave vloge kandidatke s tako diskriminatorno ustavo in volilnim zakonom, ki spodbuja apartmajd, korupcijo, politične krize...

Patria: Kaj v takšnih političnih odnosih pomeni povečanje cenzusa na pet odstotkov? Zdi se mi, da so se nekoč poskušali omejiti ogromno moč nacionalnih strank z možnostjo sodelovanja več manjših strank pri oblikovanju oblasti. Jutri bi lahko dobili popolnoma „nacionalizirane“ stranke v parlamentih. Bojim se, da bi s tem predstavniški domovi postali podvojeni, le posredno izvoljeni domovi narodov.

Arapović: Povečanje cenzusa na 5 % je skriti instrument prehoda s proporcionalnega na večinski volilni model. Ali večinski ali proporcionalni model je temeljna in prva značilnost vsakega volilnega sistema. Nižji cenzus pomeni več pluralizma in kakovostnejšo proporcionalnost, s tem pa legitimnost. Višji cenzus pomeni blokovsko politično ponudbo in premikanje proti večinskemu sistemu razdelitve mandatov, česar ne preferira nobena kompleksna in multietnična država na svetu. Zato je to kontroverzno vprašanje in nosi več dobrih in več slabih scenarijev. Če bi se to uporabilo na lokalnih volitvah, bi zelo malo ali nič npr. Bošnjakov osvojilo mandat v skupščinah občin v entiteti RS, s čimer bi se politično dokončalo etnično čiščenje.

Tako se lahko npr. zagotovijo „ustavne kvote“ v lokalnih parlamentih, kot obstajajo za sodelovanje narodnih manjšin. To je potem prostor za multietnične liste pri vseh strankah, zato te kvote strukturno kršijo monoetnično volilno paradigmo.

Na višjih ravneh bo dvig cenzusa na 5 % neizogibno vodil k ukrepanju politične scene in zelo verjetno dvostrankarskih ali bipolarnih blokov v RS, znotraj večinsko bošnjaškega ozemlja, ter absolutne prevlade HDZ na večinsko hrvaškem ozemlju.

Komu torej ustreza dvig cenzusa? Izključno strankam, okoli katerih se bodo oblikovali ti bloki, to so SNSD, SDS, SDA in HDZ, ter v perspektivi SDP. Vsi ostali bodo morali sprejeti vlogo satelita, ki bo prej ali slej asimiliran ali bo izginil s politične scene, do pojava politične alternative.

Vendar pa je druga skrajnost popolnoma nefunkcionalna ali skrajno nestabilna kantonalna skupščina, kratkotrajne vlade, prevladovanje osebnih in mikrostrankarskih interesov nad javnim interesom itd. Povečanje cenzusa bo nujno vodilo tudi k programski in ideološki profilaciji strank, nato pa predvolilnih koalicij z matično stranko v sredini, zato bodo po dveh desetletjih volivci začeli voliti ideologijo, vrednote in program, namesto sedanjega „ničesar“.

Patria: Kdo je član te medresorske skupine za spremembo volilnega zakona? Kdo je vključen v razprave o spremembah volilnega zakona? Kakšno javno razpravo bi želeli videti glede vprašanj sprememb volilnega zakona BiH?

Arapović: Volilni zakon je po ustavi temelj demokratičnega reda. Njegovo vsebino zato ne more diskrecijsko določiti ne nekakšna ad-hoc delovna skupina, sestavljena iz po treh članov iz vsakega doma parlamenta, Sveta ministrov in CIK, ne trenutna politična večina v državnem parlamentu. Ta zakon mora biti plod širšega družbenega konsenza, pozicije in opozicije, levice in desnice, ob upoštevanju stališč strokovne javnosti, civilne družbe in volilne administracije. Zakaj ne bi na referendumu odločali o kritičnih točkah novega volilnega zakona ali njegovih ustavnih elementih? Zakaj se stranke izogibajo neposredne demokracije o ključnih vprašanjih za državo in narod? Kje je možnost kardinalne napake ali manipulacije večja – ko o zakonu odloča 30 ljudi v parlamentu ali 3 milijone državljanov? Na reformi volilnega sistema se bo dokazovala demokratična zrelost in politični napredek, tako političnih akterjev kot družbe kot celote.

Patria: Kako izvesti Odločbo iz Strasbourga „Sejdić – Finci“? Tu se predvidevajo tudi odgovori rešenih apelacij „Pilav“ in „Zornić“. Obstaja možnost, da se v volilnem procesu loči kolektivno od državljanskega? Kako končno premagati stalno nasprotovanje našega volilnega procesa s konvencijami o človekovih pravicah.

Arapović: Najprej, ne mislim, da je treba ločiti kolektivno od individualnega, ampak ravno nasprotno – integrirati in uravnotežiti delež enega in drugega načela. Poskus, da eno prevlada nad drugim, nas drži ujetih 20 let. Ne more biti prevlade nobenega načela, da bi to trajalo in prineslo dobro.

Ni napredne družbe in države na svetu, posebej v Evropi, kjer bi bila individualna pravica podrejena abstraktnim, manipulativnim kolektivnim pravicam. To je ključna značilnost diktatur, fašizmov in komunizmov, z vsemi njihovimi sodobnimi derivati. Kdor slepo vztraja pri kolektivizaciji, je prikriti komunist ali fašist, z osebnimi interesi pred vsem.

Kje je izhod? Zgornji domovi parlamentov so ključna mesta zaščite kolektivnih interesov po svetu. Na drugi strani je popolna zaščita človekovih in političnih pravic, kar je sestavni del tudi naše ustave, recept za vzpostavitev meja individualnih pravic. Vitalni nacionalni interesi morajo biti modelirani, oživljeni, precizirani, zmanjšani in dani v suvereno zaščito okrepljenim in legitimnim Domovom narodov ali podobnim telesom na vseh ravneh, če je treba do občinskega, vendar na način, da se ukvarjajo samo s kritičnimi vprašanji, ne pa z vsakim zakonom in odločbo, ki pride v parlament.

Ne more Dom narodov biti vzporedni Predstavniški dom z enakimi pristojnostmi, plus, etničnim vetom. Vsa ostala politična telesa morajo biti na volilnem trgu in se zapolnjevati tako, da imajo vsi državljani enako aktivno in pasivno volilno pravico, brez zmanjšanja na podlagi narodne ali teritorialne pripadnosti.

Patria: Predlagajo se polzaprte liste za povečanje spolne enakosti na volitvah. Človek se vpraša, kaj pa kompenzacijske liste, ali niso mogle imeti tega namena? Kakšna je sploh usoda kompenzacijskih list v spremembah volilnega zakona BiH, ali se je o tem vprašanju govorilo?

Arapović: To so dejansko blokirane polzaprte liste, kjer se volivcem ne daje možnost preferenčnega glasovanja, torej se odpravlja možnost, da nekdo z nižjega mesta na listi po volji volivcev dobi največ glasov in je izvoljen. Spolna enakost je prebusten in lažen argument za resnično ambicijo vrhov strank, da ukinejo preferenčno glasovanje, ki jim je v napoto, ker državljani izbirajo, koga menijo za dobrega, ne pa koga jim stranke ponudijo. Da, zastopanost žensk se lahko zagotovi po obstoječem modelu, tudi preko kompenzacijskih list, ki so dejansko lahko dodatne ženske liste.

Prav tako se lahko predpiše obvezna „ženska kvota“ v parlamentih, zato bi ne glede na osvojeno število glasov na vsak drugi ali tretji osvojeni mandat morala priti ena ženska s strankarske liste. S tem bi stranke imele enako število mandatov, pa tudi obvezen broj žensk v parlamentih. Torej, zapiranje list ne poskušajo zaradi žensk, ampak zaradi politične pohlepa vrhov strank, da bi mandate dobili izključno lojalni kadri, brez nujne legitimnosti pri volilnem telesu. Konkurenca, tekmovanje, odličnost, plemenitost, pridobivanje volilnega telesa z lastno kakovostjo, bi bilo potopljeno z agresivnim političnim marketingom, ki bi likvidiral najboljše kandidate v korist partijskih vojakov.

Patria: Kako rešiti Mostar tega stanja popolne segregacije in absolutne diskriminacije dveh od treh narodov? Kako dati prebivalcem Brčkega pravice za zgornje domove, kakršne imajo tudi druge lokalne ravni?

Arapović: Ko se spremeni kakovost političnega predstavljanja teh diskriminiranih narodov, se bo rešilo tudi vprašanje Mostarja. Ne vidim velikega nezadovoljstva s trenutnim stanjem v Mostarju pri političnih predstavnikih. Kot da vsem ustreza kontroliran kaos. Kot da so se tudi ljudje sprijaznili z neredom kot normalnim stanjem. Ko prenehamo pristajati na nered, nereda ne bo več. Principielno, ne morete na eni ravni, kjer ste manjšina, zagovarjati decentralizacijo, na drugi, kjer ste večina, centralizacijo, ne glede na to, ali se predstavljate kot eden od voditeljev Bošnjakov ali Hrvatov. Torej, vse, kar imajo eni na višji ravni, morajo imeti drugi na nižji. Moramo tekmovati v človečnosti, v zaščiti šibkejšega pred močnejšim, zato ne bo ne večinskega odločanja ne prevlade, ker oboje dolgoročno prinaša samo škodo.

Pri reformah ustave in volilnega sistema, volivcem iz Brčkega s federalnim državljanstvom se lahko zagotovi politično predstavljanje bodisi preko tuzlanske ali posavske kantonalne skupščine, kar je težje normirati, ali neposredno preko zagotovljenih mest v federalnem Domu narodov, s tem pa posredno tudi v državnem.

Patria: Če bodo možne samo delne spremembe volilnega zakona BiH, kot napoveduje Petrić, kaj so lahko prednostne spremembe? Je to, za začetek, zamenljivost kadrov, razpustitev in odpoklic z vseh izvoljenih funkcij. Verjamem, da bi te možnosti lahko okrepile institucije, odgovornost in delo izvoljenih.

Arapović: Da, uvedba instituta izrednih volitev za vse neposredno izvoljene organe na splošnih volitvah smatram prednostno nalogo prvega reda. Preciziranje postopkov, skrajšanje rokov za izvedbo volilnih rezultatov in izredne volitve kot instrument politične deblokade in sankcioniranja politične neodgovornosti bi iz temeljev pretresle uveljavljen establišment, ki se zaveda, da med dvema volitvama skorajda ni sankcij za storjeno ali narejeno. Prav tako bi z uvedbo elektronskega glasovanja ali vsaj štetja lističev rešili skoraj vse probleme z manipulacijami v volilnih odborih, rezultati volitev bi bili znani isto noč, ko so bili izvedeni, zaupanje državljanov v volilni proces pa bi dvignilo tudi stopnjo udeležbe, kar je temelj napredka in odsev resnične in večinske volje državljanov v politične institucije.

Patria: Ali lahko sploh dobimo s takšnimi političnimi in drugimi odnosi kakršne koli demokratične spremembe? Namreč, ta sistem bolj spominja na skupino segregacijskih konstrukcij. Najmanj na tisto, za kar se lažno predstavlja: na spontani kaos zaradi neznanja v demokratičnih procesih.

Arapović: Tako je. Brez teh nekaj bistvenih sprememb, o katerih sem govoril, bo ta država še naprej neuspešna in verjetno trajno ogrožena politična abstrakcija. Nov volilni sistem mora okrepiti institucije, vladavino zakona in zaščito človekovih pravic. Preveč se je koncentriralo moč znotraj političnih strank, posameznikov, ki jih vodijo, ter drugih, ki so s temi posamezniki poslovno povezani. Neenakosti in krivice rastejo, kar neizogibno vodi v socialno, nato pa v politično destabilizacijo in zlom nakaradne in nepoštene ureditve. Klanovska partitokracija mora biti premagana z demokratizacijo in meritokracijo. Najboljši in najbolj pošteni med nami morajo postati politična alternativa bodisi v obstoječih ali v novih strankah. Dve desetletji gojimo kulturo nedejavnosti, podpovprečnosti, korupcije, klientelizma. Ko se bomo moralno očistili, politično opismenili in patriotsko opogumili, bomo izstopili iz lastne srednjeveške teme.