V nedeljo 28. obletnica smrti Alije Nametaka

Alija Nametak je bil eden najvidnejših bosansko-hercegovskih pisateljev sredi 20. stoletja, čigar dela so globoko vtisnjena v kulturo države vse do danes, piše bosansko-hercegovska tiskovna agencija Patria (NAP). 

Nametak se je rodil 6. marca 1906 v Mostarju ali mestu luči, kot so mnogi pisatelji opisali hercegovski biser. Tam je končal mekteb, osnovno šolo in gimnazijo, študij književnosti takratnega srbohrvaškega jezika ter francoščine in ruščine pa je zaključil na Filozofski fakulteti v Zagrebu, po čemer se je s 23 leti preselil v Sarajevo, kjer je začel delati kot sodelavec "Novog Behara", nekaj kasneje pa tudi kot profesor na več srednjih šolah.

Leta 1945 je bil Nametak obsojen na zaporno kazen 15 let zaradi sodelovanja v sarajevskem književnem in kulturnem življenju med NDH (odslužil devet let). Po izhodu iz zapora je delal kot sodelavec Inštituta za preučevanje folklora v Sarajevu, nato je bil knjižničar na Glasbeni akademiji do upokojitve leta 1973.

Z literarnim delom se je Nametak začel ukvarjati v rani mladosti, najprej z objavljanjem narodnih zgodb in pesmi bosansko-hercegovskih muslimanov, nato pa je kot študent začel pisati novele in povesti ter jih objavljati v književnih revijah v Zagrebu.

Po prihodu v Sarajevo je pisal v "Novom Beharu", "Kalendaru Narodne uzdanice", "Glasniku Islamske vjerske zajednice" ter v številnih drugih revijah in časopisih tistega časa. Objavil je več zbirk povesti, novel, potopisov ter nekaj zbirk ljudskega ustvarjanja: narodne epske in lirske pesmi ter narodne zgodbe iz Bosne in Hercegovine.

Umrl je 8. novembra 1987 v Sarajevu.

Nekatera dela Alije Nametaka so: Bajram žrtava (Zagreb, 1931.), Dobri Bošnjani (Zagreb, 1937.), Ramazanske priče (Sarajevo, 1941.), Za obraz (Zagreb, 1942.), Mladić u prirodi (Sarajevo, 1943.), Dan i sunce (Zagreb, 1944.), Abdullahpaša u kasabi (Sarajevo, 1945.), Trava zaboravka (Zagreb, 1966.), Tuturuza i šeh Meco (Zagreb, 1978.), Sarajevski nekrologij (Zürich, 1994.)