V Mostarju se je vse začelo leta '91, četrt stoletja kasneje se bo tam ponovno odločalo o usodi BiH

V Mostarju se je vse začelo, v Mostarju se bo, kot kažejo stvari, tudi vse končalo, ko gre za usodo BiH.

Mesto ob Neretvi je bilo izjemno pomembno za prihodnost in obrambo Republike Bosne in Hercegovine (takrat še v sestavi okrnjene Jugoslavije), tako 19. septembra 1991, ko so v Mostar prišli prvi „glasniki vojne“, srbski in črnogorski rezervisti JLA, kot danes, piše novinarska agencija Patria. 

Pred 25 leti naj bi zaradi zagotavljanja letališča v Mostar in Hercegovino prišlo več kot 5.000 rezervistov, pripadnikov titogradskega in užičkega korpusa agresorske JLA. Kmalu zatem so zasedli položaje na hribih okoli Mostarja in letališča, pripraveč oblegovanja mesta, ki se bo začelo spomladi 1992.

Danes, četrt stoletja kasneje, je Mostar ponovno mesto, kjer se odloča o vprašanju usode obstoja države Bosne in Hercegovine. Mostar je mesto, za katerega si Čović želi, da bi bil „hrvaško prestolno mesto“ (takšno ga že doživlja), Izetbegović pa si ga želi enotnega in nedeljivega, v katerem noben narod ne bo večinsko obvladovan.

Dogovora med Bakirom Izetbegovićem in Draganom Čovićem, oziroma med politikama HDZ in SDA, ni. Njihova stališča o tem, kako naj se izvoli zakonodajna oblast in župan, ter zlasti o statusni ureditvi mesta, se razlikujejo.

Ameriška veleposlanica Maureen Cormack je 21. julija v vlogi mediatorke poskušala voditelje HDZ in SDA ter njunega koalicijskega partnerja SBB Fahrudina Radončića dobrohotno prepričati, da morajo najti skupno rešitev za Mostar, saj je evropski precedens, da osem let niso potekale volitve v eni lokalni skupnosti.

Trosedni pogovor v sarajevski rezidenci se je končal brez dogovora.

Ofenzivno sta nato 2. avgusta nastopila veleposlanica Cormack in njen britanski kolega Edward Ferguson, ki sta neposredno pokazala s prstom na krivce za nerešeno usodo mesta ob Neretvi – za kaos sta kriva HDZ BiH in SDA.

– HDZ BiH in SDA sta najbolj odgovorna za kaos, v katerem se Mostar trenutno nahaja. Na HDZ BiH in SDA je primarna odgovornost, da najdeta rešitev. Kot vam je dobro znano, predsednik Čović pravi, da ostaja zavezan in optimističen glede doseganja rešitve. Vendar smo med nedavnimi pogajanji videli, kako nenehno zavrača vsa prizadevanja za doseganje kompromisa.

Predsednik Izetbegović pravi, da je pesimističen; ne more premostiti političnih ovir na lokalni ravni. Vendar sta na čelu svojih strank in njuno delo je, da ti stranki vodita.

Mesto, ki bi moralo biti vir ponosa za vse državljane te države, dejansko škoduje ugledu Bosne in Hercegovine kot moderne, demokratične države. Državljani Mostarja niso volili na volitvah 2012, resno pa jim grozi enak scenarij tudi letos. Mostar že vrsto let nima funkcionalnega mestnega sveta, kar se vidi na zanemarjenih javnih prostorih, zgradbah, na katerih so še vedno vidne vojne škode, podjetjih, ki težko poslujejo, in v odsotnosti naložb, je opozoril vplivni veleposlaniški dvojec.

Vsi so resno vzeli ta sporočila, razen Čovića, pa tudi SDA.

Dva dni kasneje (4. avgust) je dejal, da je čas za dogovor o volitvah v Mostarju potekel in da so bili vsi roki zamujeni.

– Bojim se, da smo zapravili čas. Naš zadnji poskus srečanja bi moral biti včeraj ali predvčerajšnjim, da bi se lahko dogovorili in prosili Parlament BiH za posebno sejo o Mostarju. Zaradi dogajanja čez vikend je vse padlo v vodo – je izjavil Čović.

Povedal je, da je bil dogovor HDZ in SDA o Mostarju skoraj končan.

– Potem vedno pride kakšen nov dodatek in vse vrne na začetek. Imam občutek, da je nekomu v interesu, da se volitve v Mostarju ne zgodijo 2. oktobra, je dejal Čović.

Kdo je ta nekdo? Odgovor je dal Izetbegović v svojem zadnjem nastopu pred nekaj dnevi.

In ob imenovanju krivca, končno potrdil, da so Bošnjaki v preteklih letih v mestu ob Neretvi nenehno delali ustupke hrvaški strani (dajali so jim vse, kar so zahtevali), kar je na koncu tudi povzročilo Čovićevo stališče, da je vprašanje Mostarja zanj rešeno in da je to „hrvaško prestolno mesto“.

Poleg tega, da je župan Mostarja Hrvat od leta 2004, čeprav je bil po medstrankarskem sporazumu, podpisanem istega leta, na zadnjih volitvah leta 2008, prvi mož Bošnjak, je celotno pravosodje in policijske strukture v HNK SDA predala v roke HDZ BiH. Ta nevaren politični (ne)premišljen potez Izetbegović ni omenjal v svojem intervjuju, ko je govoril o Mostarju.

 

– Rešili bi to krizo, če bi bilo stališče HDZ nekoliko mehkejše. Potrebno je preprosto narediti analizo položaja Bošnjakov in Hrvatov pred desetimi leti v odnosu do Mostarja in videti, koliko ustupkov je bošnjaška stran bila sposobna narediti, koliko korakov so naredili proti nekakšni srednji rešitvi.

In že zdavnaj so prešli to sredino in gredo naprej proti tistemu, kar Hrvati zahtevajo. Tako da mislim, da bi Čović tu lahko naredil več, da bi se to stališče omililo, saj je med drugim obstajalo nekaj predlogov, da bi ob definiranju Statuta Mostarja, ki bi šel naproti nekaterim stališčem Bošnjakov, poskušali bošnjaško stran prepričati s strani tujcev, prijateljev, da sprejme princip en človek en glas.

To je bil predlog HDZ pred petimi leti. HDZ, očitno, celo takšna stvar je v tem trenutku nesprejemljiva. Torej, nedvoumno zahtevajo neko dominacijo, pravzaprav zagotovitev dominantnega položaja Hrvatov v Mostarju – navaja Izetbegović.

Sporoča, da je v Mostarju okoli 47 odstotkov Hrvatov, med 43 in 44 odstotkov Bošnjakov, kjer sta ta dva naroda skoraj uravnotežena, ter da se ne sme pozabiti na položaj Srbov.

– Morate imeti neke rotacije, neke ravnotežja, neka deljenja oblasti, neke dvojne podpise, če želite, da eden od teh dveh narodov, in to so lahko jutri tudi Bošnjaki, ne zavlada nad drugim. Tu pričakujem bolj elastičen pristop Dragana Čovića in HDZ – je sporočil Izetbegović.

Sedaj, 12 let po tem, ko sta HDZ BiH in SDA podpisala sporazum, v katerem se med drugim omenjata rotaciji in ravnotežja ter delitev oblasti, je predsednik SDA prvič javno spregovoril o tem.

Vso obdobje mostarske krize, ki traja osem let, obe stranki zavajata javnost, da sta na pragu rešitve problema. Žogica krivde se premetava iz ene politične dvorišče v drugo. Niti pritisk prijateljev, tujih diplomatov ni pomagal, da bi Izetbegović in Čović končno rešila to vprašanje, od katerega je odvisna usoda celotne države.

Mostarske vladajoče elite (lokalne seveda) bodo ohranile takšno stanje, dokler jim bo ustrezalo. To gre na roko strankarskim šefom in centralam, ter občasno nase preložijo odgovornost za izostanek dogovora.

Izetbegović je sicer pred dnevi prvič priznal, da so Bošnjaki nenehno delali ustupke Hrvatom (beri SDA HDZ-ju op.a.), le nejasno ostaja, zakaj je bilo to storjeno.

SDA se je leta 2004 zlahka odpovedala Mostarju, čeprav je od takrat do leta 2012 imela v mestnem svetu dovolj glasov za izvolitev župana, pa tudi za izglasovanje izvedbe sporazuma, podpisanega pred 12 leti.

HDZ je maksimalno izkoristil vse, kar je bilo podpisano, celo več od tega. Na primer, ko je bil leta 2008 izvoljen Bošnjak za župana, so svetniki SDA glasovali za Ljuba Bešlića, ki je še danes na tem položaju.

To ni bila nečija volja ali želja, temveč obveznost iz sporazuma iz leta 2004, s katerim je bil vzpostavljen princip rotacije. Že osem let je Bešlić absolutni vladar mesta ob Neretvi, v prevodu pa „hrvaškim prestolnim mestom“ vlada Čović.

Predstavniki opozicijskih strank SDP BiH, DF, HDZ 1990, SBiH, NS-Mostar so prejšnji teden imeli javno tribuno „Mostar – mesto brez volitev“. Sporočili so, da morajo volitve potekati – ali naj visoki predstavnik s svojimi pooblastili vsili odločitev o izvedbi volitev, ali naj Parlament BiH v nujni proceduri sprejme spremembe volilnega zakona BiH, s katerimi bi po osmih letih Mostarcem omogočili glasovanje. Kot zadnjo možnost so navedli izhod državljanov na ulice.

Mostarska kriza še vedno traja. V Mostarju se je vse začelo pred četrt stoletja, kdaj in kako se bo končalo zdaj, ni znano. Politični položaji vladajočih strank SDA in HDZ, ki držita to mesto in njegove državljane kot talce, so okosteneli.

Mostar so „obkolili“ tako kot srbsko-črnogorski rezervisti septembra 1991. Mostar in Mostarčani so se takrat uspeli braniti. Obrambljena in ohranjena je bila tudi suverena in nedeljiva BiH.

Leto je 2016. Usoda mesta ob Neretvi in države Bosne in Hercegovine, okoli katere sosedi Hrvaška in Srbija rožljata z orožjem, v manjšem bh. entitetu pa se pripravlja referendum, ki lahko to državo zelo lahko popelje v anarhijo, je negotova.

Vstopamo v turbulentno obdobje, v katerem je nehvaležno napovedovati končni izid. V Mostarju se je začelo, v Mostarju se bo tudi končalo.