V imenu očeta in sina Tuđmana: V žepu umorjenega mudžahedina prepustnica s podpisom Šuška

To, kar se zdaj dogaja po Evropi, se je dogajalo v BiH v devetdesetih letih. To je bil začetek današnjega islamskega terorizma, piše Miroslav Tuđman, kot avtor knjige “Druga stran Rubikona – Politična strategija Alije Izetbegovića”, ki bo predstavljena v Zagrebu v začetku septembra. 

Človek se vpraša o absurdu: Pred natanko 14 leti je umrl Alija Izetbegović. Kakšni so motivi Miroslava Tuđmana, da se ukvarja s politično strategijo Izetbegovića? Seveda gre za devet sodb Haškega sodišča za agresijo Republike Hrvaške na Bosno in Hercegovino, pet prvostopenjskih in štiri drugostopenjske. Očitno je, da Haško sodišče ne bo moglo proti golim dejstvom in jasnim dokazom niti v drugostopenjski sodbi Prliću in skupini za Združeni zločinski podvig. 

Največji del dokazov te agresije na BiH je prišel iz kabineta prvega hrvaškega predsednika Franje Tuđmana, tam, kjer se je ustvarjala politična strategija zločina proti Bosni in Hercegovini ter Bošnjakom. Ostalo je bilo pobrano s terena. To je bil krvavi pir Franje Tuđmana, ki je odnesel desettisoče nedolžnih življenj. Vse to danes Miroslav Tuđman poskuša zbrisati z islamofobičnimi obtožbami. Torej, Bosna in Hercegovina in njen večinski narod lahko slutijo, kako se nekatere klevete iz Evrope znajo podtikati horskega. 

Po vztrajni hrvaški predsednici Kolindi Grabar-Kitarović so z variacijo na isto temo proti Bosni in Hercegovini krenili tudi avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz in češki predsednik Miloš Zeman. Na nek način sta ta dva ugledna državnika pristala biti „navadna uvodničarja“ za promocijo knjige Miroslava Tuđmana. Tudi ugledna državnika bi delovala proti častnemu Haškemu sodišču. Ne gre samo za nevidene pritiske na Bosno in Hercegovino, iz hodnikov Haškega sodišča prihajajo novice o strašnih pritiskih na sodnike v zadevi proti Prliću in njegovi skupini, prvostopenjsko obsojeni za združeni zločinski podvig.  V tem ZPZ je eden od obtoženih tudi oče Miroslava – Franjo Tuđman. 

Torej, tu je motiv sina, da se 14 let po Izetbegovićevi smrti nekdo ukvarja z njegovo politično (slišiš politično) strategijo. 

Ko je pred natanko desetimi leti pred Sodiščem pričal A.M., bolničar iz Travnika, so se razkrila nekatera dejstva o teh t. i. islamskih prostovoljcih v BiH. Ker se je eden od njih znašel ranjen na kirurški mizi, so mladeniču rekli, naj pregleda njegove dokumente, da bi odkrili identiteto in vsaj krvno skupino. V žepih tega bojevnika so našli prepustnico s podpisom Gojka Šuška, takratnega vojnega obrambnega ministra Hrvaške. Listek je bil pokazan pred Sodiščem. 

Še trije takšni identični dokumenti z istim podpisom so zagledali luč sveta sredi vojne v BiH. V Bosni so se spraševali, kako mudžahedini prihajajo, ko „niti metek niti pašteta“ leta niso mogli priti iz Hrvaške preko t. i. Herceg-Bosne in ko se je s hrvaškimi enotami bojevalo na vseh stičnih točkah. 

Znotraj teh enot s tujimi islamskimi bojevniki so bila stalna ubijanja. Zahodni mediji so pisali o krvavi noči v vojašnici v Travniku maja 1992, ko je bilo šest ubitih. V medsebojnem streljanju so umrli štirje „mudžahedini“ s tetoviranimi križi po telesu in dva tista domnevno „pravoverneža“. 

Spomladi 1994 so trije bojevniki iz te enote poskušali likvidirati poveljstvo Sedme muslimanske brigade v Zenici, vendar je prisebnost enega od stražarjev rešila poveljnike te enote pred pokolom. Na telesu enega od atentatorjev so bili najdeni krščanski znaki. Spomnimo se ubijalskega pohoda štirih tujih pripadnikov te enote od srednje Bosne do Hrasnice, kjer so bili po težkem boju likvidirani. Desetine je takšnih primerov, tako med vojno kot po njej. Leta 1997 so bili aretirani Lajonel Dimon in Mulud Bugelan zaradi devetih ropov in umora bosanskega policista ter ranitve drugega. Bugelan in

Dimon sta bila pripadnika enote tujih islamskih bojevnikov „mudžahedinov“, čeprav so jih videli, kako se skrivaj opijajo v zeniških kavarnah. 

Ve se, da so prišli sredi spopada Armije BiH in HVO s prepustnicami iz Hrvaške. 

Neki francoski sodnik je prišel v Zenico, da bi jih zaslišal, in zahteval njihovo izročitev Franciji. Pod čudnimi okoliščinami so pobegnili iz Centralnega zapora v Sarajevu. 

Samo tri leta pozneje so svetovni mediji o Lajonelu Dimonu pisali kot o zločincu, pripadniku Al Qaide. Mnogi od teh „obveščevalnih mudžahedinov“ so prihajali s prepustnicami in „strategijo“ naših sosedov.