V imenu očeta

Nikoli nihče ne bo mogel oceniti politične, etične, moralne in kakršne koli druge zamislive škode, ki jo je (muška) afera „Asimagate“ nanela Bošnjakom in muslimanom Bosne in Hercegovine. Del škode bo morda viden na volitvah oktobra letos, drugi del pa oktobra 2022. Vendar niti to ni zanesljiv pokazatelj. Po eni strani, če bi volitve lahko kaj spremenile, nam nikoli ne bi dovolili glasovati, po drugi strani pa... no, za Boga miliga, ali še kdo misli, da so bile doslej kakršne koli volitve reden in verodostojen izraz volje ljudstva?

Politična škoda – ne glede na to, kako in koliko bo morda popravljena s predstavniki in zastopniki – je nepredvidljiva in neskončna: bošnjaški politični predstavniki v svojem nacionalnem korpusu, če so jo doslej sploh imeli, nikoli več ne bodo uživali kakršne koli resnosti, kaj šele verodostojnosti in relevantnosti. Nič več tistega „dodika“ in tistega „čovića“, ki bi s svojim destruktivnim delovanjem lahko dovolj resno zabrisali sramoto, naneseno domnevni bosanskohercegovski politiki največje in najštevilčnejše stranke med Bošnjaki, nič več tistega vitalnega nacionalnega interesa, ki bi bil resno jemljen, nič več tistega bošnjaškega politika, ki ne bi bil izpostavljen posmehu, nič več tistega dejanja ali dogodka, celo virusa – razen vojne! – ki bi zasenčil blamažo, ponižanje in žalitev, naneseno vsakemu vsaj malo častitemu človeku, ne glede na to, ali je Bošnjak ali karkoli drugega.

Etično škodo bo ocenjevala – če jo bo sploh ocenjevala – Islamska skupnost. Ne glede na to, kako moteče in neprijetno je bilo nesmiselno in nepotrebno „selamanje“, je to priklicanje Boga, Vzvišenega, pri kakršnem koli – zdaj se je izkazalo, da je celo odprto kriminalno dejanje – brez dvoma dalo kamen, celo palico v roke – vsem tistim, ki so se kdaj koli upirali kakršni koli, kaj šele tako bahati, nespoštljivi in primitivni religizaciji. In sploh ne bo čudno, če se vsi ti ne združijo proti in pri tem sploh ne pretiravajo ne v verbalni obsodbi ne bodo krivi za kakršno koli politično ali drugo dejanje. Alibi za kakršno koli delovanje jim je prav tako dalo bahato, nespoštljivo in primitivno obnašanje tistih, ki so
nastopali in se izražali bodisi v imenu vere bodisi z verskimi uslužbenci v ozadju. Moralna škoda pa je le sorazmerno primerljiva s tisto, ki jo je s svojimi šovinističnimi objavami na družbenih omrežjih pol-anonimna poslanka v sarajevski kantonalni skupščini povzročila vsem pokritim ženskam.

To zagotovo vedo le pokrite ženske in njihovi najbližji sorodniki. Resnici na ljubo, bošnjaška politična elita se ni kaj prida trudila, da bi se izognila ali preprečila škodo, zlasti v zadnjih petih do sedmih letih. Vzrokov in razlogov za tak razvoj in vrhunec dogajanja je več, kot jih lahko prenese kateri koli novinarski članek. Najblage rečeno nejasni ideološki, neprepričljivi domoljubni, vprašljivi sorodstveno-kadrovski, sumljivi ekonomsko-privatizacijski, prazni egoistično-voditeljski ... politiki je bilo zaman govoriti: sila Boga ne moli, Bog pa sile ne mara!

Nešteto je vprašanj, ki se sama postavljajo; vredno je izpostaviti dve. Prvo je: Ali je resnično vredno, da ne rečem, ali se je izplačalo? Nekaj ljudi se je obogatilo, nekaj več jih je doživelo izpolnitev sanj, da ne živijo „na zemlji“ in „od zemlje“, veliko več jih je kupilo avtomobile in še kaj ... Množica nekaterih, ki se nikoli niso spraševali o ničemer, se sprašuje o „državnih zadevah“, vendar niti to ni pomagalo ... emancipacija se je končala z učenjem zavezovanja kravate; vse ostalo jim je ostalo na ravni izganjanja z nogo iz zadružnega doma. Na žalost jih to ni ne pametilo ne emancipiralo. 

Drugo vprašanje je: Kaj bi na vse to rekel pokojni Alija? 

„Če ni Boga, je vse dovoljeno.“ („Moj beg v svobodo“, 1999.) „Dobrega kristjana bolj cenim kot slabega muslimana. Ne morem braniti nečesa samo zato, ker je muslimansko (a ni islamsko), niti ignorirati kakršnega koli dobrega samo zato, ker je tuje.“ („Moj beg v svobodo“, 1999.) „... kar prihaja, so skrajne neenakosti – imeli boste bogataše, vojne dobičkarje, ki bodo, če uporabim ta tukaj povsem upravičen izraz, izkoriščali navadne ljudi, ki ne bodo imeli dela. In potem, seveda, neizogibna vprašanja pravice in krivice. Torej, vi, ki boste morali voditi ta narod v miru, se dobro pripravite na to! Naj nam je Bog v pomoč.“ (Konvencija SDA v Sarajevu, 25. marec 1994, objavljeno v knjigi 'Čudo bosanskega upora', Izbrani govori, intervjuji, izjave (december 1993 – december 1994)“ „Nihče ne more imeti dveh ali več funkcij, ki po opisu ali svoji naravi zahtevata celodnevno angažiranost (polni delovni čas in stalno zaposlitev).

To je doslej včasih veljalo. Izjema so lahko le univerzitetni profesorji za omejeno število ur. Nihče ne more imeti polne plače za dve funkciji, kar je prav tako veljalo. Posameznik, ki ima (ali ima njegov ožji družinski član) zasebno podjetje, ne more biti na nobeni pomembni državni funkciji. Naj se ukvarja s podjetjem. Ne smemo dovoliti, da so posamezniki v upravnih odborih več podjetij ali ustanov. Prav tako bi bilo koristno, da se v upravne odbore vključijo tudi upokojenci, strokovnjaki s področij, ki imajo čas in izkušnje, da pomagajo izvršnim organom pri proučevanju nekaterih... Treba je preučiti obnašanje direktorjev nekaterih podjetij glede zaposlovanja borcev. Na svojih mestih ne morejo ostati tisti, ki niso zaposlovali borcev, čeprav bi lahko.

Na funkcije predlagajte borce (borbene ljudi, ki imajo svoje stališče in ga branijo), ne uradnike.“ (Nagovor odborom in kadrovskim komisijam SDA, 20. oktober 1998, iz Sarajeva) „Potisnite te ljudi iz stranke. In ko gre za odpiranje stranke (odpiranje SDA novim članom), ne puščajte toliko vrat odprtih, da se ne bi vanjo uvlekli tudi nepošteni. Mislim, da v tem pogledu nismo imeli kriterijev, in upravičeno nas včasih grajajo, kritizirajo, poskušajo pridobiti politične točke, nato pa pravijo, da je ta in ta človek v SDA.“ (12. januar 1994.)

„Poslušal sem jo, ker sem vedel, da ima prav. Malo ljudi lahko brani dušo, ko vstopi v politiko. Oblast jih opije in jih ne morejo prepoznati niti najbližji sorodniki.“ (po kolumni Seada Omeragića, konec leta 2015, za NAP, Alija Izetbegović mu je izrekel to besedo že leta 1992, ko je komentiral nezadovoljstvo starejše Bošnjakinje, ki ni želela, da bi njen sin postal minister) Tako je govoril Alija. Z drugimi besedami, na srečo ali na žalost, je že povedal. In zapisano je, vendar ljudje ne marajo brati. Kolikor se razumem na politiko, poti in Bosno in Hercegovino... oziroma, kar se mene tiče, je v teh nekaj kratkih citatih vsebovana „Alijina pot“. Vsa vprašanja, ki jih lahko in jih morda ne smemo postaviti, bi se lahko strinjala v samo eno: Koliko je Alije Izetbegovića v bošnjaški in bosanski politiki leta 2020?

Daleč od tega, da Bošnjaki ne potrebujejo svoje stranke... seveda jo potrebujejo. Daleč od tega, da Bošnjaki ne potrebujejo nacionalnih institucij... seveda jih potrebujejo. Daleč od tega, da Bošnjaki muslimani ne potrebujejo osrednje verske institucije... seveda jo potrebujejo. Vendar nobena od omenjenih instanc v tem obliki, v tej funkciji, v tem kapacitetu in v takšni obliki, kot so! Zakaj? Zato, ker vse te institucije in organizacije menijo, da narod obstaja samo zato, da jim zagotovi položaje, funkcije in vpliv oziroma oblast in moč, ne pa da obstajajo zato, da bi narod vodile k afirmaciji, napredku in boljšemu življenju. Sam ne vem, kolikokrat sem napisal: poistovetiti stranko, skupnost, katero koli organizacijo z narodom je pogubno do mere, da meji na kolektivni samomor.

Usoda katere koli organizacije – in še posebej politične – je večinoma enkratna, začasna, kratkotrajna in negotova... stranka lahko nastane in izgine, se razformira ali transformira, je na oblasti ali preide v opozicijo... usoda naroda pa ne bi smela biti predmet takšnih nihanj. 

In nikakor ne bi smela biti prepuščena volji enega človeka.