Nihče v BiH ne verjame več 'mirovniku' iz Beograda

Goodbye BiH, dobrodošel RSexit, je danes sporočil Milorad Dodik v Narodni skupščini entitete Republika Srpska. Tako je član predsedstva BiH zaokrožil zgodbo, ki jo v zadnjih dneh širi, s katero napoveduje ločitev te entitete od Bosne in Hercegovine. 

Čeprav je z napovedmi začel po odločitvi Ustavnega sodišča BiH, je Milorad Dodik dobil krila po beograjskem zborovanju srpstva in krščanstva. Očitno je na tem srečanju Dodik dobil mig, da se poda na to nevarno pot. 

In mig mu je moral dati Aleksandar Vučić. Radikalec, natančneje Šešljev učenec, je najbolj nevarna mina za družbeno-varnostni red Kosova, Črne gore in še posebej Bosne in Hercegovine. Zavedajoč se izgube nekdanje srbske pokrajine in jezni, ker mu Milo Đukanović ne dopušča niti promila možnosti, da bi izzval spopade v Črni gori, se je Aleksandar Vučić odločil izkoristiti svojega konjička, da bi zmedel razmere v naši državi. 

Nedolžen obraz lažnega mirovnika in proevropsko usmerjenega politika nikogar ne more več prevarati. To mu je nedavno sporočil tudi Emmanuele Macron, češ da medtem ko Vučić govori o EU, v Srbiji odloča Rusija. 

Niti v Bosni in Hercegovini Vučićeva maska nikogar ne more več prevarati. Odkar je prišel na oblast, Vučić mantrira o spoštovanju 'teritorialne celovitosti', hkrati pa dela na spodkopavanju te celovitosti in suverenosti BiH. Mimo protokolarnih pravil Vučić vstopa v BiH in 'krepi vezi Srbov s te in one strani Drine'. 

Ta in takšen Vučić, s hipoteko '100 muslimanov za enega Srbina', nikomur več ni jamstvo miru in sobivanja. Aleksandar Vučić je lahko in je sanjač velike Srbije in dveh srbskih držav na mejah Drine. Takšen Vučić ne bi smel biti noben partner Bosni in Hercegovini. 

Srbija in njen predsednik sta namreč leta lagala, da sta jamstvi Daytonskega sporazuma, in na teh lažeh podpihovala delitve znotraj Bosne in Hercegovine. Tudi zadnja kriza v BiH je bila pripravljena v isti, beograjski kuhinji. 

Vendar bi Vučić in Dodik na koncu Srbe z obeh strani Drine lahko pripeljala v brezpotje revščine in izčrpanosti ter jim tako dodatno dala argumente, da za vedno zapustijo svoja ognjišča. Zavedata se tako Dodik kot Vučić, da jima lahko poskus ustvarjanja velike Srbije po vzoru dogodkov iz 90. let prinese le končni poraz. Zato sporočata, da je treba sprejeti rešitev v interesu miru. 

Aleksandar Vučić se boji vojaškega spopada, ker se zaveda raztegnjenosti Srbije na tri strani, na tri politične fronte. Zato verjetno tudi priziva mirno delitev BiH, pozabljajoč, da je prav tisti del države BiH, ki ga želi ločiti, nastal v agresiji, na genocidu, vojnih zločinih in najhujših grozotah Bošnjakov in Hrvatov, ki so živeli na območju današnje RS. 

Ob Vučiću se je po receptu iz agresije postavila tudi Srbska pravoslavna cerkev, ki je vse pogosteje v vlogi vojno hujskajočega megafona namesto svoje primarne vloge. Takšna cerkev spodkopava ustavno-pravni sistem Črne gore, nikoli pa ni prenehala posegati v politična vprašanja BiH. Niti ni nikoli prenehala dajati blagoslova na uničenje Bosne in Hercegovine. 

Primarni odgovor Dodiku, Vučiću in SPC bi morala biti sprememba Ustave. Vendar ne razpakiranje, prepakiranje in pretapljanje Daytonskega mirovnega sporazuma. V poštev ne pride več niti Dayton 2. Bosni in Hercegovini je zaradi njenega obstoja, miru in prihodnosti potreben Ustav, kakršnega imajo vse sodobne in urejene države, kakršnega imata na koncu koncev tudi Hrvaška in Srbija. 

S sprejetjem tega novega Ustava je nujno spremeniti zgodovinske krivice, storjene državi BiH v Daytonu. Dayton je bil sklenjen hitro, da bi se ustavila vojna. Ustav v miru je treba in ga je treba narediti po postulatih demokracije. S takšnim Ustavom bi se olajšalo življenje vsem narodom in državljanom v BiH.

Takrat bi se Vučiću, pa tudi zahodnemu sosedu, za vedno odvzeli argumenti za mešanje v notranjepolitična vprašanja BiH.