Tožilstvo BiH nima niti ene obtožnice za obleganje Sarajeva, niti za enega ubijenega otroka obkoljenega mesta kljub pričam

Piše: Amra Vrabac

Naslednjo nedeljo, 5. maja, bodo v Sarajevu s primernim programom obeležili dan spomina na ubijene otroke obkoljenega Sarajeva v obdobju 1992–1995.

Od začetka vojne je minilo 32 let. Od ustanovitve Tožilstva BiH leta 2004 ni bila vložena niti ena obtožnica za obleganje Sarajeva, čeprav je bil vojni zločinec Radovan Karadžić obsojen tudi za teroriziranje civilnega prebivalstva Sarajeva med obleganjem glavnega mesta in je bil dokazan njegov namen sodelovanja v združenem zločinskem podvigu za zločine v Sarajevu. Obtožnic ne vlagajo niti kantonalna tožilstva, čeprav je bil del zadev prenesen v njihovo pristojnost.

Združenje žrtev in prič genocida že leta poziva Tožilstvo BiH, naj pristopi k aneksu B revidirane strategije BiH z imeni odgovornih za granatiranje in ostrostrelsko delovanje med obleganjem Sarajeva, ki so bila posredovana sodišču v Haagu v skladu s pravili Rimskega statuta. Ta dokumentacija je na voljo tudi preiskovalnim organom BiH.

Po informacijah Patrije obstaja dokumentacija, ki vsebuje artilerijske dnevnike Sarajevsko-romanijskega korpusa Vojske Republike srbske (VRS), ki je z različnih položajev obstreljevala in ostrostrelsko streljala na Sarajevo in njegove prebivalce. Brutalnost teh zločinov se kaže v dejstvu, da so bili ljudje granatirani sredi belega dne, ko so stali v vrsti za vodo in kruh, otroci so bili ubiti na športnih igriščih, v šolah, na praznike ...

Kljub številnim pričanjem staršev (dan, ura, minuta, ko je njihov otrok umrl) ni bila nikoli vložena niti ena obtožnica za ostrostrelsko streljanje na prebivalce Sarajeva niti za enega ubijenega otroka. Ubitih je bilo na tisoče civilov, zločinec pa ni odgovarjal.

Iz Združenja staršev ubitih otrok obkoljenega Sarajeva že leta pozivajo k vložitvi obtožnic. Mnogi starši niso več med živimi, številne žrtve bodo pozabljene, pravosodni sistem pa jih ne bo priznaval kot dokazane žrtve.

Na čelu Združenja staršev ubitih otrok Sarajeva je Fikret Grabovica. V enem od prejšnjih pogovorov za Patrijo je spomnil na dokument Zavoda za zdravstveno varstvo BiH, objavljen leta 1996, v katerem je navedeno število 1.601 smrtno poškodovanega otroka in 14.946 ranjenih otrok.

Njegova hči Irma je imela 11 let, ko je bila 20. marca 1993 ubita med otroško igro zaradi granate, izstreljene z agresorskih položajev na Koševskem Brdu.

„Bil je sončen dan in žena je Irmi dovolila, da gre ven s prijateljicami, ker ni bilo bojnih delovanj. In kot v večini primerov, ko starši dovolijo otrokom, da zapustijo kleti in zaklonišča, so v tistem trenutku zločinci začeli granatirati. Mojo Irmo je zadel šrapnel; čeprav so jo relativno hitro prepeljali v KCUS, je izkrvavela. To je rana, ki se ne zaceli,“ je povedal Grabovica.

Danes mineva 31 let od smrti mladoletnih Vedrana Milasa (1979), Amela Terahije (1979) in Sakiba Smajića (1977). Umrli so zaradi granate, izstreljene z agresorskih položajev.

Nikoli ni bila vložena obtožnica niti za vojni zločin na Dobrinji. Med Bajramskim turnirjem 1. junija 1993 je bila na parkirišče, kjer je potekal turnir, izstreljena granata z agresorskih položajev. Ubitih je bilo 15, težje in lažje ranjenih pa približno 100 oseb.

Ni obtožnic niti za masakre na tržnici Markale (5. februar 1994 in 28. avgust 1995), v katerih so bili ubiti civilisti. V dveh masakrih je umrlo 111 civilov, ranjenih pa 228 oseb.

15. januarja 1993 je bilo v vrsti za vodo v Isevića sokaku ubitih osem Sarajevčanov, od tega dva otroka, 19 civilov pa je bilo težje in lažje ranjenih.

Na položajih okoli mesta Sarajevo je bilo po dostopnih podatkih nameščenih več kot 1.700 različnih havbic, topov, minometov, večcevnih raketnih lansirnikov, samohodnih topov, več kot 100 tankov, približno 150 oklepnih transporterjev, več kot 500 protiletalskih topov in mitraljezov, iz katerih so vsakodnevno izvajali napade na mesto Sarajevo in njegovo prebivalstvo.

Na Tožilstvu BiH dva tožilca delata na preiskavah obleganja Sarajeva, Vesna Ilić in Vladimir Simović. Ilić je vložila obtožnico v primeru Veliki park proti Draganu Vikiću in drugim za smrt osmih vojakov JNA, ki se je po več kot petih letih končala s pravnomočno oprostilno sodbo.

V drugi zadevi, znani kot Dobrovoljačka, v kateri je obtoženih 10 oseb iz političnega, vojaškega in policijskega vrha RBiH, so številne priče Tožilstva BiH priznale ostrostrelsko in artilerijsko delovanje po Sarajevu maja 1992.

Iz takšnih pričanj bi Tožilstvo BiH lahko, če bi hotelo, vložilo več obtožnic, namesto da se ukvarja z izenačevanjem agresorja in žrtve.

Tožilec Simović, ki je določen za primere obleganja Sarajeva, je avtor znamenitega stavka, da vlaga obtožnico po nalogu Narodne skupščine Republike srbske! To je izrekel v primeru Čemerno, kjer se prav tako sodi branilcem BiH, enako kot v primeru 'Buljubašić in drugi'.

Toda za glavnega tožilca Tožilstva BiH Milanka Kajganića v tem ni nič spornega. Zakaj bi tudi bilo, ko pa sam prihaja iz struktur MUP Republike srbske.