Tožilstvo BiH - arhiv za najtežje primere!

Piše Amina Čorbo-Zećo

---

Minilo je dvajset let od vojne. Bosna in Hercegovina pa še vedno stagnira. Tožilstvo BiH, ki bi moralo biti steber pravice in kraj, kjer se brani država, je postalo arhiv za težke primere, ki obremenjujejo naše družbo.

Nič ni razjasnjeno, nič ni prišlo na dan. Vsakodnevno pa se pojavljajo nove afere.

Ali bomo kdaj izvedeli resnico o številnih primerih, shranjenih globoko v predalih znanih in neznanih tožilcev. 

Mediji pod nadzorom "teh" ali "tistih" prinašajo različne različice, prilagojene "svoji" resnici, zato je težko najti pot v tem insceniranem pisanju, da bi z gotovostjo iz novinarskih naslovov sklepali, kaj je dobro premišljena laž, ustvarjena v kakšni obveščevalni kuhinji, in kaj je resnično.

Zato je odgovornost Tožilstva BiH in Sodišča BiH največja, saj brez njihovih končnih odločitev in sodb je težko priti do resnice.
Ostaja nejasno, po kakšnih prioritetah se dela in kako je mogoče, da do danes umori Joze Leutarja, Nedžada Ugljena, Medihe Halilović, žene generala Seferja Halilovića, Taiba Torlakovića, Ramiza Delalića Ćele, v RS umori inženirja Milana Vukelića, Rista Jugovića, pa tudi atentat na novinarja Željka Kopanjo, ostajajo nerazjasnjeni...

Petindvajset let po prvih umorih tožilstva v nobenem primeru niso uspela zaključiti preiskave in privesti morilcev pred sodišče. Po četrt stoletja teme nad temi likvidacijami je mogoče politične oligarhije mirne duše obtožiti vpletenosti v te smrti, te umore pa razglasiti za politične. 

Ob prihodu na funkcijo se noben tožilec noče ukvarjati s temi nerazjasnjenimi umori. V končni fazi se ne ukvarjajo ustrezno niti z nedavnimi likvidacijami. Umori sarajevskih policistov Adisa Šehovića in Davorja Vujinovića so še vedno skrivnost, prav tako smrti mladih Dženana Memića v Sarajevu in Davida Dragičevića v Banja Luki.

Na področju vojnih zločinov je situacija enako težka. Vse je dokumentiral in objavil OSCE. Preprosto, Tožilstvo BiH zapravlja vire in čas ter celo izkrivlja zgodovinska dejstva.

Potem ne smemo biti presenečeni nad izjavami žrtev, da sta Sodišče in Tožilstvo Bosne in Hercegovine največja zanikovalca genocida v Srebrenici. 
Nadzora ni, odgovornosti pa tudi ne. Priča temu je šibko nadzorno telo Visoki sodni in tožilski svet (VSTV), ki služi samo sebi. Afera Milana Tegeltije, prvega moža VSTV-ja, je "pretresla" celotno državo. Vse razen njega!

Še naprej opravlja svojo funkcijo, ki se zmanjšuje na slabljenje pravice, ko pa nimate pravice, slabi tudi država, kar bi analitiki razumeli kot cilj. Uniči pravosodje in uničil si državo. Celo tujci, ki so zasnovali obstoj VSTV-ja, so priznali, da so se zmotili.

Predsednik VSTV-ja Tegeltija zdaj javno in vse glasneje govori, da je afera, v kateri se je znašel, montirana. Še 25. septembra sem vprašala Tegeltijo, kaj bo storil ali je storil, da bi dokazal svojo trditev, da gre za montažo?

Kakšno škodo je afera povzročila VSTV-ju, komu se je obrnil za pomoč pri zaščiti te pomembne institucije, ali je to Tožilstvo, OSA, SIPA, Parlament, tujci v BiH, OSCE, veleposlaništva?

Odgovora nismo dobili. Tako tudi državljani dve desetletji čakajo na resnico, pa je ni. Bojim se, da bodo tudi novejši primeri tako končali. Da bodo moje bodoče kolegice pisale o dogodkih, ki se jih niti ne spominjajo!

Dokler ne bo uveden sistem odgovornosti, ne bo napredka, Tožilstvo BiH pa bo ostalo arhiv za najtežje primere.