Tožilstva za potapljanje države

SARAJEVO, (Patria) - Osnovni sud v Prištini je v četrtek, 1. februarja 2018, Nasera Keljmendija spoznal za krivega nepooblaščenega posesti narkotikov z namenom distribucije in ga obsodil na šest let zapora, medtem ko je bil po ostalih osmih točkah obtožnice oproščen, vključno z umorom Ramiza Delalića.

"Moramo reči, da nismo povsem prepričani, da so bosanske oblasti predložile vse dokaze, ki so relevantni v zadevi. V mnogih primerih smo bili tožilec, obramba in sodišče samo presenečeni nad dokazi, ki so se pojavili in ki so nam jih nenadoma izročile bosanske oblasti," je navedla sodnica Ana Adamska Gallant.

Odpadli so prva točka obtožnice za kriminalno organiziranje in druga točka za organiziran umor Ramiza Delalića Ćele. Tretja točka obtožnice se je nanašala na trgovino z narkotiki in Keljmendi je bil zaradi tega obsojen na šest let.   

Torej, ne glede na to, da je pritegnil ogromno pozornost javnosti, je ta proces propadel. Tako kot v vseh številnih drugih primerih so bila porabljena velika finančna sredstva in ogromna energija. Na koncu se je izkazalo, da nič ni.

Posledice se nanašajo tudi na izgubo tistega malega ugleda, ki ga je imelo pravosodje. Zgodba o pravni državi je dokončno zašla v slepo ulico. Zaupanje v državne organe je padlo na najnižjo raven. Dejstvo je, da je bilo po desetinah takšnih propadlih sodnih procesov ogromno denarja izžepanega iz proračuna. Kaže se, da pravosodje v Bosni in Hercegovini pogosto služi za obračunavanje s političnimi nasprotniki ali pa politika vpliva na sodne procese. O tem deloma govori tudi Resolucija Sveta Evrope, sprejeta pred nekaj dnevi.

Dragan Čović je bil oproščen samo zato, ker je del dokumentacije izginil med prevozom iz enega sodišča v drugo.

Živko Budimir je bil oproščen, ker je po številnih obtožnicah ostala le problematična posest pištole, ki ji je dan prej poteklo dovoljenje. Mirko Šarović je bil leta preganjan in končno oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.

Procesi za dokapitalizacijo Energopetrola s strani INA – Mola, v katerih je bil obtožen nekdanji premier Nedžad Branković, so se vodili leta in na koncu zaključili brez krivde, čeprav je bila država oškodovana za stotine milijonov KM.

Spomnimo se primera "Gibraltar", spektakularne aretacije, javnega razkritja desetin indicij o ropu in pranju denarja skupine s prvim obtoženim Nevenom Kulenovićem. Vsi obtoženi so bili skupinsko oproščeni. Spominjamo se tudi aretacije Šemsudina Mehmedovića in izpustitve na prostost brez obrazložitve ali kakršne koli pravosodne reakcije.

Mirsad Vatrač je bil za zločine prvostopenjsko obsojen na 10 let, februarja 2016 pa pravnomočno oproščen po 13 mesecih pripora. Danes toži državo in zahteva, upravičeno, ogromno odškodnino. Fatih Hasanović, ki je bival v Siriji, je tožil BiH, ker je bil 30 dni v priporu, nikoli pa ni prišlo do začetka kazenskega postopka. Zahteva odškodnino.

Že zdaj se govori o pomanjkanju dokazov in nevzdržni obtožnici proti Amirju Zukiću. Namreč, v tej obtožnici ni niti enega kompromitirajočega detajla proti Zukiću, niti ga ni nobena priča obtožbe srečala na poti, kaj šele obtožila.

Lahko bi dneve naštevali izgubljene procese tožilstev, pa tudi sodišč zaradi nedela, slabega dela in neznanja. Obstajajo sumi, da gre tudi za korupcijo in jemanje podkupnin.

Da ne pozabimo, gre za denar, vzet poštenim državljanom in njihovim otrokom.   

Edini procesi, ki jih tožilstva niso izgubila, se bodisi nanašajo na revščino ali pa zadeve še niso niti vzete iz predalov.

Po primeru "umora" mladeniča Dženana Memića se vse bolj zapleta preiskava, ki je potekala, bi lahko rekli, v dirigirani ali naročeni smeri. Protislovja se vsakodnevno množijo.