Tožilstva v ozadju: Četrt stoletja političnih umorov v BiH

Piše: S. Omeragić

Umor Joze Leutarja, Nedžada Ugljena, Medihe Halilović, žene generala Seferja Halilovića, Taiba Torlakovića, Ramiza Delalića Ćele, v RS umori inženirja Milana Vukelića, Rista Jugovića, pa tudi atentat na novinarja Željka Kopanjo, so vse do danes ostali nerazsvetljeni...

Ko pogledamo široko paleto tistih, ki jih mediji sumijo za „politične umore“, tako v Sarajevu kot v Banja Luki, lahko sklepamo, da je pri vseh teh likvidacijah sodelovala večina političnega establišmenta in da je le redkim uspelo ubežati obtožbam. Vsi nerešeni umori se omenjajo kot politični umori.

Kmalu po vojni, kljub izkopavanju strašljivih množičnih grobišč, se je o teh žrtvah, posilstvih in rušenjih mest vse manj govorilo. Teh nekaj političnih umorov je v medijih postalo pomembnejših od najhujših vojnih zločinov. Ubijali so ljudi iz vrha oblasti, kar je povzročilo splošno negotovost med državljani. Kriminalcem je to odprlo nepričakovane možnosti, zato so se začele medsebojne likvidacije. Ker so bili „ugledni državljani“ pogosto hkrati tudi „ugledni kriminalci“, danes za številne umore ni znano, ali so kriminalni ali politični. Kriminalci so skozi odprta vrata vstopili v politiko, zato smo dobili politične kriminalce in politično kriminaliteto. Politični umori so tako postali neločljiv del te kombinacije.

Ali je oblast ubijala določene ljudi, ki so ji stali na poti? Za to obstajajo utemeljeni sumi.

Skoraj redno so bili ti politični umori uporabljeni za obračune s političnimi nasprotniki. In do sedaj so bili redno uporabljeni v predvolilnih kampanjah. Če tudi niso dišali po politiki, so zaradi te uporabnosti postali politični umori. Ključni krivec za to je bil v pravosodju. Petindvajset let po prvih umorih tožilstva v nobenem primeru niso uspela zaključiti preiskave in privesti morilcev pravici. Po četrt stoletja mraka nad temi likvidacijami je mogoče politične oligarhije mirne duše obtožiti vpletenosti v te smrti, te umore pa razglasiti za politične. Ob prihodu na funkcijo se noben tožilec ne želi ukvarjati s temi nerešenimi umori. Vsekakor se ne ukvarjajo ustrezno niti z nedavnimi likvidacijami. Spomnimo se teh starih umorov.

Nedžad Ugljen je bil umorjen 28. septembra 1996. Mediji so pisali, da je bila „preiskava umora Ugljena“ pozabljena v predalu kantonalnega tožilca Mustafe Bisića.“ Bisić je preiskavo držal v predalih sedem let. Na njegovo mesto je decembra 2003. prišel tožilec Branko Šljivar, ki je bil na mestu glavnega kantonalnega tožilca do leta 2009.

Umor Ugljena do danes ni bil rešen.

Jozo Leutar je bil umorjen marca 1999. v Sarajevu. Preiskava ameriškega FBI je pokazala, da je bil v Leutarjev avtomobil podstavljen eksploziv. Resnica je, da se je Leutar kot namestnik ministra MVZ Federacije BiH že med vojno zavzemal za mir med Bošnjaki in Hrvati.

Za umor Leutarja so bili obtoženi Ivan Andabak, Jedinko Bajkuša, Zoran Bašić, Leutarjev voznik Željko Ćosić, Mario Miličević in Dominik Ilijašević Como, eden od poveljnikov enot HVO v Kiseljaku, obsojen kot eden od krivcev za zločin nad 38 pobitimi prebivalci Stupnega Dola pri Varešu. Postopek se je začel 16 mesecev po umoru, julija 2001., in končal z oprostilno sodbo vsem šestim obtoženim novembra 2002.

Radovan Ortynski, državni tožilec Republike Hrvaške, je v srečanjih s policijskimi in sodnimi uradniki v Sarajevu trdil, da imajo na Hrvaškem dokaze o motivih za umor Joze Leutarja s strani hrvaškega podzemlja in naročnikov iz kroga trdolinijašev HDZ. Toda namesto skupne preiskave so se začele obojestranske obtožbe o nesodelovanju in vse se je pozabilo.

Julija 1993. je bil v stanovanju generala Seferja Halilovića umorjen njegova žena Mediha in njen brat Edin Rondić. Uradna različica je bila, da ju je ubila granata. Družina je ves čas sumila podstavitev eksploziva pod balkon stanovanja. Morilcev niso nikoli našli, zato so se sumi množili. Tudi pri tem primeru se je zvrstilo več tožilcev.

Poveljnik ene enote Armije BiH v Sarajevu, povojni športni delavec in lastnik gostinskih lokalov Taib Torlaković je bil umorjen 16. januarja 2004. Bomba, ki ga je ubila, je bila podstavljena pod sedež avtomobila, s katerim se je Torlaković vozil iz Vogošče proti Sarajevu.

Nekdanji poveljnik Devetega brdne brigade Ramiz Delalić Ćelo je bil umorjen leta 2007. v zasedi ob svoji hiši. Morilcev do danes niso našli.

Umorji so se dogajali, tožilci so se menjavali, vendar so preiskave ali sojenja enako neučinkovito končevali brez krivcev. Tako v Federaciji kot v RS.

Inženir iz Banja Luke Milan Vukelić je bil umorjen v eksploziji avtomobilske bombe v banjaluškem naselju Starčevica, v neposredni bližini MVZ Republike Srbske, 6. novembra 2007. Obtoževal je za rop Slobodana Stankovića, lastnika podjetja Integral Inžinjering iz Laktašev, sicer prijatelja Milorada Dodika, vodje RS.

Atentat na lastnika in glavnega in odgovornega urednika banjaluških Nezavisnih novina Željka Kopanjo je bil izveden 22. oktobra 1999. v Banjaluki. Kopanja je umrl zaradi eksplozivne naprave, podstavljene pod njegov avtomobil. Uspešno je preživel atentat, vendar je izgubil obe nogi. Osmega avgusta 2016. je Kopanja umrl v 62. letu starosti, zagotovo tudi zaradi posledic atentata.

Preiskavo je vodil celo angleški Scotland Yard, vendar brez uspeha.

Generalni direktor zavarovalnice „Jahorina“ Risto Jugović je bil umorjen 10. marca 2002. pred družinsko hišo na Palah. Tri dni pred smrtjo je Jugović v Banja Luki vodil novinarsko konferenco, na kateri je objavil, da bo umorjen in da se proti njemu z najvišjih ravni oblasti v Republiki Srbski vodi „preganjanje“, da je izpostavljen nenehnim političnim, policijskim in medijskim pritiskom.

Ko se je vse začelo pozabljati, sta se zgodila dva umora, ki sta vznemirila duhove v BiH. Gre za umora mladeničev Dženana Memića v Sarajevu in Davida Dragičevića v Banja Luki. Davidov oče Davor Dragičević je vložil več deset kazenskih ovadb zoper ljudi v političnem vrhu Republike Srbske. Predstavil je posnetek mrtvega sina in po številnih urezninah na telesu je očitno, da je šlo za nasilno smrt. V Banja Luki potekajo stalni množični protesti državljanov, ki zahtevajo pravico za Davida. V Sarajevu potekajo številni protestni shodi zaradi umora Dženana Memića. Domnevni storilci, romska družina Ljube Seferovića, so najprej priznali, da so z kombijem ubili Memića. Med pričevanji je bilo podanih več deset protislovnih izjav prič, ponarejeni so bili poročila in izvedenska mnenja. Dženanov oče Muriz Memić je obtožil glavno tožiteljico Dalido Burzić prikrivanja dokazov in vodenja postopka v napačno smer. Memić trdi, da je njegovega sina ubil nekdo politično močan, zaradi česar je prišlo do slabega in nezakonito vodenega preiskave, nato pa do odprte vstaje državljanov. Na tem primeru je v dveh letih delalo devet tožilcev, vključno z glavno tožiteljico Dalido Burzić.

Način, na katerega ta dva starša iščeta pravico za svoje umorjene otroke, s protesti in odprtimi obtožbami tožilstva, se je izkazal za zelo učinkovitega in je zamajal temelje vladajočih političnih oligarhij.

Vsi ti umori se lahko obravnavajo kot državni terorizem, saj država ni dovolj storila, da bi našla krivce, ali pa korumpirani uradniki niso hoteli opraviti svojega dela. V vsakem primeru so umori pokazali dolgoročno nemoč države, da se brani pred mangupi v svojih vrstah. Že četrt stoletja te likvidacije obremenjujejo odnose znotraj BiH.

Korupcija se ne začne v pravosodju, zagotovo pa se tam konča.