Tursić: Refeudalizacija družbe in države

Piše: dr.sci. Nermin Tursić

---

Od obdobja pridobitve suverenosti in neodvisnosti države Bosne in Hercegovine se je uveljavila parola o "dogovoru narodov", ki je vse do danes ostala temelj etno-političnega delovanja.

Poseben problem predstavlja internacionalizacija takšne politike, na način, da se "BH etnični voditelji" uradno sestajajo in pogajajo z uradnimi predstavniki sosednjih držav z namenom reševanja notranjih vprašanj v Bosni in Hercegovini. Takšni pobudi se je nedavno pridružila tudi Republika Turčija. Žalost, ta vrsta političnega koncepta Bosni in Hercegovini in njenim suverenim pravicam povzroča neizmerno škodo, saj se ji kot državi odvzema aktivni status v meddržavnih (mednarodnih) odnosih, ta pa se preda etničnim skupnostim in njihovim "predstavnikom".

Dva sta osnovna razloga, zakaj bi bilo treba opustiti takšno politično prakso.

Prvi, ker neposredna podpora etničnih skupnosti s strani sosednjih držav odraža odprto mešanje v notranje zadeve države Bosne in Hercegovine in dodatno spodbuja "etnične predstavnike", da se obnašajo v skladu s pridobljenimi položaji politične moči, ne pa v skladu z ustavno-pravnim redom. Na primer, Milorad Dodik, kot član Predsedstva BiH iz entitete RS, namesto da bi v skladu z ustavnim položajem in funkcijo, za katero je bil izvoljen, skupaj z druga dva člana Predsedstva predstavljal državo Bosno in Hercegovino in branil njene interese, nenehno skuša predstavljati interese entitete RS in bosanskih Srbov, jim nasprotujoč interesom države Bosne in Hercegovine.

S stalnim retoričnim priklicovanjem "entitetne suverenosti" in "pravice narodov do samoodločbe" skuša proizvesti stanje "hladne vojne" med "ustanovnimi narodi" in na ta način prikazati bosanskohercegovsko družbo kot trajno in nepovratno razdeljeno kategorijo. Svoje namere dodatno krepi z zanikanjem genocida, poniževanjem žrtvev ter čuvanjem verskih in nacionalnih čutov Bošnjakov. V duhu strategije "Srpskega sveta" poziva k združitvi entitete RS s Srbijo, medtem ko z blokado državnih institucij skuša Bosno in Hercegovino prikazati kot "neizvedljivo državo". Namerno zanemarja osnovni cilj "Daytonskega mirovnega sporazuma" o suverenosti države in nedeljivosti ozemlja, kot tudi "Aneks VII", ki nujno zavezuje politične elite k obnovi multietnične družbe, in sicer, "brez kakršnih koli ozemeljskih delitev, ki bi imele etnične tendence". Pri vseh teh dejavnostih se opira na podporo uradnih struktur oblasti Republike Srbije.

Po drugi strani, v imenu partikularnih političnih (ius particulare) ciljev, "predstavniki" bosanskohercegovskih Hrvatov s podporo politične nestabilnosti skušajo rešiti vprašanje "volilnega zakona BiH", na način, da se definira "legitimno predstavljanje narodov". Modaliteta je jasna. Ena etnična skupina naj bi izbirala svoje predstavnike, in sicer (po možnosti) v zaokroženih "etno-homogenih volilnih enotah" kot ekvivalentu tretjega entiteta.

Jasno je, da je tudi ta zahteva v nasprotju z Ustavo države BiH in Delno odločbo Ustavnega sodišča BiH (1. julij 2002), v kateri je navedeno, da entitetna ureditev ne more biti predmet nacionalne homogenizacije, kot tudi dejstvo, da Ustava BiH specificira ustanovne narode in njihove pravice v vsakem od entitet (ne pa samo v enem). Nasprotno, "predstavniki BH Hrvatov" se odrečajo hrvaških pravic v entiteti RS v imenu uresničevanja "hrvaških pravic" v entiteti "FBiH". Prav tako so podani zahtevki s svojo diskriminatornostjo v nasprotju s pravno zakonodajo Evropske unije, velikim številom sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, kot tudi Konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj z njimi kršijo osnovno aktivno volilno pravico "voliti", medtem ko pasivna volilna pravica "biti izvoljen" ostaja predmet etnične predponke. S takšno formulacijo skušajo kompromitirati gračanski princip, s trditvijo, da z njim ustvarjajo "unitarno" državo Bosno in Hercegovino. V poskusu implementacije svojih zahtevkov se opirajo na podporo Republike Hrvaške, ki v ta namen vodi aktivno zunanjo politiko.

Potencialna vključitev Republike Turčije bi se lahko razumela kot poskus okrepitve pogajalskih položajev "predstavnikov bošnjaškega naroda", čigar politični zahtevki bolj ustrezajo zahtevam "gračanskega bloka strank", ki zagovarjajo ureditev Bosne in Hercegovine na načelu gračanske države, na katerem temeljijo tudi vsi sodobni demokratični sistemi. Dejstvo je, da obstajajo potrebe po ustavnih spremembah v državi Bosni in Hercegovini.

Te spremembe naj se karakterizirajo kot notranje vprašanje, naj se odvijajo v državnih institucijah, naj imajo integralen ustavni karakter, s katerim bi se poiskale rešitve za vzpostavitev funkcionalne države (ki bo z močjo svojih institucij branila vzpostavljeni red), naj se rešijo vse diskriminatorne določbi v skladu z evropskimi pravnimi vrednotami in doseženimi demokratičnimi standardi, da bi zadovoljile interese gračanov in narodov na celotnem območju Bosne in Hercegovine, nikakor pa ne partikularni načeli apartheida, odslikani v poskusu "refeudalizacije" države in družbe v duhu srednjeveškega načela "cuius regio, illius religio".

Drugi velik problem, ki izhaja iz aktualnega političnega delovanja, je omenjeni načelo pasivizacije države v mednarodnih odnosih. Z namenom razumevanja te materije je nujno izpostaviti dejstvo, da je državni suverenitet izrecno zaštičen z dokumenti mednarodnega javnega prava, kot so: "Deklaracija o splošni varnosti" (1943), "Povelja Organizacije združenih narodov" (1945), "Deklaracija načel mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju držav" (1970), "Završni akt Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi" ("KEBS", 1975). S slednjim dokumentom je najpopolneje opredeljeno načelo suverene enakosti držav in izrecna prepoved mešanja v notranje zadeve, in sicer kot "pravica vsake države do pravne enakosti, svobode in politične neodvisnosti, da svobodno izbira in razvija svoj politični, družabni, ekonomski in kulturni sistem, ter pravica, da določa svoje zakone in predpise". V skladu s tem pravna znanost države in mednarodne organizacije opredeljujejo kot osnovne subjekte mednarodnega (mednarodnega) javnega prava, medtem ko "etnije" niso prepoznane niti kot "sui generis" subjekti istega prava, če pa ne gre za legitimne upore ali podobno.

Glede na navedene dokumente je Bosna in Hercegovina enakopraven partner vsem drugim subjektom mednarodnega javnega prava, ne pa njeni narodi. Z pogajanji "etničnih voditeljev" z uradniki drugih držav se eksplicitno razveljavlja razglašeni suverenitet. Da je stvar bolj banalna, se vse to dogaja ob čjenici, da ne obstajajo formalni "voditelji narodov", ki bi lahko legitimno zastopali interese teh istih narodov v domačih in mednarodnih pogajanjih (temveč samo predsedniki parlamentarnih strank). Na koncu postavimo problem na načelu vzajemnosti. Na primer, kaj bi se zgodilo, če bi se vprašanje statusa "srbske skupnosti" na Hrvaškem reševalo s trilateralnimi sestanki, ki bi potekali med predsednikoma Hrvaške, Srbije in članom Predsedstva BiH iz vrst srbskega naroda, ali da se vprašanje statusa Bošnjakov in Hrvatov v Srbiji rešuje s pogajanji med predsednikoma Srbije, Hrvaške in članoma Predsedstva BiH iz vrst bošnjaškega in hrvaškega naroda, ali pa, da se internacionalizirajo vprašanja manjinških etničnih skupnosti v Republiki Turčiji?

Bi bilo to sploh možno? Seveda je nemogoče, ker se to izrecno obravnava kot notranje vprašanje suverenih držav. Bosna in Hercegovina kot suverena država naj temelji na teh pravnih načelih. Notranja vprašanja naj se rešujejo v skladu z ustavo in zakoni kot notranjo suvereno pravico. To pomeni obvezno prekinitev s prakso " poniževanja" države z "dopustnim" mešanjem sosedov v notranje zadeve, kot tudi dodeljevanjem "etnijam" neobstoječega mednarodnega subjektiviteta. Na mednarodni ravni mora biti Bosna in Hercegovina enakopraven subjekt mednarodnega javnega prava, katerega interese zastopajo in branijo uradni predstavniki države v skladu z mednarodnim javnim pravom, in nikakor drugače.